Tudi Jezus je marsikatero časovno pogojeno in od ljudi skonstruirano mitologijo postavljal pod vprašaj. Vendar je poznal mero in spoštoval človekovo dostojanstvo. Bil je do ljudi diskreten in spoštljiv. Tega pa ne moremo pripisati v celoti tisti kulturi, ki se napaja iz sekularne tradicije. In na tej točki je treba sekularizmu pokazati zobe. Kako pa lahko to dosežemo? Tako, da sprejmemo človeka kot posameznika in osebnost, kot svobodno in odgovorno bitje, za temelj našega razmišljanja in delovanja, s tem pa enega od bistvenih postulatov ali predpostavk modernega sveta vključimo tudi v krščanski kontekst. Spoštovati človekovo osebnost v Cerkvi pomeni tudi za Cerkev izziv, da razvije nove in drugačne poti komunikacije med odgovornimi v Cerkvi, verniki in laično javnostjo.
Odprt, pošten in osvobojen dialog je verjetno lahko edina pot, ki jo danes poznamo, spoštujemo in vsi po vrsti zagovarjamo. Danes ni mogoče postati in ostati avtoriteta s tem, da si postavljen na določeno mesto. Avtoriteto si pridobivaš z dejanji, z odločitvami in stališči, ki se pokažejo, da so pravilna in korektna, etično nesporna in skladna s prepričanjem. Vse to pa ne izključuje priznanja tudi lastnih napak in pomanjkljivosti. Če je prešuštnica Magdalena lahko postala priča vstalega Kristusa, če je likvidator Pavel postal največji misijonar, če je med svetniki cela četa nekdanjih vojakov, ki verjetno niso božali svojih nasprotnikov, in če je strahopetec in izdajalec Peter postal papež, zakaj imamo v Cerkvi danes bolj puristična in moralistična stališča, kot jih je imel naš ustanovitelj, zakaj ne dopustimo in odpremo dialoga v zadevah, ki niso ne dogma ne stvar zaklada vere? Zakaj se tolikokrat disciplina Cerkve in njenega pravnega reda postavlja nad duhovnim in teološkim uvidom v določen problem? Eden od problemov Cerkve je po mojem na tej točki: ko nas sekularna kultura sili v demitologizacijo vsega, se mi ustrašimo lastnih senc in tradicij, namesto da bi sekularno provokacijo vzeli kot priložnost za razlikovanje in razčiščenje, ne samo osebnih zgodb, ampak strukturnih vprašanj in problemov, katerih žrtev pa so lahko posamezniki.
O spolnosti se med duhovniki ne govori
Da je celibat vroča tema in da je okrog njega veliko iskrenega in poštenega darovanja, a tudi veliko hipokrizije, licemerstva in dvojnosti, vemo vsi, od papeža do zadnjega župnika. Pred dobrim letom so v nemški Cerkvi pred papeževim obiskom nekateri teologi odprli vse boleče točke sodobne Cerkve: spolne zlorabe, obvezen celibat, istospolne zveze, pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev, krizo vere, cerkvene strukture in njihovo delovanje, način vodenja cerkvenih skupnosti, liturgično reformo in reformo cerkvenega pravnega reda. Vtis je, da je Rim vse to slišal predvsem kot nerganje in provociranje s strani nekaterih teologov. A zato ni nič manj problemov in škandalov ter afer. Tako se postavlja vprašanje, ali bi nas sekularni svet vzel bolj resno in manj spektakularno, če bi videl, da probleme zaznamo, z vso odprtostjo o njih diskutiramo ter jih z argumenti in ne disciplino zapiramo. Končno pa je vseeno, kako bi nas razumel in kako bi se odzval sekularni svet, samemu sebi bi bili bolj prozorni in verodostojni, sami bi pridobili na avtoriteti, ki pa jo hočeš nočeš tudi javnost od Cerkve pričakuje.
Že leta 2008 je pri celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga ameriškega psihologa in psihiatra Lena Sperrya Spolnost, duhovništvo in Cerkev, ki se zelo temeljito loteva vprašanja spolnosti in z njo povezanega celibata. Knjiga je v slovenskem prostoru ostala zamolčana, tako v cerkvenih krogih kakor v javnosti. Osrednji predmet obravnave te knjige je "zdrav psihoseksualni razvoj duhovnikov" in drugih, ki z njimi sodelujejo. Sperry v tej knjigi želi povedati, da je življenje na področju spolnosti zahtevno in večplastno in da bi temu morali posvetiti bistveno več pozornosti na področju vzgoje in preventive.
V izrazito seksistično naravnani družbi in kulturi, ki že v najnežnejših letih otroke zastruplja s spolnostjo kot porno-temo, se dejansko o spolnosti kot človekovi pozitivni sili in energiji - v krščanskem kontekstu razumljeno kot podoba Božje ustvarjalne energije - skorajda ne govori in ne piše. Spolnost je po seksualni revoluciji sedemdesetih let sicer detabuizirana, vendar na novo tabuizirana kot zgolj seksistična tema, obravnavana v kontekstu potence in užitka. S tega zornega kota se o njej govori v javnosti in predstavlja kot nekaj osvobajajočega v duhu resničnostnega šova a la "kmetija".
V cerkvenem kontekstu se v zadnjih desetletjih skorajda ne sme in ne upa na glas govoriti in problematizirati te tematike, še posebej, ko gre za celibat in vprašanje poročenih duhovnikov. V konkretni praksi se tolerira, da duhovniki, ki imajo otroke, ostanejo v pastoralni praksi ali da svoja razmerja z osebami drugega ali istega spola živijo na skrivaj. O spolnosti se med duhovniki ne govori, tudi o tem ne, kaj naj bi pomenilo živeti integrirano spolnost v celibatu. Ljudje so v svojih stiskah in težavah velikokrat prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Najbolj poceni odgovor, ki ga na to temo lahko kdo dobi od svojega nadrejenega, je, naj več moli in problemov ne bo. Ob vsem tem pa se dogajajo spolni škandali, ki niso nujno povezani s celibatom, ali pa tudi so.
Analiza člankov v zadnjih tednih v Sloveniji bi razkrila resničnost marsikatere zgoraj povedane teze. Ko se govori o celibatu, se govori o cerkveni disciplini v zahodni latinski Katoliški cerkvi, ki bi naj bila v veljavi od 12. stoletja naprej. To drži in ne drži. Celibatersko življenje je bilo prisotno že v judovskih skupnostih in v prvih krščanskih skupnostih, saj je iz evangelijev popolnoma jasno razvidno, da so bili apostoli samski in poročeni. Torej celibat ni ne samovolja in izmišljotina papežev, ne vprašanje, povezano s premoženjskimi ali celo fevdalnimi interesi, ne vprašanje oblasti in avtoritete in tudi ne vprašanje pravnega reda in discipline ali kakršnegakoli zgolj funkcionalističnega interesa institucije ali posameznika.
Jedro polemik in spora se vrti okrog ene same dileme in vprašanja, ali je prav in dobro, da je celibat pogoj za posvečenje v duhovniški stan v zahodni, latinski Katoliški cerkvi. V zgoraj omenjeni knjigi nemških avtorjev kritični zagovornik celibata, spiritual in vzgojitelj bogoslovcev Stephan Ch. Kessler pravi, da običajno nihče ne živi celibatersko po naravi in da mora biti spolna vzdržnost motivirana tako religiozno kakor osebnostno brez kakršnegakoli strahu, ustvarjalno in v življenju konkretno izvedljivo. Prednostni vidik duhovnosti na tem področju tudi ne pomeni, da lahko izključimo spoznanja, ki nam jih ponujajo humanistične vede, še posebej psihologija in psihoanaliza.
Ponižnost in ne samovšečnost ali vzvišenost
Katoliška tradicija pozna načelo, da milost predpostavlja naravo, predno ta lahko pride do polnosti svojega razvoja in uresničenja. Zato je nesprejemljivo, da bi spolno vzdržnost gradili na negativnem odnosu do spolnosti kot človeške danosti, in tudi ne kot konflikt med erotično in agapično (samopodaritveno) ljubeznijo. O slednjem odlično in krasno piše sedanji papež v okrožnici Bog je ljubezen.
Celibat je živeto znamenje verujoče osebe, ki se vsa preda in prepusti Bogu po Jezusu Kristusu in njegovemu kraljestvu, ki prihaja, ki nastaja. Jezus ljudi kliče na pot tega poslanstva v vseh časih in v vseh kulturah. Jedro Jezusovega samskega življenja in vzdržne hoje za njim v Cerkvi je lahko utemeljeno samo na svobodni odpovedi iz ljubezni, ki ne pozna nobenega funkcionalističnega razloga. V tem smislu je neporočenost karizma, neprecenljiv dar milosti, ki presega in prerašča vsako obliko pravnih zahtev ali norm. Neporočenost kot življenjski stil torej ni v prvi vrsti asketsko motivirana vzdržnost genitalne seksualnosti, ampak mora postati zrelo in odgovorno ravnanje z lastno spolnostjo v luči in perspektivi poslanstva in življenjske usmeritve. Cilj ni vzdržnost, ampak predanost, angažiranost, ustvarjalnost, kreativnost, duhovna in kulturna rodovitnost. Zdravo celibatersko življenje ne potiska in ne tlači človekove spolnosti v območje podzavesti in prepovedanega, ampak uporabi in usmerja to življenjsko silo in moč za odgovorne odnose. Pri tem ne gre za frojdistično sublimacijo seksualnih impulzov na višji duhovni nivo.
Vzdržno življenje je in ostaja trn v peti ali v očeh tako za tistega, ki to živi, kot za one, ki ga gledajo. Tisti, ki ga živi, ve, kako krhka je posoda telesnosti in spolnosti, kako hitro trn lahko zagnoji rano. Zato je lahko edina prava drža celibaterja ponižnost in ne samovšečnost ali vzvišenost. Tisti, ki gledajo od zunaj, pa največkrat projicirajo sebe in svoj odnos do spolnosti v drugega, še posebej celibaterja, ker je moteč element slehernemu seksizmu in njegovim praksam.
Rumeni tisk, ki išče rdeče škandale, pa je dejansko daleč proč od resničnega človeka in človeka vrednega življenja. Slovenija je postala resničnostni šov zato, ker nas obvladuje nihilistični destruktivizem, ki spolno energijo usmerja v razčlovečenje odnosov namesto v pozitivno zbiranje moči za reševanje problemov in za skupni blagor. Ob zgodbi Petra S. se je še kako razkrila tudi zgodba stanja duha na Slovenskem.
