Ministrova trditev, da v Sloveniji za izobraževanje porabimo 5,7 odstotka BDP, medtem ko je povprečje držav članic EU 5,04 odstotka, ne drži. Res je Slovenija v letu 2009 za izobraževanje iz javnih sredstev namenila 5,7 odstotka BDP, a v istem obdobju je 27 držav EU v povprečju namenilo 5,6 odstotka BDP, kar zagotovo ne potrjuje ministrove trditve, da smo imeli bistveno višje stroške kot druge države EU. V tem obdobju so Finci za izobraževanje namenili 6,5 odstotka BDP, kar pa je res občutno več od slovenskega deleža, in hkrati dokaz, ki učinkovito zanika ministrovo trditev, da je naš izobraževalni sistem neučinkovit. To ni edini dokaz. Slovenija je v letu 2008 za izobraževanje porabila 5,2 odstotka BDP in na lestvici vlaganj zasedla 14. mesto med evropskimi državami, naslednje leto so slovenski učenci v najbolj vplivni mednarodni primerjalni raziskavi PISA v naravoslovju zasedli 6., v matematiki 7. in v branju 16. (dekleta 11.) mesto. Podatki prej govorijo o učinkovitosti kot o neučinkovitosti našega izobraževalnega sistema, ki si jo krčevito prizadeva dokazati minister.

Minister je prepričan, da podaljšanje študija za inženirje … arhitekte, pravnike ni bil nikoli cilj bolonjske reforme in bi morali večino poklicev izobraziti na prvi stopnji, vendar izbira arhitekta kot primera kaže, da minister ne ve, da je to reguliran poklic, ki zahteva petletno izobraževanje (direktiva 2005/36/ES) in mu le končana 2. stopnja omogoča opravljati poklic povsod po Evropi.

Minister trdi, da študije kažejo, da znajo naši otroci manj, ne več, da so naši učitelji povprečno malo pred tablo in imajo v razredu podpovprečno število otrok. Vljudno ga prosimo, naj predloži študije, ki kažejo, da slovenski otroci znajo manj, ne več. Manj od koga, gospod minister? Še vljudneje prosimo za študijo, ki dokazuje, da smo slovenski učitelji povprečno malo pred tablo. Kdo je to meril? Kaj bi sploh lahko dokazale minute, ki jih učitelj preživi pred tablo? To, da tisti, ki je manj pred tablo, uporablja sodobnejše in zahtevnejše tehnike poučevanja in manj frontalnega pouka? Je minister po nesreči morda našel celo kaj dobrega pri naših učiteljicah in učiteljih?

Normativa za število otrok v razredu polovica evropskih držav nima, še več je držav, ki nimajo predpisanega najmanjšega števila učencev v razredu. Večji zgornji normativ za učence na primarni ravni od slovenskega (28 učencev) imajo le na Češkem, v Nemčiji, na Malti, Škotskem in Hrvaškem. V srednjih šolah imajo višji normativ le Estonci in Madžari. Na Finskem nimajo normativa o številu učencev v razredu. Povprečno število učencev na učitelja leta 2009 v Evropi je bilo 14, v Sloveniji na primarni ravni 17, in je od leta 2000 naraščalo (13, 15, 17). Na Finskem je bilo obratno: leta 2000 so imeli 17 učencev na učitelja, v letu 2009 14. Več učencev na učitelja na primarni ravni od slovenskega so imele leta 2009 le Turčija, Francija, Velika Britanija in Češka. Povprečno število dijakov na učitelja v letu 2009 v Sloveniji je bilo 14,3. Večje število dijakov na učitelja v EU-27 je imelo sedem držav, ostalih 19 pa je imelo ugodnejše razmerje od slovenskega. Torej tudi ministrova trditev o podpovprečnem številu učencev na učitelja v Sloveniji ne drži. Z eno izjemo, da je v Sloveniji razmerje v zadnji triadi OŠ (7,9 učenca na učitelja) med najnižjimi. Nižje je le v Belgiji, Litvi, Malti in Portugalskem.

Minister in za njim državna sekretarka sta še pred kratkim trdila, da so Finci učiteljem tedensko pedagoško obveznost zaradi krize povišali na 24 ur po 60 minut, kar bi pomenilo, da imajo 32 pedagoških ur po 45 minut na teden! Zdrava pamet bi morala presoditi, da bi ob tako dramatičnem skoku obveznosti finskih učiteljev završalo po vsem svetu. Po več kot dveh mesecih vztrajanja pri absurdnih številkah, ki naj bi dokazale, kako malo dela slovensko učiteljstvo, je minister v pogovoru za Dnevnik absurdno trditev zelo, zelo omilil, a je še vedno napačna.

Ne drži niti ministrova priljubljena trditev, da so Finci v zadnjih letih učno obveznost učiteljem povečali za 15 odstotkov. Res je, da so imeli finski učitelji v letu 2006 od 13 do 17 ur obveznosti, če jo preračunamo na 60-minutne ure (slovenski 16 do 17), in od 17 do 27 ur obvezne prisotnosti na šoli. V letošnjem letu imajo 14 do 18 ur (slovenski 16 do 17) učnih obveznosti, obvezna prisotnost na šoli pa se jim je v tem času znižala za 25 odstotkov in znaša od 13 do 20 ur tedensko! Vse, kar se je zgodilo, torej je, da se je v zadnjih letih učiteljem nekaterih predmetov tedenska obveznost za eno uro povečala, kar je daleč od ministrovih - tako ljubih mu - 15 odstotkov, da o neverjetnih 24 astronomskih urah, s katerimi je minister zavajal v državnem zboru, raje ne govorimo, čakamo pa vsaj na opravičilo.

Za konec teh mučnih javnih inštrukcij, ki nam v zadnjih tednih jemljejo precej časa: ni res, da imajo le poljski učitelji nižje obremenitve od naših. Na primarni ravni so manj obremenjeni tudi bolgarski, litovski in hrvaški učitelji, enako kot slovenski pa še islandski in češki ter učitelji nekaterih predmetov iz Estonije, Finske, Slovaške in Madžarske. Na nižji sekundarni ravni so s poukom manj obremenjeni bolgarski, grški, francoski, litovski, poljski, islandski, turški in nekateri avstrijski, estonski, francoski, madžarski, finski in slovaški učitelji. Na srednješolski ravni so manj obremenjeni avstrijski, bolgarski, češki, estonski, grški, francoski, litovski, poljski in nekateri madžarski, finski, norveški in hrvaški učitelji.

Pa le še za mimogrede: od - zdaj že kultnega - pogovora z ministrom Žigo Turkom smo bogatejši za novo merilo, ki opredeljuje nepremožnega državljana. Nepremožen je vsak slovenski državljan, ki ima do milijon evrov premoženja. Če je bil 1 kramar merilo za nepravično razdelitev bogastva in stopnjo absurdnega nagrajevanja bankirjev, je 1 turk merilo za stopnjo izgube stika z realnostjo.

Sandi Modrijan, tiskovni predstavnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije