Jovan Čirilov je v poznih sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike gledal predstavo mladega, udarnega in nepoznanega umetnika Boba Wilsona. Poklical je Miro Trailović in poročal o čudežu. "Ni še bil v Evropi, moramo biti prvi, ki ga bomo predstavili," je rekel in Mira se je odpravila k Titu. Ta jo je poslušal in vprašal, koliko denarja potrebuje. "Veliko," je bil odgovor. Tito je poklical v Narodno banko in najavil Miro Trailović. Iz Narodne banke je odnesla, zgodba je vsakič malo drugačna, dva, morda tri kovčke denarja. Bob Wilson je v Evropo prišel torej po zaslugi Bitefa, Tita in kovčkov, polnih davkoplačevalskega denarja. Odšel pa z nagrado za najboljšo predstavo (Einstein on the Beach) in se vpisal med ikongrafske, mitske in legendarne avtorje, mage sodobnega gledališča. Bitef pa je nadaljeval tradicijo branika in glasnika avantgardnega gledališča. Nikoli jih ni zanimal buržoazni glamur avtorjev in publike, temveč novo, nepreverjeno, neutečeno. Tvegali so, držali so se prvotne odločitve. Letos bo 46. festival.

Tito se morda na umetnost ni spoznal, je pa vedel, da je pomembna. Za njegov image, za državo, za promocijo. Kot vsi veliki voditelji (tudi diktatorji, totalitaristi, množični morilci, sofisticirani voditelji ali ministri normalnih držav) je znal uporabiti umetnost, razumel je moč filmske podobe, neprecenljivost pisane in govorjene besede ter prisotnost zvezd svetovnega formata. Ironično je bila moč filmske umetnosti prepoznana tudi na Golem otoku; v zaklenjeni dvorani, polni kaznjencev, so kar naprej gledali filme o Titu. Razumem, da primerjava z likom, ki ga neizvoljena vlada oživlja in obilno negativno promovira, boli. Ali primerjava z diktatorji. Danes, vsaj pri nas, bi se težko zgodilo, da bi katera od direktoric festivala, inštitucije šla do ministra ali predsednika vlade in iztržila v imenu genialnega umetnika nepredvideno proračunsko postavko v kovčku. Nezaslišano. Imamo kup zakonov, proračunov, rebalansov in ga ni junaka, ki bi lahko za dobro umetnost tvegal besedo, denar, svoj položaj. Ni možno. O tem nimamo nobenega zakona, zlatega, bronastega ali srebrnega pravila. Novodobno vodenje, poslovanje je tu zato, da onemogoči, zakomplicira, sofinancira pod milijon različnimi pogoji. Iz enega je treba narediti vsaj tri evre, pa kljub temu umetnosti ne uide gnevno poimenovanje pijavka davkoplačevalskega denarja.

Morda visijo v ministrskih pisarna domača vizualna dela, ne vem. Morda se njihove police šibijo pod težo klene slovenske besede. Kdo bi vedel, koliko devedejev domače in svetovne klasike imajo doma. Morda se vozijo v limuzinah v službo ob zvokih Vinka Globokarja. Janez Janša bi lahko na eno od številnih veselic in zborovanj zaradi prezasedenosti poslal katerega od umetnikov soimenjakov. Bilo bi bolj veselo in zanimivo. Prav gotovo bi imeli izvirne, iskrive, ne ukradene ali stokrat slišane govore. Vendar te subverzije, tega humorja in iznajdljivosti ne zmore. S tresočo, grozečo roko in solzami trme vpisuje zlato pravilo na kakšno od fotokopij iz arhiva. Dela resno delo, ne more se za(je)bavat z umetniki. Vem samo, da ne znajo izrabiti - predsednik države je tu izjema - umetnosti za promocijo svojega početja in države. Možganski in minimalni fizični napor, ki ne dosega ekonomije slabe gospodinje, je sledenje postavkam, njihovo klestenje, opustošenje ljudstva in kakšen dolgočasen nagovor v katalogu za kak umetniški dogodek. Lahko bi nagovorili umetnike, da odrapajo v kratkem spotu načrt za izhod iz bančne krize, najeli filmarje, da sestavijo omnibus z naslovom Vozovnica v raj ali Sreča v kovčku. Pa nimam v mislih patriotskega neplačila. Temveč posel. Ki umetniško svobodo in stališča vkalkulira ali ju vsaj dopušča.

Pozabite. Očitno je edina vrednost in smotrnost kulturniškega denarja te dni v tem, da se edini otok v državi mirno preda (podari) za 45 let cerkvi. Zakaj le, če je ta do sedaj jamrala, da je nerentabilen? Primerjava se morda ne bere najbolj posrečeno, je pa aktualna. Kar je bila za Tita umetnost, je za neizvoljeno vlado cerkev. Da ne bo pomote, ne verniki, temveč inštitucija. Za te stopnice na simbolno pomembni točki Slovenije smo vsi leta 2004 prispevali 67 milijonov davkoplačevalskih tolarjev iz proračuna ministrstva za kulturo. Prav gotovo nič v primerjavi s trženjem, ki bo šlo cerkvi. Kakopak za vzdrževanje. Morda pa se cerkev poda v umetniške vode in začne z lastno filmsko produkcijo za odrasle - po resničnih zgodbah. Takrat se je ekipa ministrstva za kulturo veselo fotografirala na obnovljenih stopnicah Blejskega otoka. Žigi Turku predlagam, da to čim prej stori, naslednjič ga bo drago stalo. Takratna ministrica za kulturo je obnovljene stopnice uporabila za argument, kako lahko Slovenci učinkovito sodelujemo. Prav je imela, le da ni vedela, kako zelo. Ko torej kovčki, polni davkoplačevalskega denarja, romajo med bankami, tajkuni in cerkvijo, je ok. Pomeni dobro sodelovanje. V primeru umetnosti bi prav gotovo pomenilo smrtni greh. Umetnosti pač pritiče čakanje na nebeško kraljestvo in druženje s Titom. Lahko noč in srečno. Amen.