Več kot zgolj Krik
Kljub razvejanemu delovanju in bogati zapuščini je v pregledne knjižne izdaje in kasneje tudi tabloide prodrlo predvsem eno delo: tri različice znamenitega Krika (1893, 1895 in 1910), ki so bile najprej dvakrat ukradene, nato pa je bila ena izmed njih letos za rekordno ceno prodana na dražbi. To delo naj bi najbolj neposredno izkazovalo njegov mračni severnjaški duh, kar aktualna razstava v Tate Modern tako potrjuje kot postavlja pod vprašaj. Četudi Norvežan je bil Munch namreč deklarirani svetovljan, ki je v svojem najbolj priljubljenem obdobju živel zlasti v Berlinu in Parizu, kjer je pomenil vplivnega protagonista nekaterih ključnih smeri evropske umetnosti na prehodu iz 19. v 20. stoletje: simbolizma, ekspresionizma in art nouveauja.
Londonska postavitev bolj kot prepoznavna dela predstavlja Muncha kot umetnika in osebnost. Med zbranimi umetninami tako ni mogoče zaslediti nobenega izmed omenjenih Krikov, kar pa ne osiromaši celote razstave in njene pripovedi. Ta je namreč zastavljena izrazito dokumentarno, želeč vzpostaviti precizno analizo njegovega ustvarjanja v odnosu do širšega družbenega konteksta. Tako je recimo zelo zgovoren podatek, da se je Munch z umetnostjo ukvarjal profesionalno: preživljal se je s prodajo slik in organiziranjem lastnih razstav. Popolnoma predan delu in lastni podobi je gradil imažerijo samovšečnega dendija in avanturističnega uživača. Ena izmed soban razstavišča je tako posvečena njegovim fotografskim in slikarskim avtoportretom, ki ga prikazujejo v najrazličnejših stvarnih in namišljenih vlogah - Marata, slikarja pri delu z golim modelom ali preprostega samozavestnega moža.
Podobe, ki se ponavljajo
V osupljivi ekspresivnosti njegovih slikarij se nedvomno odraža delček omenjenega severnjaškega duha, naglašenega tako z ostro potezo in izbiro kolorita kot seveda tudi motiviko, ki se često navezuje na rodno Norveško. Fascinirali so ga specifični motivi, posredni odsevi dogodkov, ki so ga globoko notranje zaznamovali. Tako se v njegovem opusu po letu 1905 večkrat ponovi motiv dveh moških med pretepom. Različne variacije omenjene podobe se nanašajo na dogodek, ko se je znašel v sporu z mladim slikarjem Ludvigom Karstenom, ki je Munchu očital pomanjkanje patriotizma v času norveškega osamosvajanja od Švedske. Kot kozmopolit, ki je preziral pretirano nacionalno zavest, se namreč ni zmenil za klice k orožju v obrambo domovine.
Podobno obsesivno se je vseskozi vračal k motivu gole ženske, ki s sklonjeno glavo, užaloščena in zlomljena, stoji ob postelji. S to repetitivno podobo je v različnih obdobjih skušal ponazarjati skrajno dramatičnost in psihološko napetost izbranega trenutka. Podobno je v poznem obdobju obravnaval motive, ki izražajo samozavedanje minljivosti in bližine smrti. Slikarsko delo Avtoportret: Med uro in posteljo (1940-1943), že v naslovu umeščeno med simbol minevanja in predvideni prostor lastne smrti, priča o zanimanju za naravne fenomene, kot sta fizično in mentalno staranje, ter o strahu pred smrtjo kot primarnim živalskim (človeškim) nagonom. V opusu Edvarda Muncha tako prevladujejo vizualizirane ideje velike psihološke napetosti, potujitve in ambivalentne seksualnosti med bolečino in naslado. Četudi je kot umetnik najpogosteje postavljen v kontekst poznega 19. stoletja, so nekatera njegova najbolj dramatična in ekspresivna dela nastala v 20. stoletju, ki ga je kljub generacijskem prepadu nemudoma sprejelo za svojega.