A če je nekoč dogajanja le analiziral in kot kolumnist komentiral, je zdaj prvič na položaju, ko bo moral pokazati, iz kakšnega testa je. Pri največjih izzivih, kot so konsolidacija javnih financ, dolgoročna zadolžitev države, sanacija bančnega sistema in prodaja bank, mu za zdaj ne gre najbolje. Popravne izpite bo imel na voljo v naslednjih mesecih.

Minuli teden so bili objavljeni podatki o padcu bruto domačega proizvoda (BDP) v drugem četrtletju. Padec potrošnje ste ob pesimistični retoriki ob sprejemanju zakona o uravnoteženju javnih financ verjetno pričakovali. Vendar, ali so vam analize že takrat kazale, da bi lahko bil negativni učinek zakona na potrošnjo in posledično prihodke proračuna tako velik?

Padec smo pričakovali. Vsako zniževanje odhodkov javnega sektorja pomeni zmanjševanje potrošnje. Kljub temu pa smo ocenili, da mora biti prvi cilj konsolidacija javnih financ, saj lahko le tako ustvarimo podlago za zagon gospodarstva. Zakon o uravnoteženju javnih financ je bil sprejet šele junija, večji del padca potrošnje pa je posledica tekočega varčevanja pri porabi države in padca investicij v gospodarstvu.

Preden je začel veljati zakon o uravnoteženju javnih financ, ste tri mesece pojasnjevali ljudem, da mora država trošiti v skladu s svojimi zmožnostmi, da ne moremo trošiti več, kot zaslužimo, sledil je večji padec BDP od napovedanega, k temu pa je pomembno prispeval tudi padec potrošnje. S stalno retoriko, da je treba varčevati, rasti ne bomo dosegli. Kaj vlada ali vi kot finančni minister pričakujete od državljanov? Kako naj se obnašamo?

Na začetku sprejemanja zakona o uravnoteženju javnih financ smo pričakovali večje nasprotovanje, a se mi zdi, da so ljudje sprejeli, da država mora varčevati, da ne moremo trošiti bistveno več, kot so prihodki države. Možnosti za veliko povečevanje davkov ni, ker tudi to zmanjšuje potrošnjo, ni pa finančni minister tisti, ki je v prvi vrsti odgovoren za ukrepe za pospeševanje gospodarstva. Na davčnem področju smo nekaj že naredili, pripravljamo nove rešitve, recimo pavšalno obdavčitev podjetnikov, ljudje pa morajo razumeti, da se je treba prilagoditi. Reforme, ki se načrtujejo do konca leta, so nujne. Procesi, kot so čiščenje bančnih bilanc, privatizacije, pritegnitev investicij, sprostitev kreditnega krča, pa so tista edina realna osnova, ki lahko oživi gospodarstvo.

Vam bo uspela javnofinančna konsolidacija brez okrevanja agregatnega povpraševanja?

Javnofinančna konsolidacija, katere rezultat bi bil ničelni primanjkljaj, brez okrevanja gospodarstva ne more uspeti. A od tega cilja smo še daleč. Letos smo naredili ogromno, primanjkljaj znižujemo s 6,5 na 3,5 odstotka BDP, in če nam ob koncu leta uspe doseči zastavljeni cilj, ki bo po evropski metodologiji morda nekoliko višji, nam tako velikega koraka v smeri varčevanja v naslednjih letih ne bo treba storiti. Dinamika bo počasnejša, se pa mora vzporedno s tem začeti tudi oživljanje gospodarstva, sicer javnih financ ne bomo mogli do konca uravnotežiti.

Vlada vseskozi govori o ukrepih za pomoč podjetništvu, a nosilci gospodarske rasti v Sloveniji so izvozniki in največji gospodarski sistemi. Kar nekaj teh je klecnilo, srečujejo se s kreditnim krčem, podjetjem z boniteto trojni A banke posojil ne podaljšujejo, in s temi, ki prinašajo največji delež k rasti BDP, se vlada ne ukvarja.

Podjetjem, ki potrebujejo posojila, lahko pomagajo zgolj banke. Za podjetja, ki želijo širiti proizvodnjo, da bodo lahko izvažala, pa je rešitev predvsem takšno poslovno okolje, da to lahko počnejo. Spodbude, ki jih lahko da država, so omejene, in to ne zgolj finančno, ampak tudi z vidika, kaj je ekonomsko upravičeno in kaj ne. Podjetja, ki so se za pomoč obračala na vlado, so večinoma podjetja v krizi in tik pred stečajem.

To težko trdite za Cimos, ki ima težave s kapitalom, zaposluje pa več kot 7000 ljudi in je eden največjih izvoznikov. Država v družbi nima zanemarljivega deleža. Kako bi vi rešili njene težave?

Pripraviti je treba prepričljiv načrt, kaj se bo s tem podjetjem v prihodnjih letih dogajalo. Po eni strani ima to podjetje kupce, trg, ki ustvarja denarni tok, po drugi strani pa je podkapitalizirano in prezadolženo. Tuji vlagatelji so izražali interes za vstop v podjetje, a državni lastniki na to niso bili pripravljeni.

Ali nasprotujete temu, da bi država dokapitalizirala Cimos?

Če se bomo odločili, da država prispeva del kapitala, bomo hoteli vedeti, za koliko časa, na kakšen način bomo ta kapital dobili nazaj in kaj se bo s tem podjetjem dogajalo naslednji dve ali tri leta. Teh odgovorov zaenkrat nimamo.

Minuli teden ste zatrdili, da kljub padcu gospodarske rasti rebalans letošnjega proračuna ne bo potreben. Kako boste ob pričakovanem padcu gospodarske rasti in posledično nižjih proračunskih prihodkih uresničili obljubo, da se bo proračunski primanjkljaj letos znižal na tri odstotke BDP?

Zaenkrat se prihodki in odhodki gibljejo približno po načrtih in razlogov za rebalans še ni. Na razpolago imamo dovolj orodij, tudi določene že sprejete sklepe vlade za prerazporeditev sredstev, s katerimi lahko porabo obdržimo v okviru z rebalansom določenih meja.

Ciljnega primanjkljaja torej ne boste zvišali?

Za zdaj za to ni razloga. Če se bodo gospodarske razmere še zaostrovale, pa bomo seveda morali narediti nove ocene. Zaenkrat imam občutek, da bomo speljali leto do konca.

Denarja za plače ne bo zmanjkalo?

Zaenkrat ne.

Zakaj vam je vlada zavrnila izhodišča za proračun za prihodnji dve leti?

Letos je priprava proračuna zelo težka. Vlada je po razpravi odločila, da težko še enkrat poseže v zadeve, v katere je že posegla z zakonom o uravnoteženju javnih financ.

Torej prihodnje leto posegov v pokojnine in socialne transferje ni pričakovati?

Ni pričakovati dodatnega zniževanja postavk, ki so že bile znižane.

Sprašujem vas, ali so to pokojnine in socialni transferji?

Jaz pa pojasnjujem, kaj pomeni poseg. Dodatnih zniževanj odhodkov, o katerih smo se dolgo usklajevali, ne moremo predlagati. Rezerve so drugje, zlasti je mogoče skrčiti obseg javnega sektorja. Možni so tudi dodatni prihodkovni viri, a treba je sprejeti trdne zaveze v koaliciji oziroma na čem bo koalicija stala.

In na čem stoji? Kakšna so izhodišča za pripravo proračuna za prihodnji dve leti?

Izhodišča so še v pripravi. Poteka resna politična razprava, jasno pa je, da brez zmanjševanja števila zaposlenih v javnem sektorju v prihodnjem letu ne bo šlo. Letos namreč odpuščanj ni bilo, prihodnje leto pa bo to po mojem mnenju upravičeno in potrebno. Dogovorov o tem, kako bi lahko povečali prihodke, še ni, zato o tem ne želim špekulirati.

Kje ste nameravali pridobiti dodatnih pol milijarde evrov prihodkov, za kolikor naj bi se ti glede na sicer zavrnjena izhodišča povečali v prihodnjem letu?

Polmilijardna razlika med prihodki v letošnjem in v prihodnjem letu so prihodki iz proračuna Evropske unije. Del proračuna, ki je vezan na domače financiranje, bo na odhodkovni strani zelo podoben kot letos, projekcije pa kažejo, da bo prihodnje leto bistveno več prilivov iz Evropske unije. Ocena je realna, saj se prihodnje leto zaključuje evropska finančna perspektiva in logično je, da se črpanje proti koncu pospeši. Tudi tekoči podatki iz letošnjega leta kažejo, da se je črpanje že pospešilo.

Pričakovani znesek je visok. Gre za kakšen večji projekt?

Ne, za nekatere projekte smo ocenili, da v zahtevanem času ne bodo uresničeni, zato smo preusmerili sredstva v druge projekte, ki jih bo mogoče uresničiti.

Nekateri na političnem parketu so pričakovali, da boste po zavrnitvi izhodišč za proračun odstopili.

Za to ni bilo nobene potrebe in takšnih pričakovanj nihče ni izrazil. Vlada je o izhodiščih razpravljala dvakrat in skozi razpravo smo razčistili, v katero smer želi vlada.

Avtoriteta finančnega ministra je zelo pomembna. Ali menite, da po zavrnitvi izhodišč za proračun še imate avtoriteto nasproti ministrskim kolegom, s katerimi se boste morali usklajevati glede proračunov?

Izhodišča so bila pripravljena tudi na podlagi pričakovanj ministrov glede tega, kakšne odhodke lahko financiramo, in glede na to, da niso bila potrjena, morda tudi ta pričakovanja niso bila povsem realna. Najprej bo opravljena politična razprava, nato bodo dogovori preneseni v proračun, menim pa, da avtoriteto še imam in za njo stojijo razmere v gospodarstvu.

Dejali ste, da državi jeseni ne bo zmanjkalo sredstev za plače, torej likvidnost države ni ogrožena. Se je predsednik vlade posvetoval z vami, preden je mednarodnim finančnim trgom minuli teden znova sporočil, da bo Slovenija jeseni nelikvidna?

S predsednikom vlade se veliko pogovarjava, izjav pa ne usklajujeva. Predsednik vlade komunicira po lastni presoji.

Ste ekonomist in minister za finance in kot tak verjetno kdaj v vlogi, ko je tudi premierju potrebno razložiti delovanje mednarodnih finančnih trgov.

Gre bolj za odtenke, kako nekdo določene stvari formulira. Vsakomur je jasno, da ima vlada kar nekaj možnosti tekočega financiranja. Z izdajo zakladnih menic v višini nekaj sto milijonov evrov se lahko država tekoče zadolži, celo proračunsko leto pa je brez dolgoročnega zadolževanja z izdajo obveznice seveda težko izpeljati. Slovenija zato mora ostati država, ki se lahko zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih.

Ampak takšne izjave predsednika vlade vam verjetno povzročajo dodatne težave pri zadolževanju na mednarodnih finančnih trgih?

Mednarodni finančni trgi oziroma vlagatelji podatkov o položaju Slovenije ne dobivajo iz izjav predsednika vlade. Obstaja vrsta podatkov o dejanskem stanju, ki jih vsi poznajo, in zelo preprosto je oblikovati oceno o stanju gospodarstva in javnih financ v Sloveniji. Vlagatelji in druge inštitucije vedo, da moramo reforme, ki smo si jih zadali, izpeljati, pokazati odločnost, prepričljivost, zakonov ne le spisati, ampak jih tudi ubraniti pred morebitnimi referendumi. Če to naredimo, vemo, da bo Slovenija zvozila, tako kot vemo, da bomo, če tega ne naredimo, v zelo težkem položaju.

Predsednik vlade, ki trdi, da bo Slovenija jeseni nelikvidna, ima torej drugačne podatke kot vi?

Menim, da je šlo zgolj za poskus opozarjanja na težavnost razmer. Opozorilo je bilo verjetno namenjeno tudi temu, da znova poudari nujnost uresničitve tega, kar si je vlada zadala.

Takšne izjave so verjetno v prvi vrsti namenjene discipliniranju domače javnosti. Pa se predsednik vlade zaveda, kakšen vpliv imajo na mednarodne finančne trge? Vaš kolega Jože Damijan je izračunal, da je Slovenijo junijska izjava predsednika vlade kratkoročno stala 1,3 milijona evrov, kolikor višje obrestne mere je morala država plačati za zakladne menice. Kakšen strošek prepričevanja, na primer opozicijskih partnerjev o nujnosti zapisa fiskalnega pravila v ustavo, je za državo še sprejemljiv?

Dolžni smo opozarjati na resnost razmer. Tudi sam to počnem in menim, da velikih razlik med nama ni.

Od vas še nismo slišali, da bo Slovenija prisiljena zaprositi za pomoč.

Ste pa slišali, da se bomo, če ne naredimo potrebnih stvari, znašli v zelo težkem položaju.

Po izjavi predsednika vlade se je Slovenija znašla v vseh evropskih finančnih časnikih, ki prej o njej niso poročali niti niso analizirali makroekonomskih podatkov Umarja, analizirali pa so izjavo predsednika vlade, in na medijsko poročanje finančni trgi niso imuni.

Na odločitve potencialnih vlagateljev v državne obveznice ne vpliva nekaj člankov v medijih pa tudi posamezne izjave ne. Takrat šteje, kar lahko s podatki pokažeš, šteje tudi, kakšne ukrepe si sprejel za izboljšanje razmer v državi.

Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da Slovenija zaprosi za finančno pomoč?

Prošnja za pomoč ni tako enostavna, da bi obstajal seznam pogojev, pod katerimi bi bila država vanjo prisiljena. Država lahko za pomoč zaprosi sama, če se ne more več zadolževati na mednarodnih finančnih trgih, lahko pa jo tudi evropske institucije spodbudijo, da zaprosi za pomoč, če ocenijo, da je neka država tako velika težava, da bi lahko zamajala stabilnost območja evra. V tem primeru ne čakajo, da se država odloči za prošnjo za pomoč, ampak začnejo nanjo pritiskati, zato da dobijo moč za urejanje razmer v državi. Zelo jasno bi rad povedal, da zaenkrat ni nobenih uradnih ocen, da bi Slovenija potrebovala zunanjo pomoč, prav tako ne pritiskajo na nas, da bi morali zaprositi za pomoč.

Ali je fiskalno pravilo ekonomska ali filozofska kategorija?

Oboje. Fiskalno pravilo sili v nekaj, kar je ekonomsko smiselno, torej v uravnoteženje javnih financ. Dopušča fleksibilnost glede na gospodarski cikel, se pravi, da dopušča primanjkljaj v slabih gospodarskih razmerah. Filozofska kategorija pa je v tem smislu, da je treba tiste, ki imajo moč odločanja, omejiti s pravili. Razočaran sem, ker imamo v Sloveniji zelo redke priložnosti, da se večji del politike dogovori in sprejme pravilo, ki bi jo omejilo. Politiki so namreč nagnjeni h kompromisom in pogosto k preveliki porabi in zato jih je treba omejiti na način, ki ga ni mogoče spreminjati z dnevno politiko.

Ločeni študiji Mednarodnega denarnega sklada in univerze Harvard kažeta, da je fiskalno pravilo v ustavo doslej zapisalo le pet držav. Zakaj vztrajate pri zapisu fiskalnega pravila v ustavo, če vrsta gospodarstev preživlja brez tega?

Nekatera od teh preživljajo težko, saj so primanjkljaji po svetu izredno visoki. Tudi ko je bil sprejet danes že zastarel maastrichtski dogovor, ki je mejo primanjkljaja postavil pri treh odstotkih bruto domačega proizvoda, so se začeli primanjkljaji v članicah evrskega območja močno zniževati.

Tudi v Sloveniji se je znižal primanjkljaj, pa maastrichtske pogodbe nismo prenesli v ustavo.

V določenem trenutku pa smo ta ista pravila močno kršili.

Vtis je, da je eden glavnih ciljev zapisa fiskalnega pravila v ustavo predvsem omejiti referendumsko odločanje o reformah, ki jih vlada napoveduje.

To bi bila ena od posledic zapisa. Ne gre za prepoved referendumov, bi pa ustavno sodišče, ki bi odločalo o dopustnosti referendumskega odločanja, moralo upoštevati tudi uravnoteženje javnih financ, če bi to postalo ustavno načelo.

V preambuli ustave piše, da je Slovenija socialna država. Ali se vam ne zdi, da bi z omejevanjem porabe na račun socialne države kršili to ustavno načelo?

Po moji oceni ne. Državi ni treba imeti javnofinančnega primanjkljaja, da bi bila socialna država.

Z varčevalnim zakonom, s katerim bo država po pričakovanjih privarčevala 350 milijonov evrov, niste drastično posegli v plače javnih uslužbencev, ste pa posegli v pravice taboriščnikov, izgnancev, mladih družin in močno prizadeli socialno šibkejše sloje, kot so upokojenci.

Najšibkejših ukrepi niso prizadeli. Ukrepi so bili tako odmerjeni, da so bili tisti, ki dejansko prejemajo najnižje prihodke ali živijo izključno od socialnih prispevkov, najmanj prizadeti.

Več tisoč upokojencem, ki so prejemali pokojnino v višini okoli 700 evrov, se je ta znižala v povprečju za 100 evrov. Bi vi lahko živeli s 600 evri na mesec?

Če bi bil v to prisiljen, bi zagotovo preživel. Tudi ti ljudje nekako preživijo, čeprav se to žalostno sliši.

Bi rekli, da je Slovenija, v kateri velik del populacije živi od minimalne plače ali nizkih pokojnin, še socialna država?

Slovenija je socialna država v okviru svojih zmožnosti. Državni proračun, prerazdeljevanje denarja in zadolževanje niso viri za zagotavljanje socialne države. Dokler gre, se lahko zadolžujemo tudi za to, da smo socialna država, a lahko bi prišli v položaj, ko bi morali biti zelo nesocialni, da bi lahko te dolgove vrnili. Čeprav se sliši to zelo ekonomsko staromodno, zagotavlja socialno državo in pogoje, da ljudje v njej dobro živijo, predvsem gospodarska moč države. Seveda ne sama po sebi, potrebni so mehanizmi za ustrezno prerazporejanje, vendar pa je jasno, da ekonomsko šibka država ne more biti socialna. Da bi sploh lahko začeli razmišljati o gospodarskem okrevanju v Sloveniji, pa smo morali sprejeti varčevalne ukrepe.

Če vam fiskalnega pravila ne uspe vnesti v ustavo in bi obstajala grožnja zavrnitve reform s strani socialnih partnerjev, grožnja referenduma, ali bi od sindikatov zahtevali, da dokažejo svojo reprezentativnost, da so torej neodvisni in da imajo dovolj veliko podporo članstva ter s tem mandat za pogajanja z vlado v okviru ekonomsko-socialnega sveta in za odločanje o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti ljudi v državi?

V sistemu socialnega partnerstva je treba kakšno stvar ponovno premisliti in ena od teh je zagotovo vprašanje reprezentativnosti sindikatov. To bi bilo treba preverjati vsakih nekaj let, pa se ne, čeprav to zahtevajo tudi nekateri predpisi. Druga stvar je vprašanje same vloge ekonomsko-socialnega sveta, ki ima velik vpliv na politične odločitve. Ta svet temelji na logiki industrijske družbe, saj so v njem predstavniki delodajalcev in delojemalcev, medtem ko so moderne družbe sestavljene iz veliko bolj raznolikih skupin ljudi ali raznolikih interesov.

Katere interesne skupine pogrešate v ekonomsko-socialnem svetu?

V svetu za trajnosti razvoj so na primer tudi predstavniki nevladnih organizacij in podobno. Treba je temeljito razmisliti tudi o problemu referenduma v Sloveniji, saj so sindikati eni redkih, ki so sposobni zbrati dovolj podpisov, in kot takšni imajo veliko moč, moč veta na politične odločitve.

Bi jih ob grožnji referenduma skušali izzvati s tem, da dokažejo reprezentativnost?

V nekem trenutku bo to treba storiti. Ker imajo velik vpliv na javne odločitve in se sklicujejo na to, da so reprezentativni, bi morali zagotoviti tudi popolno transparentnost svojega poslovanja, razkriti celotno finančno poslovanje, tako kot tisti, ki delujejo v javnem interesu.

Ima ekonomsko-socialni svet v sedanji sestavi po vašem mnenju legitimnost, da sodeluje pri sprejemanju politik, ali menite, da je tudi njegova moč razlog, da se je gradualizem v Sloveniji obdržal tako dolgo, kot se je, glede na to, da niste ravno zagovornik gradualizma?

Ekonomsko-socialni svet je zagotovo bil zaviralec reform oziroma je vplival na to, zlasti sindikalna stran, da so bile te milejše. Vendar se tudi tu dogajajo premiki, saj smo sprejeli zakon o uravnoteženju javnih financ brez referenduma. Seveda so bila potrebna pogajanja, morali smo narediti prilagoditve.

Koliko vas je stal ta dogovor?

130 milijonov evrov. A tudi voditelji večine sindikatov so se zavedeli položaja, v katerem je država, in na koncu so bili pripravljeni iskati rešitev, da jim ne bo treba v konflikt. Imel sem občutek, da večini sindikatov ni bil cilj sesutje vladnih ukrepov. Verjetno so se nekaj naučili tudi iz lanskih referendumskih zgodb. Pokojninski reformi je bilo mogoče marsikaj očitati, a ko je zakon padel na referendumu, zmagovalcev ni bilo. Uspelo jim je tudi s pomočjo takratne opozicije, a zdaj je pred njimi nova reforma, kjer so nekatere rešitve podobne, nekatere pa pomenijo tudi pomembne dodatne premike v smeri modernizacije pokojninskega sistema.

Letos načrtujete dolgoročno zadolževanje države z izdajo obveznice na ameriškem trgu. Zakaj šele decembra, saj vrsta poznavalcev ocenjuje, da bi se morali zadolžiti prej, že septembra, da ne bo prepozno?

Gre za normalno dinamiko zadolževanja. Odločili smo se, da poskusimo izdati obveznico na ameriškem trgu. Po svetu je namreč veliko vlagateljev v državne papirje in vsi ne delujejo na evrskem trgu. Razširiti želimo krog vlagateljev, je pa za odhod na trg, ki ga še ne poznaš, potrebno več priprav in tudi s tem je povezana časovnica. Tudi datum izdaje seveda še ni dokončno določen in ga razumljivo tudi ne morem komentirati.

Za katere namene se boste zadolžili? Za refinanciranje obstoječega dolga ali za sanacijo bančnega sistema?

Zadolžili se bomo za vse tisto, česar ne moremo financirati z davčnimi prihodki. Trenutno so to odhodki proračuna in stroški za poplačilo dolga. Ko bomo dorekli načine reševanja slabih bančnih terjatev, bo morda posamezne banke treba znova dokapitalizirati, a v manjšem obsegu. Tudi to bo verjetno treba financirati z zadolževanjem.

Za koliko boste zadolžili državo?

Znesek bomo določili na podlagi interesa za nakup obveznic.

Razlika je, če se nameravate zadolžiti za milijardo in pol ali pa za šest milijard evrov. Se boste torej zadolžili za sanacijo bančnega sistema?

Ne gre tako, da bi pogledali, koliko denarja potrebujemo, in bi se za toliko zadolžili. Rešitve o sanaciji bančnega sistema še niso dorečene, zakon se še piše. Zelo zanimiv je nemški zgled, čeprav so tam slabe terjatve praviloma prenesli na posebne družbe znotraj bank, mi pa jih nameravamo reševati izven bank, s posebno družbo za upravljanje slabih terjatev. Odkup terjatev od bank se financira z obveznico, ki jo izda sklad z jamstvom države. To tako ni operacija, ki bi zahtevala takojšnje dodatno zadolževanje.

In če pride do unovčitve državnega jamstva in bistvenega zvišanja javnega dolga?

S temi terjatvami je seveda treba učinkovito upravljati. Najprej je treba slabe terjatve na novoustanovljen sklad za sanacijo prenesti po neki ocenjeni ekonomski vrednosti, to je po oceni, koliko bi bilo mogoče za terjatve na koncu izterjati. Ta mehanizem ali družba za upravljanje terjatev ima več časa za upravljanje z njimi kot banke, ki so v krizi in morajo terjatve izterjevati čim hitreje. Javna institucija si nasprotno lahko vzame več časa, kar pa je koristno predvsem za prezadolžena podjetja, saj lahko od državne družbe za upravljanje terjatev pričakujejo več razumevanja na primer za reprogramiranje posojil in podobne mehanizme reševanja problema slabih terjatev. Ob prenosu terjatev in njihovih zavarovanj se sicer lahko izkaže, da kakšna banka ni oblikovala dovolj slabitev, zato bo morala oblikovati dodatne, in potreben bo dodatni kapital v bankah. Za tega se bo morebiti treba zadolžiti, je pa ta znesek veliko manjši kot celoten obseg slabih terjatev, o katerem se govori v javnosti. Del stroškov reševanja slabih terjatev bo poplačan z unovčevanjem zavarovanj, med njimi so tudi deleži v dobrih podjetjih in nepremičnine. Tretji vir financiranja pa je kupnina, ki bi jo lahko dobili za državne deleže v bankah.

Skupaj s slabimi terjatvami boste torej na novoustanovljeno družbo prenašali tudi zastavljene deleže v najboljših slovenskih podjetjih?

Prenesla se bodo vsa zavarovanja, vezana na terjatve, ki se bodo prenašale. Če terjatev ostane v banki, ostane tudi zavarovanje.

Ali bodo pri čiščenju slabih posojil sodelovali tudi zasebni lastniki bank?

Brez dvoma bodo nosili del stroškov.

Koliko konkretno bo prispeval KBC kot dolgoletni četrtinski lastnik NLB in nekdo, ki je več kot deset let soupravljal banko?

Veliko kapitala je KBC že izgubil in še ga bo. Končne rešitve še niso dogovorjene, a seveda morajo sodelovati tudi zasebni lastniki.

Če bo država prodajala svoj delež v bankah, očiščenih slabih terjatev, kako bodo pri tem čiščenju sodelovali zasebni lastniki banke?

Tako, da bodo plačali ceno za banko, očiščeno slabih terjatev. Nov lastnik, ki bo odkupil državni delež v banki, od katere bo država že prevzela breme za nekatere obveznosti, bo moral za tak delež plačati višjo ceno.

Sprašujem vas o obstoječih zasebnih lastnikih banke. Višjo ceno bo za svoj delež v NLB, očiščeni slabih terjatev, prejela tudi KBC, ki, predvidevam, ne bo zagotovila sredstev slovenski javni družbi za čiščenje bilanc slovenskih bank. Čiščenje bilanc bo tako v celoti na plečih države, zasebni lastniki banke, tudi KBC, pa bodo v primeru prodaje pridobili na račun državne sanacije bančnega sistema.

V tem primeru bo treba ovrednotiti dodatek k ceni, ki ga bo s čiščenjem bančnih bilanc zagotovila država. S KBC bomo morali doseči dogovor, da delno financirajo operacijo čiščenja slabih terjatev.

Ali ste že ocenili, koliko bo državo stala sanacija bank? Čas je, da s temi številkami pridete na dan.

Program še ni pripravljen, zato o konkretnih številkah še ne morem govoriti. Najprej je treba sprejeti zakon, mesec dni po njegovem sprejemu pa bo mogoče te številke predstaviti.

Gre za pol milijarde evrov ali za štiri milijarde? To verjetno že veste.

O tem še ne želim govoriti.

Kdaj načrtujete, da boste s sanacijo začeli? Pred poletjem ste zatrjevali, da se mora sanacija ob koncu leta že izvajati. Vam bo to uspelo?

To je še vedno realen rok. Že julija smo želeli v državnem zboru sprejeti zakon o upravljanju državnega premoženja, ki je vključeval tudi rešitve za sanacijo bank. Ideja o reševanju slabih bančnih bilanc znotraj načrtovanega holdinga ni dobila podpore, zato moramo pripraviti nove rešitve. Dosegli smo soglasje, da slabe terjatve prenesemo iz bank na novoustanovljeno družbo, zdaj pa pripravljamo podrobnosti te operacije.

Že veste, od katerih bank bo država odkupovala slabe terjatve?

Vloga države je, da skrbi za stabilnost bančnega sistema.

Tega lahko zamaje tudi propad manjše banke, kot je Probanka?

Gre za to, da preprečimo največja sistemska tveganja in rešujemo banke, ki so v največjih težavah.

Katere banke so to?

Tiste, ki so v pretežni lasti države. Končna odločitev še ni sprejeta, a tak je načrt. Slabo poslovanje manjše banke seveda lahko slabo vpliva na sistem, a za to imamo Banko Slovenije, ki naj bi se ukvarjala s tovrstnimi težavami.

V Nemčiji sta si ministrstvo za finance in nemška centralna banka razdelila nadzor nad skladom, na katerega so prenesli del slabih posojil. V Banki Slovenije pravijo, da pri pripravi predlogov za sanacijo bank ne sodelujejo. Ali jim ne zaupate?

Seveda sodelujemo z Banko Slovenije. Z njimi smo vseskozi v stiku, razpravljamo o rešitvah, pošiljamo jim predloge zakonov, skušamo v največji meri upoštevati njihove predloge, res pa je, da nimajo stalnega dostopa do mojega osebnega računalnika.

Centralna banka ima vpliv na finančni in posledično ekonomski sistem države. Ali vaš predlog združevanja regulatorjev bančnega in zavarovalniškega trga ter trga finančnih instrumentov v novoustanovljeno agencijo, ki ne bo pod okriljem Banke Slovenije, pomeni nezaupnico centralni banki?

Dokončne rešitve, kakšen bo nov nadzornik finančnega trga, še ni. V Evropi obstajajo različni modeli. Nekatere države imajo nadzor združen v centralni banki, v nekaterih delujejo nadzorniki znotraj posebne inštitucije, ki ni pod okriljem centralne banke, nekatere države, tudi Nemčija, pa imajo dvotirne sisteme, kjer banke nadzira centralna banka, ostale trge pa neka druga inštitucija.

Predsednik vlade je organom pregona predal poročilo Banke Slovenije o stanju v slovenskem bančnem sistemu. Če je v bankah res 2,5 milijarde evrov velika luknja, kar naj bi dokazovalo poročilo, vrsta posojil pa naj ne bi bila ustrezno zavarovanih oziroma so celo nezavarovana, to nenazadnje dokazuje pomanjkljivo delo centralne banke. Ali niste s tem, ko ste se odločili za predajo tega poročila organom pregona, izrazili neke vrste nezaupnico tudi delu centralne banke?

Poročilo tožilstvu ni bilo predano z namenom, da se ugotavljajo kazniva dejanja centralne banke, ampak bank, ki so bile pod njenim nadzorom. Poročilo je zaupno, kot takšno je bilo posredovano tudi tožilstvu in o njegovi vsebini ne morem govoriti. V poročilu so podatki o posojilih in njihovih zavarovanjih, iz katerih je mogoče ugotavljati sume kaznivih dejanj tistih, ki so odločitve v bankah sprejemali. Banka Slovenije je organe pregona opozarjala na določene sume kaznivih dejanj že sama, a o tem ni obveščala javnosti.

Kaj bi svetovali članom vaše stranke, če bi vas spomladi prihodnje leto, ko guvernerju poteče mandat, ob odločanju o prihodnjem guvernerju centralne banke vprašali za mnenje, ali naj znova podprejo Marka Krajnca?

Ko bi me vprašali, bi jim odgovoril.

Bom vprašala drugače. Kako ocenjujete delo guvernerja Banke Slovenije Marka Krajnca?

Centralna banka je pri svojem nadzoru marsikatero stvar spregledala in se prepozno odzvala, čeprav ima ogromno instrumentov, s katerimi lahko nadzira banke in pritiska nanje. V zadnjem času skuša zamujeno nadoknaditi, a tudi bančni regulatorji po vsem svetu so spregledali kaj, česar ne bi smeli.

S tem, ko ste upravi NLB odrekli podelitev razrešnice, ste pokazali, da ji ne zaupate, hkrati pa jo že mesece pustite, da še naprej vodi banko. Banka je brez jasnih usmeritev lastnikov, brez vodstva s polnim pooblastilom. Kako lahko sistemsko banko že osem mesecev vodi predsednik uprave, ki je v odstopu?

Država ni edini lastnik NLB.

Je pa večinski lastnik banke, in ta vlada je pomembno sooblikovala nov nadzorni svet. Zakaj banka še nima novega vodstva?

O tem, kako močna je upravljavska vloga vlade v banki, bi lahko razpravljali, kot tudi o tem, ali ima vlada zadnjo besedo pri glasovanju na skupščini.

Lista kandidatov za nadzorni svet je prišla z vašega ministrstva. Je tako?

Ni tako.

Ste pa z njo soglašali, kot to zahteva zakon o upravljanju državnega premoženja.

Soglašali pa smo res.

Verjetno vas kot finančnega ministra zanima, zakaj je NLB brez vodstva s polnim mandatom.

Seveda me zanima, in na to vam tudi želim odgovoriti. Rok za dokapitalizacijo NLB je bil 30. junij in že februarja smo začeli pogovore tako z EBRD kot s KBC. Zahtevali so, da se v času dogovorov uprave banke ne menja, ker da ji zaupajo opravljanje dnevnih poslov, in s tem smo soglašali. Verjetno je bila to napaka, glede na to, kako se je dokapitalizacija nato iztekla. Če bi banko dejansko dokapitalizirali zasebni vlagatelji, bi se spremenila tudi sestava nadzornega sveta in verjetno bi bil drugačen tudi nabor kandidatov za nadzorni svet in upravo. Če bi KBC delež v NLB povečala, bi želela močno povečati tudi svoj vpliv na upravljanje banke, in to večjo moč smo jim bili pripravljeni dati.

Ampak zdaj smo, kjer smo. V tem trenutku so na mizah bankirjev težke odločitve, ko tehtajo med tem, ali naj podjetjem v težavah še zagotavljajo sredstva, da preživijo, ali ne. Verjetno ne pričakujete od uprave banke, ki je ostala brez razrešnice in za katero ste javno izjavili, da pričakujete njeno čimprejšnjo zamenjavo, da bo še podpisovala kreditne pogodbe. Kdaj bo NLB, ki ima že tretji mesec nov nadzorni svet, dobila novo vodstvo?

Najprej se je moral nov nadzorni svet vzpostaviti. Povedali smo jim, da pričakujemo čimprejšnji nabor kandidatov za novo upravo, in ti se iščejo. Morda bo nadzorni svet odločitev sprejel že ta mesec.

Pri zadnji dokapitalizaciji NLB je država sodelovala s 320 milijonov evrov visokim posojilom in zagotovili ste, da bo najkasneje do 30. junija prihodnje leto država ta vložek dobila nazaj. Ali je to še realen scenarij?

Trenutno izbiramo svetovalca za prodajo NLB ter NKBM in interesenti za nakup bank so. Kako hitro bomo našli kupce in v kakšni višini bodo pripravljeni vstopiti v banko, je stvar svetovalca, ki bo skušal najti vlagatelje. Pri prodaji se bomo usklajevali s KBC, ki bo prav tako prodajala svoj delež v NLB, in pričakujemo, da bomo s tem prodajo še pospešili. Pri prodaji bo pomembno tudi, kako hitro nam bo uspelo rešiti težavo slabih terjatev in kako bo to reševanje vplivalo na interes vlagateljev. Menim, da je 30. junij prihodnje leto realni rok za vstop novega vlagatelja, ki bo v banko vložil sveža sredstva, država pa bo dobila vrnjeno posojilo.

Zakon o Slovenskem državnem holdingu naj bi bil uvrščen že na septembrsko sejo državnega zbora. V zadnji različici piše, da bo vlada mesec dni po uveljavitvi zakona državnemu zboru predložila strategijo o upravljanju državnega premoženja. Katero državno premoženje bi poleg Zavarovalnice Triglav lahko bilo že letos naprodaj?

Strategijo pripravljamo, že letos pa bi lahko začeli s prodajo premoženja, za katero obstaja zanimanje. To so zavarovalnice in večja podjetja, kot sta Telekom Slovenije in Petrol. Tudi banke so lahko ob primerni ceni za kupca zanimive. Premoženja, primernega za prodajo, je kar nekaj, zato bomo pohiteli s pripravo strategije, ki bo podlaga za dogovore z morebitnimi interesenti.

Boste odpravili omejitev, po kateri naj bi država v NLB, NKBM in v Zavarovalnici Triglav obdržala najmanj 25-odstotni delež plus eno delnico?

Če bi lahko s prodajo celotnega deleža dosegli bistveno boljši rezultat, bi lahko oblikovali tudi tak predlog, a to ni zgolj stvar strategije, ampak tudi koalicijske pogodbe.

Junija lani ste zapisali, da lahko ljudstvo s svojimi orodji prisili v slovo vlado, ki je izrazito izgubila "zaupanje", kar bi tudi njenim naslednikom "poslalo jasno sporočilo, kaj jim grozi, če sami ne bodo ravnali bolj odgovorno". Nadaljevali ste: "Danes pa se zdi, da vladajoča politična elita išče takšne in drugačne poti zavlačevanja." Ali ste danes kot minister enakega mnenja?

Glede tega, da ljudstvo lahko vlado prisili v odhod, vsekakor.

Kot eno od orodij ljudstva, s katerim lahko vlado prisili v odhod, ste takrat navedli referendum, ki pa ga želite zdaj omejiti.

Sam sem bil dolgo eden redkih zagovornikov referendumov med ekonomisti, morda tudi zato, ker sem nekaj časa živel v Švici, kjer so referendumi zelo pogosti, a poteka vse drugače kot pri nas. V Sloveniji imamo kar nekaj težav. Prva je, kdo vse so lahko predlagatelji referenduma, druga, da se večina pomembnih referendumov skrči na politično odločanje, na njih pa se dejansko odloča o zaupanju vladi.

Se vam zdi, da vaša vlada še uživa zaupanje javnosti?

Ankete sicer kažejo, da je vlada kot celota izgubila precej zaupanja, a to so ankete in normalno je, da v takšnih časih nobena vlada nima prav velikega zaupanja.

Ali bi bili sami, kot avtor prej omenjene izjave, pri določenem padcu zaupanja javnosti pripravljeni reči, da je zaupanje prenizko, da bi vlada še lahko legitimno vodila državo?

Ne, niso pomembni odstotki. Gre za to, ali vlada lahko izvaja ukrepe, uresničuje svoje napovedi. Če bi prišli v položaj, ko zastavljenih ciljev ne bi mogli uresničiti zaradi referendumskih blokad ali blokad znotraj koalicije, bi verjetno prevladalo mnenje, da nima smisla vztrajati.