Več smo izvedeli na - za zdaj še njenem - skrbno urejenem domu v Komendi, kamor nas je neslišno, skoraj po prstih, popeljala skozi garažo. Kot pravi, vhodnih vrat že dolgo več ne odpira, saj se na svojem domu vse bolj počuti kot vsiljivka. Velika kuhinja iz masivnega pohištva kljub temu na obiskovalca hočeš nočeš naredi poseben vtis. "Oh, kuhinja je že stara, naredila pa sem jo sama," se vsaj za trenutek sprosti in pove, da je bila več desetletij zelo uspešna podjetnica. Ukvarjala se je z mizarstvom, kar je bil pred leti še zelo moški posel, se spominja. Mizarstvo je pred skoraj štirimi desetletji prevzela od očeta, saj je bila v družini sedmih otrok med najbolj delovnimi, najbolj vztrajnimi in je zaradi posla končala tudi lesarsko šolo.

Mizarstvo je cvetelo, rasla je tudi hiša v Komendi

Mizarski posel je pod njenim vodstvom dolgo zgledno cvetel, zaposlovala je od pet do deset delavcev in mizarstvo Acer leta 1988 skupaj s sinom preselila v prostore Stola v Kamniku. Kot pravi, ji v času selitve ni več uspelo enako uspešno krmariti v zasebnem življenju, družinske težave pa so se kaj hitro zažrle tudi v posel. "Ob prevzemu podjetja sem v Komendi kupila parcelo za hišo, ki sem jo zgradila s posojili in praktično brez pomoči, saj je moža zanimal le njegov hobi in je tudi ves svoj denar porabil zanj," se spominja Štrusova prvih let in doda, da je ob delu skrbela tudi za tri otroke. "Morala sem biti dobra organizatorka, da sem usklajevala podjetje, gradnjo hiše in vzgajala otroke. A mi ni bilo težko, saj sem bila vajena trdo in pošteno delati. Ko pa se zamaje v družini, se to mora odraziti tudi v poslu, saj človek ni stroj," nadaljuje in prizna, da se je v določenem trenutku zlomila. In čeprav se je potem večkrat bolj ali manj uspešno pobrala, so vzponi in padci pripomogli k temu, da si je zaželela prodati tudi mizarstvo. "Saj veste, mizarstvo in skrb za deset delavcev je velika odgovornost," pojasnjuje in doda, da se je prav v tem trenutku prvič srečala z Branetom Plešincem, ki je zapečatil njeno usodo podjetnice.

Kot sposobnega podjetnika in zainteresiranega kupca za mizarstvo naj bi ji ga predstavil zaupanja vreden sosed, ki je delal in se izšolal v njenem podjetju. "Kako ne bi zaupala tudi Plešincu, ko mi ga je vendar predstavil nekdo, ki sem mu povsem zaupala, za katerega sem vedela, da je izjemno pošten, dober in priden delavec?" še vedno ne more razumeti Frančiška Štrus. "No, pa se je kljub temu izkazalo, da je bil ta podjetnik sposoben, a le za svoj žep," se danes huduje Štrusova. Pravi, da sta s Plešincem pred načrtovano prodajo podjetja sklenila dve pogodbi o poslovnem sodelovanju in iz debele mape dokumentov izbrska obe pogodbi, ki sta vzorno opremljeni s podpisi in žigi podjetij Acer in Fittop iz Mengša, ki ga je takrat vodil Plešinac. Prva pogodba je bila sklenjena marca, druga julija 2002.

Plešinac je bil poln praznih obljub

"Vmes je Plešinac obljubljal, da bo pripeljal nove posle in zares pripeljal le posel za izdelavo vzorčnega igralnega aparata za Joca Pečečnika, ki pa se kasneje, kot vse drugo, ni izšel. Kar kmalu me je Plešinac prepričal tudi, da je za skupno sodelovanje, a le njegove potrebe, pri podjetju Porsche kredit in leasing iz Ljubljane kupil na račun našega podjetja osebni avto znamke Audi A6 2,5 TDI. Prav tako me je med pogostimi obiski prepričal, da sem mu, vpričo tajnice, izročila prazen list papirja s podpisom in žigom podjetja, na katerem je kasneje ponaredil dogovor za prodajo prav tega avtomobila," zdaj obžaluje naivno in nepremišljeno dejanje Frančiška Štrus in pojasni, da jo je prepričal, da ta list s podpisom potrebuje zgolj za skupni posel in zato, da mu ne bo treba kar naprej hoditi k njej za vsako malenkost. "A je imel očitno že takrat skrbno izdelan načrt, da bo ponaredil dovoljenje za prodajo avta, ki ga je tudi zares takoj prodal. O prodaji nisem vedela nič. Izvedela sem šele, ko so me iz podjetja Porsche kredit in leasing terjali za plačilo zapadlih obveznosti lizinga," se spominja svoje zgroženosti ob tem in nadaljuje, da je odtujitev vozila prijavila na kamniško policijsko postajo. Tudi ta dokument hrani v svoji mapi, prav tako ugovor na izvršbo, kjer pojasnjuje, da je avto nabavil, imel v uporabi in prodal Branko Plešinac brez njene vednosti, zaradi česar je podala kazensko ovadbo, ki pa po toliko letih še ni rešena.

V ugovoru na okrajno kamniško sodišče je, takrat še Frančiška Štrus-Küzmič, navedla tudi, da Plešinac do oktobra 2002 kljub dvema pogodbama ni pokazal nobene resnosti za sodelovanje in ni izpolnil ničesar iz sklenjenih pogodb... Podjetje je zaradi tega zabredlo v še večje težave, ki so pripeljale do stečaja. "Plešincu se ni zgodilo nič, jaz pa zaradi manjših izvršb že plačujem 400 evrov na mesec iz svoje pokojnine. Na mesec mi ostane 550 evrov. S tem bi lahko živela, a z vsoto vseh dolgov ne bi poplačala. Zato se je zaradi največjega, Plešinčevega dolga, Porsche leasing obesil s skoraj 50.000 evri skupaj z nekaj manjšimi upniki tudi na mojo hišo. Zasegli je še niso zgolj zato, ker še ni končana delitev premoženja z bivšim soprogom, ki je za nameček prepričan, da pol hiše pripada njemu, četudi se ne morem spomniti, da bi za njo kar koli prispeval. Ampak zakon je zakon in mu dovoljuje natančno to. Zakon seveda moram spoštovati. Se pa sprašujem, zakaj zakonov ni treba spoštovati tudi drugim, denimo tistim, ki imajo povsod poznanstva in se povsod vse konča, če se konča, le v njihov prid?" glasno sprašuje Frančiška Štrus, ki se, kot pravi, že počuti tujec v lastni hiši, ki jo je zgradila s svojimi žulji in krediti, ki naj bi jih prav tako sama odplačala.

Branka Plešinca nam kljub različnim delujočim in nedelujočim telefonskim številkam različnih podjetij v njegovi lasti ni uspelo priklicati. Dejstvo pretirano ne preseneča, saj ga poprej večkrat ni uspelo priklicati niti Frančiški Štrus niti komendskim svetnikom, ki jih prav tako zanima, kaj bo z njihovim Centrom Komenda. Kot je razbrati z Ajpesovih strani, pa ga neuspešno iščejo tudi dacarji.