Vesoljska ladja Enterprise je skozi celotno 23. in 24. stoletje čelna ladja Zvezdne flote in "najtežji" register flote: razred Galaksija. Je ime za celo serijo vesoljskih ladij. Nekaj jih v epohalnih spopadih uniči že kapitan James Kirk, še več pa njegov naslednik v 24. stoletju, kapitan Jean-Luc Picard (Patrick Stewart). Zgodovina ladij tega imena je impresivna in sega v 18. stoletje, ko je bila ladja Enterprise del britanske mornarice. V 20. in 21. stoletju je ime prevzela letalonosilka ZDA. Leta 2151 pa je bila splovljena prva zemeljska vesoljska ladja tega imena, ki je dosegala krivinsko hitrost 5, njen kapitan pa je bil Jonathan Archer (Scott Bacula). Njegova prva častnica je bila Vulkanka T'Pol, pooblaščenka vulkanskega patronata na Zemlji, ki pa jo človeštvo fascinira tako zelo, da postane bolj kapitanova zaveznica kot nadzornica. To razloži, zakaj je v 23. stoletju prvi oficir kapitana Kirka, Spock, tako privržen svoji znameniti izjavi o vsem, kar je neumno, zaletavo in ustvarjalno človeštvo počenja: "Fascinantno."

Enterprise je serija vesoljskih ladij, ki jih tehnološko najbolje poznamo: tisočkrat smo videli njene strojnice, komandne mostove, način, kako ladja strelja fazerje in fotonske torpede, poznamo njene senzorični aparat, energetski ščit, deflektorje, računalniški sistem in znameniti "prežarči me, Scotty" transporter. Vse skupaj zahteva energetski vir, ki mu v 21. stoletju ne bi bila kos niti stotnija nuklearnih elektrarn. Enterprise 24. stoletja ima namreč tri različne pogone: pospeševalnike, impulzivni pogon in krivinski pogon, od katerih že prvi po pospeških in hitrosti presega domišljijo, pa tudi vso in vsakršno tehniko 21. stoletja. Impulzivni pogon dosega hitrosti, ki se merijo v milijonih kilometrov na sekundo. Krivinski pogon pa je zunaj tovrstnih meritev, ker ladjo izloči iz normalnega vesolja in jo vstavi v "podvesolje", v katerem meritve milj in kilometrov na sekundo postanejo brezpredmetne, ker gre pač za nadsvetlobne hitrosti, in kjer prostor in čas nič več ne podlegata konvencionalnim fizikalnim zakonom. Magična meja takih premikov v podvesolju je v 24. stoletju stopnja 10, vendar je že v 25. stoletju možna tudi hitrost 13: domnevamo lahko, da gre za tako imenovane nadkrivinske pogone, o katerih so razmišljali že inženirji 23. stoletja.

Osrednji motor vesoljskih ladij 23. in 24. stoletja je reaktor, v katerem se nenehno medsebojno izničujeta materija in antimaterija. To nadzorovano reakcijo omogoča katalizator dilitij, kristalizirana snov, ki je na Zemlji v naravnem stanju ni, po vsem vesolju pa se nahaja v surovi obliki. Iz tega gre sklepati, da je zemeljska pogonska tehnologija zadevo prekopirala od Vulkancev. Zgodovinski sorodniki Vulkancev, Romulanci, imajo drugačno pogonsko tehnologijo: njihove ladje imajo motorje, ki simulirajo črno luknjo, kar pomeni, da je jedro motorja romulanske vesoljske ladje majcena umetna črna luknja, hudo nevarna reč, ker črne luknje pač izničujejo vso materijo, energijo in sploh vse, vključno s časom, predstavljajo pa tunel ali bližnjico, ki povezuje gromozansko oddaljene kose realnega vesolja.

Kadar potujete po vesolju, ki je gromozansko in neznansko, na tako učinkovite načine, morate pač skrbeti, da potniki zadevo preživijo pri najboljšem zdravju. Vse vesoljske ladje, zemeljske, federacijske in druge, imajo učinkovit sistem umetne gravitacije in seveda življenjske podpore: zrak, klima, toplota. Vesolje v nepopisno ogromnih medzvezdnih prostorih je nepredstavljivo mrzlo, vendar na vesoljskih ladjah vlada normalna težnost, optimalna klima, prečiščen zrak, filtracijski sistemi, ki odstranjujejo patogene mikroorganizme… Na vesoljskih ladjah so celo hidroponična polja, kjer se pridelujeta solata in paradižnik, pa arboretumi in zoološki vrtovi za redke, ogrožene živalske vrste. Vakuumska breztežnost, ki je bila tolikšna ovira za astronavte v 20. in 21. stoletju, je pretvorjena v zabavo: če želite rekreacijsko uživati v breztežnostnem stanju, imate za to na federacijskih ladjah posebne salone in igrišča.

In potem seveda transporter, ki vas razgradi v čisto energijo, vse vaše atome in molekule, vas prevede v informacijo in vas na cilju ponovno sestavi v biološko bitje. V fazi, ko ste zgolj zelo tesno zapakiran skupek informacij, so energetski parametri tako rekoč zunaj pameti. V začetku 21. stoletja so pospeševalniki delcev ob fantastičnih energetskih in denarnih stroških operirali z le nekaj atomi hkrati. Transporter pri vsakem živem bitju, ki ga prežarči, upravlja nepredstavljive trilijone terabajtov informacij, kar zahteva pogonsko energijo, ki se meri v enako nepojmljivih enotah teravatov, ampak transporterji konvencionalno žarčijo cele skupine ljudi, tam do trideset hkrati.

Pa holokrov, ki je bil začetkoma, v 23. stoletju, zgolj rekreacija. Holokrov je prostor, ki je opremljen s holoprojektorji, vodi ga računalniška programska oprema, ta pa s pomočjo fotonske in replikacijske tehnologije simulira resnično življenje. Ko ste na holokrovu, je skrajno realistično poustvarjeno vse: okolje, narava, ljudje, slednji celo tako holistično, da se lahko v osebo iz tega fantazijskega sveta celo zaljubite. Ker je človek tako in tako bitje domišljije in se tudi v resničnem svetu zaljublja predvsem v lastne fantazije, stvar ni tako težko razumljiva. Ampak kaj se zgodi, ko tako poustvarjeno bitje, sestoječe iz računalniškega programa, gromozanske baze podatkov, svetlobne projekcije in energetskih ščitov, pridobi samozavedanje? Oh, dobite Doktorja, hologramskega zdravnika na ladji Voyager, ki je blazno tečen, hiperintelektualen, muhav, zajedljiv, ostrojezičen tip. Ki pa ga kapitanka ladje Kathryn Janeway (Kate Mulgrew) vendarle vzame za svojega, ga spoštuje in prizna za živo, čuteče bitje ter enega ključnih častnikov na ladji. Doktor je privržen operni umetnosti 18. in 19. stoletja, kar gre kapitanki še posebno na živce. Sama je ljubiteljica renesanse, ne razsvetljenstva. Ko spremljate razvoj njunih medosebnih viharjev, nenadoma bolje razumete to čudno daljno zgodovino sekularizacije in fantazmagorizacije človeštva.

(Prihodnjič: Čudna bitja, vendar ljudje)