Ne le to, minister Žiga Turk, pristojen za šolstvo, bi glede na ugotovitve poročila težko upravičil izvedene in načrtovane posege v šolstvo, saj so avtorji izračunali, da se vlaganje v izobraževanje večkratno povrne tako posamezniku kot gospodarstvu, pa tudi celotni družbi.
Zaslužki posameznikov namreč rastejo skupaj z doseženo izobrazbo, z rastjo osebnih prihodkov pa je povezana tudi rast nacionalnega družbenega proizvoda: v povprečju so avtorji študije približno polovico ekonomske rasti v posamezni državi povezali z rastjo prihodkov oseb z visokošolsko izobrazbo.
Osebe z visokošolsko izobrazbo v državah OECD v povprečju zaslužijo 55 odstotkov več kot tisti brez nje. Tisti, ki ne dokončajo srednje šole, pa v povprečju zaslužijo 23 odstotkov manj kot tisti, ki imajo narejeno srednjo šolo. V vseh državah ženske zaslužijo manj kot moški in razlike se s stopnjo izobrazbe ne zmanjšujejo. Kakšna so ta razmerja v Sloveniji, avtorji študije zaradi pomanjkljivih podatkov niso celovito predstavili. So pa ugotovili, da se izdatki, ki jih ima Slovenija z višješolskim izobraževanjem žensk, v povprečju povrnejo v približno šestkratni meri, med drugim zaradi plačevanja višjih davkov in manjših potreb po socialnih transferjih, če seveda uspešno dokonča šolanje. Investicija v višješolsko izobrazbo moškega pa se naši državi povrne celo sedemkrat.
Za izobraževanje šest odstotkov BDP
Ob tem Slovenija ni tista, ki bi prednjačila v deležu nacionalnega bogastva ali javnih sredstev, ki jih namenja izobraževalnim ustanovam. Prav nasprotno. Po podatkih iz leta 2009 se po obeh kriterijih uvršča v spodnjo polovico analiziranih držav, pri čemer je šolstvu namenila približno šest odstotkov BDP oziroma nekaj več kot deset odstotkov vseh javnih izdatkov. Največ, nekaj več kot osem odstotkov BDP, je šolstvu namenila Islandija, ki ji sledijo Južna Koreja, Danska, Nova Zelandija, ZDA. Najmanj, manj kot pet odstotkov BDP, pa je dobilo šolstvo v Italiji, Madžarski, Češki, Južni Afriki, Slovaški, Indoneziji in Indiji.
Več kot 15 odstotkov vseh javnih izdatkov so za izobraževanje namenile Nova Zelandija, Mehika, Čile, Brazilija, Švica, Norveška, Islandija in Južna Koreja. Manj kot 10 odstotkov pa Madžarska, Slovaška, Češka, Italija in Japonska. Čeprav so se javni izdatki za šolstvo v zadnjih 15 letih rahlo povečali v dveh tretjinah analiziranih držav z razpoložljivimi podatki, avtorji študije predvidevajo, da bi kriza v naslednjih letih trend lahko obrnila navzdol.
V izobraževalnem sistemu se največ denarja namenja za šolsko osebje oziroma njihove plače. A za svoje delo so na primer slovenski učitelji v višjih razredih devetletke in z vsaj 15-letnimi izkušnjami večinoma slabše plačani kot njihovi kolegi iz drugih držav. Po tem kriteriju se Slovenija med 31 analiziranimi državami uvršča na 24. mesto, za njo so Grčija, Islandija, Mehika, Čile, Izrael, Češka, Poljska, Argentina, Madžarska, Slovaška, Estonija in Indonezija.
Standardi in normativi so primerljivi
V Sloveniji so trenutno predmet vročih razprav med sindikati in ministrstvom za šolstvo posegi v standarde in normative v šolstvu, kajti ministrstvo želi med drugim povečati največje dovoljeno število učencev v posameznem razredu, pa tudi število ur pouka, ki jih mora opraviti osnovnošolski učitelj. Pri tem študija kaže, da se po številu ur, ki jih učitelji v višjih razredih osnovne šole preživijo v razredu, Slovenija giblje okoli povprečja, obkrožena pa je s Španijo, Anglijo, Belgijo in Norveško. Finska, ki si jo je zaradi izjemne uspešnosti njihovih 15-letnikov pri preverjanju znanja v mednarodni raziskavi PISA vredno vzeti za zgled, se uvršča med štiri države z najmanjšim številom ur poučevanja, največ časa pa morajo v razredu preživeti argentinski in čilski učitelji. Avtorji študije so tudi ugotovili, da čas poučevanja v večini analiziranih držav od leta 2000 ostaja nespremenjen. Za več kot 30 odstotkov se je zmanjšalo število ur, ki jih v razredu preživijo danski srednješolski učitelji, za več kot 25 odstotkov pa je narasel čas pouka, ki ga morajo opraviti češki učitelji v nižjih razredih osnovne šole ter portugalski in španski učitelji v višjih razredih osnovne šole in srednji šoli.
Po podatkih iz leta 2010 se Slovenija sicer uvršča med tretjino držav z najmanjšim povprečnim številom osnovnošolcev v razredu, toda v Avstriji, Islandiji, Estoniji, Slovaški, Grčiji, Ruski federaciji in Luksemburgu so razredi še manjši. Trendi tudi kažejo, da se je od leta 2000 število učencev v razredu po državah zmanjševalo, v skupnem povprečju držav pa znižalo za enega učenca na razred manj.
