5. februarja 2003 je Collin Powell, takratni zunanji minister, v svojem neprepričljivem in slabo zrežiranim nastopom pred Združenimi narodi svetovno javnost poskušal prepričati, da so ameriške in zavezniške obveščevalne službe pridobile dokaze o tem, da je diktatorski režim Sadam Husseina nakopičil orožje za množično uničenje, ter da to dejstvo narekujejo vojaški poseg proti Iraku. Mesec dni kasneje je koalicija zavezniških sil, ki sta jo vodili Združene države in Velika Britanija, napadla Irak. Za razliko od prve zalivske vojne je zavezniški vojaški stroj želel iraški režim zravnati z zemljo.

Začela se je vojna, ki je trajala do lanskega leta in v kateri je izgubilo življenje 4500 Američanov, 32.000 pa jih je bilo ranjenih. V Iraku umrlo je torej umrlo več Američanov, kot jih je bilo natančno pred 11 leti bilo ubitih med Al Kaidinim napadom na New Yok in Washington. Domnevna povezava iraškega režima s teroristično organizacijo Osame bin Ladna, je bil razlog da so ZDA in njeni zaveznice leta 2003 svoje topove in smrtnosnosno orožje iz Afganistana preusmerile na Irak. Kot rečeno, je Colin Powell kot opravičilo za 4500 dodatnih ameriških žrtvev ter na stotisoče pobitih Iračanov pred generalno skupščino dvignil ampulo, v kateri je bila rumena substanca ter z diapozitivi dokazoval prisotnost orožja za množično uničenje na iraških tleh. Ko so zavezniške sile pribrzele v Irak, niso našle dokazov za obstoj uničevalnega orožja, s katerim naj bi Iračani grozili človeštvu.

Cevi, ki naj bi bile sestavni del projekta za jedrski top, so bile narejene za konvencionalne raketne izstrelke, mobilne enote za rakete so se izkazale za plinske generatorje, vozila za dekontaminacijo pa del gasilske opreme. Lažno dokumentacijo o nakupu velikih količin rumene pogače (gre za koncentrat uranskega prahu, ki je primeren za izdelavo uranskega goriva) je fabricirala SISMI, italijanska protiobveščevalna služba. Powell je kasneje dejal, da je te domnevne dokaze skušal izločiti iz poročila za ZN, a mu to, zaradi vztrajanja obveščevalcev in dela administracije, ni uspelo. Leta 2006 je Cia v svojem tajnem poročili z naslovom “Misreading Intention” (Napačno razumljeni nameni) skušala zadeve oprati z domnevno napako interpretacije obveščevalnih podatkov.

Po natančnem branju tega dokumenta, ki je močno cenzuriran zagledal luč sveta pred nekaj dnevi, so izvedenci Foreign Policy Journala in nekaterih drugih strokovnih publikacij prišli do zaključka, da je Cia namensko zavajala javnost z lažnimi podatki. Prav tako so ugotovili, da je to počela po navodilih Bele hiše, ki se je odločila da v Iraku zamenja režim. Ti sklepi odpirajo pot novim špekulacijam o razlogih za vojno v Iraku, kot tudi o verodstojnosti poročil napada na newyorška dvojčka. Zakaj Cia kljub podatkom, ki jih je imela na razpolago, ni preprečila napada na ZDA? Zakaj predsednik Bush, kljub opozorilom obveščevalnih služb o skorajšnjem napadu ni ukazal strožjih varnostnih ukrepov? To sta zgolj dve od mnogih neodgovorjenih vprašanj, ki odpirajo stare rane in oživljajo najbolj divja ugibanja o tem, kaj se je dejansko zgodilo na današnji dan pred enajstimi leti.