Predvsem pa imajo ti neuničljivi fantje še vedno isti železni repertoar kot takrat, ko sem jih bil nazadnje prisiljen poslušati. V San Simonu so v objemu morja še vedno srečni vsi in Kićo Slabinac je še vedno "tužan i sam". "Zbog jedne divne crne žene" seveda. In ja, Yellow Submarine fantje še vedno zapojejo tako samozavestno, kot bi šlo za največji hit letošnjega poletja, za katerega že vnaprej veš, da bo že s prvimi takti ljudi spravil na plesišče.

Terasni bendi so mi bili svojčas sicer simpatični, saj so v meni budili nostalgične otroške spomine s počitnic na morju, spomine na prve vodne tobogane, na sladoled v plastičnih žogicah, na partizanske filme v puljski Areni, na pice v Medulinu in na vso tisto pisano plastično šaro z rovinjskih in poreških riv. To poletje pa sem v Piranu razočaran ugotovil, da me danes s svojo izbiro glasbe spominjajo le še na slovenske komercialne radijske postaje in (ne)kulturo, ki jo te zadnja leta nezadržno širijo.

Z leti sem se namreč utrdil v prepričanju, da so tamkajšnji glasbeni uredniki vsi po vrsti bivše zvezde obmorskih hotelov, ki so vrhunce svoje glasbene kariere doživeli s samostojnim nastopom na Melodijah morja in sonca leta 1996, svojo neizmerno ljubezen do prežvečenih evergreenov pa zdaj kot kakšni pobožni misijonarji delijo z vozniki, ujetimi v jutranji gneči na ljubljanskih vpadnicah.

Nekje sredi enega dolgih poletnih piranskih večerov me je tako nenadoma prešinilo, da so terasni bendi pri nas v resnici mainstream in da je ta postana glasba iz bližnje restavracije pravzaprav uglasbeno stanje duha moje okolice.

Tudi ta je namreč skoraj avtistično ujeta v svoje polpretekle spomine in kot takšna popolnoma nezainteresirana za širni sodobni svet. Zato je tudi razmeroma nezahtevna, brez velikih pričakovanj, in se še najraje pasivno prepusti najbližjemu lokalnemu zabavljaču, predvsem v upanju, da bo slišala nekaj nemotečega. Nemoteče je njen kulturni ideal.

Z leti so mnogi namreč začeli sveto verjeti v to, da je življenje tako zelo naporno, da v kinu, na televiziji, v gledališču ali koncertni dvorani zmorejo gledati in poslušati le sproščujoče in zabavne reči, ki s svojo lahkotnostjo lajšajo kruto eksistenco. To mišljenje je pravzaprav postalo dogma, za katero se, vsaj tako na prvi pogled, zdi, da se je k nam razširila prav z jadranskih teras, na katerih so dolga leta raznorazni "Mornari", "Galebi", "Kalamari" in drugi ljubitelji karaok in plešočih turistk ponujali nič hudega slutečim dopustnikom najbolj lahkotno in sproščujočo zabavo daleč naokoli.

A problem je, da se je želja po lahkotnem, sproščujočem in nezahtevnem z dopusta, na katerem si jo še lahko razložimo, razširila na vse leto in smo zato danes pri nas priča vse večji prevladi lahkotne, sproščujoče in nezahtevne kulture, ki se začne v razvedrilnem programu javne televizije in konča na državni proslavi.

Kajti, bodimo iskreni, pri Mariu v studiu na Kolodvorski in folklornih skupinah na Kongresnem trgu gre pač zgolj za različne tipe terasnih bendov, katerih poglavitna lastnost je ta, da so primerni za gledalce in poslušalce vseh starosti. Ob terasnih bendih se lahko namreč povsem mirno usedete pred televizor, brez strahu, da boste tam zagledali kaj drznega, provokativnega, eksperimentalnega, ali, bognedaj, umetniškega.

Najmanj, kar si človek dandanes želi, je to, da bi moral ob kulturnem programu razmišljati, poanta terasnih bendov pa je ravno v tem, da jim lahko posvetite le toliko pozornosti, kot si sami želite. Ob njihovem nastopu lahko zraven zapojete in zaplešete, lahko pa tega tudi ne počnete. Vmes greste lahko kadarkoli na stranišče ali na krajši sprehod ob morju. Pa tudi kadar obsedite v lokalu, lahko glasbo vselej odmislite in brez slabe vesti pokramljate s prijatelji. V sami naravi nastopa vsakega terasnega benda pač je, da lahko gostje svojo pozornost v vsakem trenutku v celoti preusmerijo na ocvrte kalamare in tatarsko omako.

Takšna neobvezujoča kultura je na žalost povsem po meri tukajšnjega sodobnega človeka, ki je prepričan, da mora zvečer svoje izčrpane možgane nujno odpočiti za prihajajoče delovne izzive, ki zagotavljajo eksistenco njemu in njegovi družini. Zato si, četudi bi si to morda želel, preprosto ne more privoščiti, da bi svoje male sive celice dodatno obremenjeval s tako banalnimi rečmi, kot je to umetnost. Povrh vsega pa za to niti nima časa, saj je njegov življenjski tempo prehiter in njegov urnik prenatrpan, da bi se dalo vanj stlačiti karkoli, kar bi zahtevalo njegovo polno pozornost.

Ko sem tako sedel na piranski terasi in zaman poskušal ne slišati enega velikih Oliverjevih hitov, katerega refren je odmeval skozi toplo poletno noč, sem naposled prišel do spoznanja, da je bila letošnja vikendaška gaža zgolj sramežljivo ogrevanje in da zlati časi terasnih bendov šele prihajajo.

Družbene razmere so jim namreč naklonjene kot že dolgo ne.

* Terasni izdelki za terasno rajo