Novo Gorico je med letoma 1947 in 1948 pomagalo graditi 27 mladinskih brigad in okoli 6000 brigadirjev. Drugi komandant glavnega štaba mladinskih delovnih brigad je bil danes 84-letni Stane Markič. "Gradili smo magistralo in prve tri bloke. Mislim, da smo imeli dva valjarja za Kidričevo cesto in nekaj kompresorjev. Vse preostalo so bili lopata, kramp in težka lesena samokolnica. Ampak, ali veste, kaj je bil naš največji dosežek?" me je vprašal v soboto v mestni hiši. "To, da nismo dobili sifilisa. Dva Makedonca sta ga prinesla s sabo. A imeli smo tudi dva zdravnika, ki sta vzpostavila strog režim in se nam ukazala umivati, da smo vsi ostali zdravi." To ni bilo enostavno. 1200 brigadirjev se je tedaj naenkrat trlo v znameniti stari opekarni, v frnaži. "Eno tako veliko mravljišče je bilo," se spominja Markič. Tedaj so želeli zgraditi novo mesto, z novimi navadami, novimi običaji… Pravi, da jim je to tedaj tudi uspelo, ali je danes še tako, si ne upa soditi.

Gradili so domovino, gradili so sebe

Darinka Škvarč, tedaj še Zidar, je v Novo Gorico s Tomšičevo brigado številka ena prišla že leto prej. Iz Ljubljane so se pripeljali z živinskimi vagoni in si najbolj od vsega želeli videti mejo, ki je Primorski vzela Gorico. Pomagala je pri gradnji temeljev prvih treh novogoriških blokov, kasneje pa v Ljubljani pri gradnji na Gerbičevi kot gradbena tehnica vodila četo, specializirano za vgradnjo oken in vrat. "To so bila vesela leta, dobro vzdušje. Da smo delali ob sobotah in nedeljah, je bilo samoumevno. Nihče nas ni silil delati, sami smo želeli," pravi. In danes, bi bile delovne brigade rešitev? "Tistega navdušenja, kot je bilo tedaj, ko smo se čutili svobodne… pri nas politika ni bila pomembna, bili smo prijatelji. Danes pa z lažmi delajo tak razdor, da ne vem, kako bi današnja mladina to vzela. Nas so učili pozabljati, kar je bilo hudega, in gledati naprej, kar pa ne morem reči za danes," ni preveč optimistična. Danes Novogoričanu Lucijanu Zgagi se ob spominu na brigadirske čase celo rahlo zatrese glas. Bil je namestnik komandanta in komandant v 11. in 7. Ljubljanski brigadi, na Primorskem je gradil koprsko pristanišče in brkinsko cesto. Želi si, da bi se ti časi vrnili. "Ni pomembno samo tisto, kar smo zgradili, v brigadah smo zgradili sebe. Navadili smo se živeti, deliti dobro in slabo z ljudmi okoli sebe."

Malo za tem, ko je Vesko Žnidaršič objel Jožico, sva se usedla na stopnice nasproti mestne hiše. Prišel je, da bi srečal prijatelje iz svoje brigade, a razen Jožice in še dveh, treh drugih ni uzrl. Leta 1976 se je priključil novogoriški mladinski brigadi Simona Gregorčiča in ob koncih tedna pomagal zlagati opeko v Goriških opekarnah ter urejati napis Tito nad Renčami. Naslednje leto je z brigado odšel v srbski Palić urejat bankine za letovišče v okolici Paličkega jezera. "Nobenega kamenja ni bilo nikjer, vse je bilo peščeno. Edini kamen je našla črnogorska brigada iz Kotorja in naredila cel praznik," se spominja. Leta 1978 je gradil progo Šamac-Sarajevo. "Garali smo v slabih razmerah. Gradili smo drugi tir, stali v vodi s pijavkami." Leto kasneje je gradil še Cesto bratstva in enotnosti. "Ni mi žal vsega tistega, kar sem tedaj vložil v to. Tudi danes bi bilo lahko tako, če bi se mladi poenotili in šli pomagat ljudem v stiski ... kakšno soboto bi še lahko žrtvovali," razmišlja Žnidaršič.

Borut Bašin je bil eden zadnjih brigadirjev. Leta 1987 je pomagal graditi vodovod v Suhi krajini, še prej je udarniško delal na Goričkem. Ob misli, da je bilo tisto poletje v znamenju hita Plavega orkestra Bolje biti pijan nego star, se to niti ne zdi tako blazno daleč. "Toliko smo ga vrteli, da se je ena naša novogoriška brigadirka zares razjezila, vzela metlo in razbila zvočnik," pripoveduje Bašin. In, ja, pravi, to je bil žur. Zgodaj smo vstali, do pol dveh smo delali, se dobro najedli in šli počivat. Nato so se začele športne in kulturne aktivnosti, zvečer pa se je žuralo." In zakaj se je duh brigadirstva potem izgubil? "Sprememba političnega sistema. Kapitalizem," pravi Bašin. A misli, da se bo s spremembami v družbi tudi to vrnilo. Zagotovo ne kot kramp in lopata, lahko pa v obliki filantropije.

Danes živimo v drugem času

V duhu kilometrov udarniško grajenih cest, vodovodov, brežin tako težko razumemo današnje pregrešno drage gradbene projekte. Zakaj smo si življenje tako zakomplicirali, da udarniško ni mogoče zgraditi več niti metra ceste, v brigadirskem mestu vprašam briškega župana. "Živimo v drugem sistemu in drugem času in težko je spraviti ljudi skupaj. Danes vsi pričakujejo, da bodo vse uredili občinski proračuni," pravi Franc Mužič. Poslanec Mirko Brulc pa je ob tem okrivil še "grdi kapitalizem, v katerem brigadirski duh, solidarnost in sociala ne štejejo nič".

Tudi zato si brigadirka Jožica Strgar želi, da bi brigadirsko oziroma prostovoljno delo znova obudili. "Vemo, da so danes mladi prepuščeni samim sebi, a da so krasni ljudje, in če bi jih nekdo znal spraviti skupaj, bi se pri vsej žalosti v tej državi še vedno znali smejati," pravi in pritrjuje: nikoli ni bil tako primeren čas, kot je zdaj, da znova stopimo skupaj.