Za najboljša literarna besedila v aktualnem vileniškem zborniku ga je prejel bolgarski pesnik Rumen Leonidov. Najstarejša turistična jama na svetu Vilenica pa je nato zvečer gostila še sklepno dejanje festivala, na katerem je osrednje priznanje, nagrado vilenica, prevzel David Albahari.

Rumen Leonidov je mednarodno žirijo, sestavljeno iz nekaterih gostov festivala, prejel za sedem pesmi, objavljenih v zborniku, ki jih je poleg tega prebral tudi na četrtkovem branju v Domu kulture Branik. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da Leonidov piše svetovljansko poezijo. "Zanjo je pomembno sporočilo, s katerim se dotakne posameznika. Teme so univerzalne - pesnik je mislec, ki kljub egoizmu, globalizaciji in odtujenosti skrbi za duhovno neponarejenost človekovih občutij," je utemeljitev oblikoval predsednik žirije Ljudmil Dimitrov. Leonidov, ki deluje tudi kot urednik, novinar, založnik ter prevajalec iz ruščine in francoščine, je ob prejemu nagrade izrazil svoje navdušenje z besedami, da se čudež, ki ga je leta 2009 doživel na festivalu Dnevi poezije in vina, očitno nadaljuje. Tistega leta je bil namreč častni gost festivala, ki je tedaj še potekal v Medani, hkrati pa je izšla tudi knjiga njegove poezije pod naslovom Z vrha jezika. "To je tretji dokaz, da sem bil v prejšnjem življenju Slovenec, in obenem prvi dokaz, da bom Slovenec tudi v prihodnjem. Vsi, ki ste ostali brez nagrade, ne zavidajte meni. Zavidajte blagoslovljeni zemlji in moji ljubezni do te zemlje," je bil zadovoljen Leonidov.

Že maja je žirija Vilenice, sestavljena iz slovenske literarne stroke, za dobitnika nagrade vilenica izbrala v Kanadi živečega pisatelja judovskega rodu in srbskega jezika Davida Albaharija. Ta je nagrado v kraški jami Vilenica, kjer tradicionalno poteka slavnostni zaključek festivala, prejel iz rok predsednika Društva slovenskih pisateljev Vena Tauferja in odgovorne urednice Primorskih novic Vesne Humar. Taufer je poudaril, da Albahari pripada generaciji intelektualcev, ki so v nekdanji Jugoslaviji vedeli, proti čemu in komu protestirajo, medtem ko danes ostaja uganka prav to. Naj se danes brezpravni posamezniki morda pritožijo na naslov mednarodnega kapitala ali k vladam, ki so mu servilne, se je retorično vprašal Taufer. Dobro razpoložen pa je bil v svojem zahvalnem govoru Albahari, ko je ugotavljal, da mora biti postmoderni pisatelj največji lisjak. "Po naravi stvari morajo pisatelji biti lisjaki, lisjak vseh lisjakov med njimi pa je postmoderni pisatelj. Preprosto povedano, slednji preobrne vsako situacijo v lastno korist," je dejal. Prepričan ostaja, da je postmodernizem trajno stanje in neizpodbitna značilnost duha, ne pa denimo naključje ali modna poza, kakor ugotavljamo v današnji dobi, ki je postmodernizem uzrla kot preživet pojav.