Strukturne reforme so po naravi reči v ospredju naplavile pokojninsko reformo. Priprava pokojninske reforme je običajno strokovno in politično zahtevno opravilo, sedanja vlada jo je pripravila prek poletja. Prav tako pokojninska reforma zahteva širše in dolgotrajnejše politično usklajevanje socialnih partnerjev, zato dosedanja gverilska politična taktika Janševe vlade tu ne more delovati. Še večja politična nevšečnost pa je, da je večji del sedanje vladne koalicije leta 2010 blokiral podoben reformni paket bivše Pahorjeve vlade, pred dobrim letom pa aktivno sodeloval v referendumski kampanji za njeno zavrnitev. Bivši nasprotniki danes ponujajo novo preobleko stare reforme. Vmes pa smo plačali visoko ceno. Zamenjava ene nesposobne vlade z drugo je dokončno zamajala politično kredibilnost države. Poslabšala se je mednarodna podoba Slovenije na mednarodnih finančnih trgih. Narasli so tudi drugi oportunitetni stroški odložene reforme, ki letno presegajo odstotek BDP.
Politična hipokrizija vladnih strank
Pokojninska reforma je seveda stara tegoba mlade slovenske države. Nekaj zaradi sila neugodne in težko obvladljive demografske podobe, od negativne reprodukcije prebivalstva do hitro starajoče se družbe. Precej zadreg povzročata tudi prevladujoči javni sistem tekočega plačevanja pokojnin s prispevnimi stopnjami in slaba razvitost drugega (dodatno zavarovanje), predvsem pa tretjega stebra (zasebno namensko varčevanje). Toda osrednja nevarnost postaja povezanost pokojninske reforme s fiskalno vzdržnostjo države, kar je postalo usodno prav v sedanji veliki recesiji. Pokojninsko reformo potrebujemo torej zaradi dolgoročnih demografskih in socialnih, ekonomskih in fiskalnih razlogov, čim prej, toliko bolje.
Prvi pokojninski reformni zastavek smo imeli leta 1999, drugega smo želeli leta 2010, tretjega očitno v splošni finančni stiski pripravljamo sedaj. Med Ropovo, Svetlikovo in sedanjo Vizjakovo alternativo tudi ni posebnih razlik, ker so problemi enaki in rešitve vsaj na papirju relativno enoznačne. Na eni strani se že leta zapored znižuje razmerje med zaposlenimi in upokojenci, na drugi so razmerja med pokojnino in plačo polovico manjša, narašča pa strošek pokojnin kot delež BDP. Če želimo obdržati raven socialnih pravic upokojencev, fiskalno vzdržnost sistema in križamo sedanje pokojninske trende z demografskimi podatki, imamo pred seboj smo tri rešitve. Zaostriti moramo pogoje upokojevanja, povečati prispevne stopnje in spodbuditi druge zasebne oblike pokojninskih zavarovanj. Ni druge pomoči kot povečati delež aktivnih zavarovancev, razširiti oblike zavarovanj, ohraniti solidarnost, povezati odvisnost med vplačili in izplačili, ohraniti medgeneracijsko solidarnost in zagotoviti postopnost sprememb. Vse drugo so preprosto tehnični koraki, kako doseči te skupne cilje. Nova različica pokojninske reforme zato ne more biti bistveno drugačna od prejšnjih predlogov. Ko bodo znane vse podrobnosti Vizjakove glede na veljavno in zavrnjeno Svetlikovo reformo, bomo lahko sprevideli, kako podobne so si njihove vsebinske in tehnične rešitve.
Če to velja, potem je bila lanskoletna politična zavrnitev pokojninske reforme politični strel v prazno. Prva neposredna posledica padca pokojninske reforme junija 2011 je bila politična in vladna kriza, ki je pripeljala nekaj mesecev kasneje do jesenskih volitev. Če danes vladne stranke pozivajo slovensko javnost in opozicijo, da je v sedanjih razmerah politično neodgovorno morebitno zavračanje strukturnih reform, gre pri tem za navadno politično hipokrizijo.
Po dobrem letu smo tako dobili dokaz, da za politično krizo, ki je sledila zavrnitvi pokojninske reforme, nosijo politično odgovornost tako sindikati kot tudi vse tri sedanje vladne stranke, SDS, DeSUS in NSi. Za nameček se z novimi volitvami in novo vlado politična kriza nadaljuje. Če danes javnost z več kot 65 odstotki meni, da potrebujemo pokojninsko reformo, Janševo vlado na drugi strani podpira zgolj petina. Razkorak je očiten in s tako nizko politično podporo strukturnih reform, zlasti pokojninske, ki zahtevajo visok politični konsenz, ni mogoče izpeljati.
Druga še bolj resna posledica lanske zavrnitve pokojninske reforme pa se razkriva v poglobljeni fiskalni krizi države. Povezanost kratkoročne fiskalne vzdržanosti in pokojninske reforme doslej ni bila v ospredju, ker so se običajna opozorila (OECD) nanašala na dolgi rok. Toda recesija, padanje gospodarske rasti in povečanje brezposelnosti so preprosto poslabšali prihodkovno stran pokojninske blagajne in povečali odhodkovno. Na drugi strani država že nekaj let izdatno financira pokojninsko blagajno s proračunskimi sredstvi, tako da je normalno delovanje pokojninskega sistema odvisno od tekočega financiranja proračuna in srednjeročne fiskalne vzdržnosti države. Toda država dejansko v letošnjem letu že nekaj mesecev zapored izgublja bonitetne ocene, potencialni pribitki na obrestne mere pa so višji kot kdajkoli. Padec pokojninske reforme leta 2011 je zato eden odločilnih dejavnikov, ki so vplivali na negativno zunanjo podobo Slovenije na finančnih trgih ter povečali potencialne in tudi realne stroške našega zadolževanja.
Tretja negativna stran odložene reforme iz leta 2011 je permanentno slabšanje razmer v pokojninskem sistemu. Politično poigravanje s pokojninsko reformo namreč vedno znova povečuje tekoče število upokojencev, kajti ljudje racionalno presojajo, da se razmere slabšajo, in zato pohitijo z upokojevanjem. Tako reformiranje pokojninskega sistema trči ob lastno zanko. Naš pokojninski sistem ima namreč že vrsto let veliko težavo, da se novi upokojenci upokojujejo pod vse slabšimi pogoji. Težava tiči v starem načinu izračunavanja odmere pokojnine in zato tako Vizjakova kot tudi pred tem Svetlikova reforma prinašata dolgoročno fiksiranje in stabilizacijo odmernih odstotkov. Zato vsak neuspešen poskus reforme še poslabša razmere delovanja in preživetja sistema. Lanski neuspel poskus pokojninske reforme je povečal število novih upokojencev za več kot 15.000, kar sodi med asimetrične šoke pokojninskega sistema, ki jih moramo potem tekoče amortizirati.
Od groba do groba
Obstaja še zadnji "argument", zakaj naj bi pred letom zavrnili reformo. Minister Vizjak zagotavlja, da je bila stara reforma slaba, nova pa prinaša pomembne izboljšave in novosti. Torej je bila lanska zavrnitev umestna, novi predlog pa prinaša nove koristi. Edina večja sprememba velja uveljavljanju individualnih informativnih pokojninskih računov, kjer naj bi združili večjo preglednost vplačanih premij z večjo povezanostjo prejetih pokojnin in akumuliranih prispevkov posameznikov. V dosedanjem sistemu so pokojnine dejansko odvisne od dohodkov in plač, manj od neposrednih prispevkov zavarovancev. Od tod tudi izrazito solidarnostna in relativno enostavna prerazdelitev, sicer značilna za Bismarckov sistem. V takšnem sistemu tudi ni potrebno in je celo problematično, da bi posamezniki neposredno spremljali svoje prispevke in iz tega izpeljevali višino svojih pokojnin. Zato imamo delno drugi in predvsem tretji pokojninski steber. Očitno se Vizjakov predlog želi gibati v smeri zavarovalniškega sistema glede na vplačane premije oziroma prispevke. To je pred leti priporočila tudi Svetovna banka (sistem NDC - Notional Defined Contribution), toda prehod nanj je veliko bolj zahteven in postopen, kot to veje iz dosedanjih Vizjakovih reformnih stremljenj.
Sestavni del iste zgodbe pa je manko, ki ga niti Svetlikova niti Vizjakova reforma ne pokrijeta. To je potrebnost ukrepanja v okviru drugega in tretjega stebra pokojninske reforme. Drugi pokojninski steber omogoča dodatno pokojninsko varčevanje za zapolnitev prvega stebra, kjer se pravice relativno zmanjšujejo. Tu ni od Ropove reforme dalje nobenih resnih sprememb, ne pri davčnem spodbujanju in poenotenju regulacije ter nadzora in tudi ne pri potrebni liberalizaciji in individualizaciji naložbene politike. Podobno je s tretjim stebrom, kjer bi morali na široko odpreti in davčno podpreti namensko pokojninsko varčevanje in odpiranje pravih individualnih pokojninskih računov. Tu ne potrebujemo novih institucij in novih produktov, zadostuje preprosto redefiniranje pogojev namenskega varčevanja, njegova davčna registracija in centralno vodenje evidenc na ravni države. Očitno enoletni prisilni odlog pokojninske reforme na pomembnih segmentih ni prinesel dodatnih sprememb.
Pokojninska reforma, ki smo jo po nepotrebnem zaustavili pred več kot letom dni, tako po letu dni dokazuje, da so stroški odloga precej višji od koristi. Politične koristi ni bilo, ker imamo z novo vlado v prvem letu še večje težave kot s prejšnjo. Ekonomske škode so se povečale, ker smo zaradi zaustavitve reforme izgubili potrebno političnoekonomsko kredibilnost na finančnih trgih. In ne nazadnje nova reforma ne prinaša vsebinsko ničesar novega, z informativnimi individualnimi računi kvečjemu zapleta delovanje prvega stebra, potrebno reformo drugega in tretjega pa očitno zopet izpušča.
Pod črto smo torej po letu dni od zavrnitve reforme na slabšem. Toda politično odgovornost za ta ekonomski fiasko lahko zelo jasno določimo. Težava je v tem, da nam bivši grobarji pokojninske reforme držijo nove govore in sejejo nove obljube. Kot pri hudomušnem Cvitkovičevem filmskem sporočilu se usoda upokojencev tako in tako v večnem krogu giblje od groba do groba.