V letošnjem letu smo bili v slovenskem univerzitetnem prostoru priča trem dogodkom ali dogajanjem, ki zahtevajo več resnih premislekov o sedanjosti in zlasti prihodnosti slovenskega akademskega prostora. Prvi problem je načelne, drugi finančne in tretji pravne narave, vsi pa so med seboj tesno povezani.

Najprej o prvem problemu: ko je letos predsednik vlade nastopil proti univerzitetnim profesorjem in morda želel s svojo pripombo med samimi akademiki spodbuditi procese samoizpraševanja in vzpostavljanja kritične distance do le njim lastnih univerzitetnih privilegijev, je v resnici le do konca razkril temeljno težavo odnosa politike do visokošolskega prostora zadnjih let. Od vzpostavitve bolonjskega sistema dalje se slovenski univerzitetni prostor giblje v smeri nemožnega. Zev med dolžnostmi ali pričakovanji na eni in realnostjo na drugi strani se naglo povečuje, namesto ideala "kakovosti", ki je bil glavno idejno vodilo te prenove, se, prav nasprotno, z veliko hitrostjo vzpostavlja polje pragmatičnega prilagajanja univerz vse dražjemu načinu študija, ki pa ga država že leta ne zmore, ne zna ali pa morda noče podpreti, in največja žrtev tega procesa, ki je v svojem bistvu proces hitrega odtekanja kakovosti iz univerzitetnih programov, so najprej seveda študentje. Posledice tega dogajanja bomo čutili še dolgo, kajti logika univerzitetnega prostora je, v nasprotju s sodobnimi mantrami o izdelovanju študentov na ključ in po meri časa predvsem povezana z nekoliko bolj kompleksnimi družbenimi in globalnimi dinamikami, ki pa jih slovenske univerze, ki sedaj delujejo v hudem krču in strahu pred prihodnostjo, ne bodo več dohajale. Rešitev ni prav veliko: morda najpametnejša poteza bi bila povratek v enovit štiriletni študij s hkratno vzpostavitvijo večje avtonomije fakultet (o čemer je resorni minister že govoril), kajti omenjeni procesi se že selijo tudi na eno raven niže - v univerze same. A o tem pozneje.

Drugi problem seveda izhaja iz prvega. Kot posledica ekonomske krize se obseg financiranja zdaj krči tudi v okviru univerz. Govori se o nekaterih rezervah v okviru javnih visokih šol, vendar teh rezerv žal ni mogoče aktualizirati brez hudih posegov v kvaliteto študija. Fakultete, ki so se prve lotile bolonjske prenove, so to dodobra izkusile na lastni koži: uvedba večjega števila predmetov in letnik več so se ob hkratnem zmanjševanju financiranja ter generacij izkazali za katastrofo. Izvajanje druge stopnje študija - torej tiste, ki šele podeljuje univerzitetni naslov in ki bi morala mladim nuditi najboljše pogoje in odličnost - je za fakultete, ki sledijo pred kakim desetletjem tako opevanemu sistemu študija 3+2, postalo stvar znanstvene fantastike in improvizacije. S tem izgubljamo ključno možnost vzpostavitve močne platforme družbenega razvoja, ki bi lahko prispeval enega odločilnih deležev v premagovanju ekonomske in družbene krize sedanjosti in iskanja prihodnjih vizij.

Slovenska politika in akademska sfera sta se v zadnjem času že začeli pogovarjati preko ognjevitih polemik v časopisih. To je slabo. Ko tovrstne nasprotne polemike postanejo javne, vemo, da so bili mediji in javnost že poklicani za razsodnika v stvareh, ki se v takšni obliki ne bi smele niti pojaviti na površju. Dolžnost vsake politike brez izjeme je, da zna razumeti univerzo kot enega izmed temeljev slovenske državnosti v najširšem smislu. Dolžnost univerz je, da delajo kakovostno in v skladu z etičnimi in akademskimi normami. Obe dolžnosti sta del višje dolžnosti kot najvišje družbene vrednote - to je skrbi za prihodnost naše države. Žal se zdi, da je dialog, ki zahteva medsebojno razumevanje in spoštovanje, postal nekaj, za kar zmanjkuje časa, in odveč je reči, da se s tem ruši prej opisano skupno poslanstvo državne politike in univerz.

In že drsimo k tretjemu problemu. Letos smo bili v Sloveniji priča dvema nasprotnima, a tesno povezanima pojavoma: ustanovitvi novega visokošolskega sindikata, ki poskuša povezati različne akterje na področju visokega šolstva, po drugi strani se je hkrati odprlo tudi ključno vprašanje vdora logike kriznega menedžmenta v sicer izjemno občutljiv in poseben visokošolski sistem. Slednje se kaže v novem besednjaku politike: tu seveda ne gre za varčevanje, ki smo mu zavezani vsi, temveč za vrsto novih pričakovanj, ki univerzam nalagajo, da mimo ustaljenih in sicer legaliziranih postopkov iščejo že prej omenjene finančne rezerve. Na neki ravni morda razlike med gospodarskimi družbami in univerzami resda ni: oboje morajo delovati tako, da ob "proizvajanju" svojega izdelka hkrati skrbijo za razvoj ali rast ter odgovorno upravljajo s svojim "kapitalom" - človeškim in ekonomskim.

A univerze so v svojem poslanstvu vendarle drugačne: tako kot je neodgovorno nalagati kulturnim ustanovam, da prinašajo dobiček na račun kakovosti, v enaki meri je presežna vrednost univerz v njihovi družbeni in širše etični vlogi. S tem ko se želi logiko "izgube" in "profita" - seveda preoblečeno v nevtralnejši pojem "finančne vzdržnosti", ki naj pri zaposlenih na univerzah neprestano zbuja slabo vest, da so pravzaprav nekakšni paraziti družbe, in jih skozi to krivdo tudi disciplinira - prenesti v okvir univerz, smo že prispeli na izjemno nevarno področje. Če se s ciljem doseganja finančne vzdržnosti (in z izgovorom o njihovi "nepotrebnosti" v času krize; sic!) nezakonito razveljavlja redne volitve dekana (kot se ravnokar dogaja na primorski univerzi in kar sta žal potrdili tako pravnomočna sodba kakor tudi začasna odredba upravnega sodišča), potem je skrajni čas za rdeči alarm.

Če obstaja nekaj takšnega, kot je etični temelj univerze, je v tej tretji točki njegova substanca že resno načeta in našo skrb velja nameniti zaustavitvi teh procesov, ki bi se lahko hitro in neopazno pomaknili tudi drugam. Naj pri tem dodam še misel Alaina Badiouja, ki v svoji Ime česa je Sarkozy? takole navaja Sarkozyjevo misel o neuporabnih znanostih in novi ontologiji dobička: "Če vas to veseli, lahko študirate starejšo književnost, ne morete pa pričakovati od države, da vam bo ta študij plačala. Davkoplačevalski denar moramo usmeriti v informatiko in gospodarstvo." Ontologija dobička je zdaj že postala vrednota tam, kjer se o njej doslej ni govorilo. Kdaj se bomo vprašali, koliko dobička lahko proizvede ustavno sodišče? Tako se zdi, da si bodo morali počasi tudi mladi slovenski humanisti svoj čudaški študij in usmerjenost v povsem neuporabne stvari plačevati sami, saj se vse tri filozofske fakultete slovenskih javnih univerz nahajajo v zelo nezavidljivem položaju. In niti ena od njih, kot me je pred časom opozoril moj univerzitetni kolega, in kar je resnično izjemno pomenljivo, prav zaradi teh težav nima po rednih volilnih procedurah postavljenega dekana. S strani rektorja nastavljeni vršilec dolžnosti dekana ene izmed njih je biolog. Sapienti sat.

Če bomo kot demokratična skupnost (tako politiki kakor pripadniki univerzitetne sfere in drugi) dovolili, da v slovenski univerzitetni sistem skoraj neopazno vdre za angloameriški svet značilna logika korporativnega upravljanja fakultet, potem bo občutljivi svet slovenskega visokošolskega prostora z njegovim nacionalno pomembnim poslanstvom postal lahek plen različnih interesnih skupin. Največja žrtev teh procesov bodo prihodnje generacije študentov, in ne morem se znebiti strahu, da bo skupna prihodnost naše države s tem ogrožena.

Lenart Škof je profesor za filozofijo na Univerzi na Primorskem in predsednik Akademije za demokracijo.