Sodirektor političnoekonomskega raziskovalnega inštituta PERI se je odločil, da obudi razpravo o načrtni politiki doseganja polne zaposlenosti, ki zagotavlja dostojno življenje tako rekoč vseh delovno sposobnih članov družbe, ki niso v prehajanju iz ene zaposlitve v drugo. Prepričan je, da lahko strateške, geografsko usmerjene investicije v zelene tehnologije ponudijo stabilno rast in družbeno blaginjo tudi v globaliziranem svetu.

Bližje nam, na Nizozemskem, se pripravljajo na parlamentarne volitve 12. septembra. Najbolje kaže nekdanjemu učitelju, 50-letnemu Emilu Roemerju; ta med predvolilno kampanjo vrača žogico Angeli Merkel, ki je zavrnila uvedbo evrskih obveznic, s katero bi zmanjšali pritisk finančnih trgov na članice evra. "Samo preko mojega trupla," ponavlja Roemer, a govori o kaznih, ki bi lahko zadele Nizozemsko, če ne bi izpolnila zahtev evropske komisije. Vodja Socialistov je prepričan, da je ekonomska politika Bruslja protidružbena: med pogrebi podjetij, ob bankah, ki nočejo posojati denarja, in ob rekordnem nezaupanju potrošnikov so potrebne močne državne investicije in ohranitev pravic upokojencev. Fiskalni pakt, ki ga še niso ratificirali, bi najraje dal na referendumsko presojo volilcem.

Na slovenskem ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve na vprašanja o vpeljavi politike polne zaposlenosti kot možni poti iz sedanje krize odgovarjajo s formulami evropske komisije. Njen aprilski predlog politik za reševanje rekordno visoke brezposelnosti v EU poudarja v prvi vrsti zniževanje obdavčitve dela in podporo novonastalim podjetjem. Polna zaposlenost je izgubila nekdanjo vsebino in postala priročna retorična kulisa fleksibilizacije in krčenja socialne države.

Strici Skopušniki iz davčnih oaz

Profesor na ekonomski fakulteti Marko Jaklič pokima, da je več pozornosti namenjene fleksibilnosti, manj pa varnosti, ki naj bi bili enakovredni polovici politike flexicurity, o kateri se v EU vztrajno govori v superlativih. "Fleksibilnost, ki jo hočejo finančni trgi in Nemčija, ne reši ključnih problemov. Morda le še pospeši in poveča odpuščanja," opozarja prof. Jaklič, vodja Laboratorija za odprte inovacijske sisteme.

Ključni problem finančne krize so postali podjetniki in bankirji, ki prestrašeni čepijo na svojem denarju.

"Težava niso premajhni dobički, ampak pomanjkanje povpraševanja. Povpraševanje pa poganja delavski, srednji razred. To ne bi smelo biti pretežko razumeti," je odločen prof. Jaklič. "Žal je tipičen odgovor, ki ga zagovarjajo finančni trgi in Nemčija, procikličen. V času krize predpisujejo varčevanje in odpuščanja, kar še poglablja krizo, saj povzroča krizo povpraševanja."

S sedanjo vladno politiko se tudi Slovenija vse globlje zapleta v negativno spiralo.

Prof. Jaklič izpostavlja skandinavske države, ki jih je kriza najmanj prizadela. Te so svojo makroekonomsko politiko vodile proticiklično: v času debelih krav so varčevale in sedaj v krizi odprle denarnice. Vendar krč povpraševanja čutijo povsod, od Kitajske do Danske in Amerike. A v globalnem kontekstu, je prepričan prof. Jaklič, ima Evropa s svojo tradicijo progresivnejšega obdavčenja in manjših razlik v plačah dober potencial, da se uspešno sooči s sedanjimi izzivi. Sistem, kakršen je, ni vzdržen. "Multinacionalke celo pri inovacijah vse bolj pričakujejo, da bodo preboji doseženi v okviru javno financiranih projektov. Pobrale bi le sadove. V povojnem času so imela podjetja močne lastne laboratorije. Teh ni več. Pričakujejo, da vsi prispevamo, da bodo inovativne. Nato razvijejo robota in odpustijo kup delavcev. Žanjejo dobiček in ozka skupina ljudi ima občutek, da so to darovi le zanje. Denar pospravijo v davčne oaze in med davkoplačevalce se ne vrne nič."

Službe in varnost iz lego kock

Za glavni generator in razdeljevalec bogastva še vedno štejemo delo. A sistem, ki zagotavlja zaposlenost prebivalstva, pravi prof. Jaklič, je mnogo bolj zapleten od le pravilne makroekonomske politike. Ključ do čim višje zaposlenosti vidi v trgu dela, ki je del širšega družbenega ekosistema. Ta ljudem omogoča suverenost v odnosu do delodajalcev in neodvisnost, ki temelji na prepričanju, da lahko vsak najde novo zaposlitev. Hkrati mora biti vsem omogočena svoboda, da za nekaj časa izstopijo s trga dela.

"Na Danskem delavec, ki da odpoved, prejema relativno dolgo časa enako nadomestilo za brezposelnost kot tisti, ki je odpuščen. Makroekonomsko tega ne dojemajo kot strošek, saj tega delavca nadomesti drugi, ki je iskal zaposlitev." Hkrati je v danskem sistemu delavca lažje odpustiti kot v ZDA, razlaga prof. Jaklič. "To je z vidika globalizacije in tehnoloških sprememb na neki način smotrno." A danski model je rezultat dolge evolucije.

"Gre za ekosistem lego kock. Tudi če se sesujejo, se lahko hitro sestavijo nazaj. Večkrat ko iz kock zgradiš novo hišo, več samozavesti imaš. Trg dela je vpet v širši družbeni ekosistem: od države, šolskega sistema do sindikatov, ki so izjemno pomembni, in profesionalnih združenj. Vsi igrajo svojo vlogo. Tega se ne da prenesti, to mora vsaka družba oblikovati sama."

Enako pomembna kot fleksibilnost je varnost. Ne gre le za socialno državo, ki nastopi ob brezposelnosti. Varnost pomeni odsotnost strahu pred izgubo službe. "Po mojih podatkih je Danska edina država, ki je v zadnjih desetih letih zmanjšala razliko med najvišjimi in najnižjimi plačami in med najbolj in najmanj izobraženimi," pravi prof. Jaklič. V Nemčiji, ki jo pogosto ponujajo kot zgodbo o uspehu, se stopnja razslojenosti povečuje in revščina raste. Danski sistem je drugačen, ker zagotavlja moč delavcem.

"Tudi nekdo z osnovno šolo ima prava znanja za pogajanje z delodajalcem, razgledanost, in pred njim je odprt prostor možnosti. Gre za socialni vidik trga dela, ki pri nas zelo šepa. Delavec tam brez strahu reče šefu, ne boste me več zafrkavali, jaz grem."

Za prof. Jakliča je trg dela človeška kreacija, kompleksna družbena stvaritev, ki terja svoj čas, da se vanjo vgradi in da v njej oživijo pravi mehanizmi. Zato jo je treba razumeti v zgodovinski in sociološki luči.

"Končni cilj vsake družbe je, da čim več ljudi dela. To pomeni, da sta posameznik in družba bogatejša. Cilj mora biti čim višja zaposlenost. Kajti brezposelnost je najdražja: prinaša revščino, razbite družine, odvisnost, neizobražene otroke. Revščina stane in revščina je vezana na brezposelnost. Ima ogromno negativnih posledic, ki jih ponavadi vseh niti ne zaznamo."

Na glavo postavljene prioritete

Claes-Mikael Jonsson je pravnik pri švedski konfederaciji sindikatov. Spregovori o "službi" brezposelnih: "Njihova naloga je, da tiščijo dol inflacijo."

Gre za cinično neoliberalno doktrino, ki je v devetdesetih letih prevladala na Švedskem in spremenila prioritete. Prej je bila štiri desetletja, vse od petdesetih let, glavna politična prioriteta polna zaposlenost.

Ker so ekonomisti na čelu s Keynesom jasno nakazali, da polna zaposlenost zaradi višanja plač, ki so posledica moči delavcev, lahko povzroči dvig cen in inflacijo, sta na Švedskem sindikalna ekonomista Gosta Rehn in Rudolf Meidner oblikovala sistem polne zaposlenosti in nadzorovane inflacije. Kot družba so Švedi zavrnili, da bi se delavce in sindikate discipliniralo preko visoke brezposelnosti. Razmerje med polno zaposlenostjo in inflacijo so uravnavali s pogajanji med delodajalci in centraliziranim švedskim sindikatom, ki so skupaj določili okvire plač po panogah in skrbeli, da inflacija ni ušla izpod nadzora.

"Sprememba prioritete s polne zaposlenosti na nizko inflacijo je skladna tudi s prioritetami v maastrichtskih kriterijih. To je iz določenih družbenih skupin naredilo zmagovalce," razlaga Jonsson. "Tisti z najvišjimi plačami in lastniki kapitala so v zadnjih dvajsetih letih veliko pridobili. Povsod po svetu. Razlike v plačah se večajo. Eni so zmagovalci, drugi poraženci. Poraženci so v veliki meri običajni ljudje, običajni delavci, ki se jih tepta."

Zanj je sedanja kriza jasen pokazatelj, da neoliberalna politika ne deluje. "Če hočemo v prihodnosti delujoče demokratične družbe, moramo ljudi ponovno zaposliti. Stanje v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji je grozljivo. Visoke brezposelnosti ni mogoče ločiti od vse pogostejših ksenofobnih in sovražnih političnih izrazov. Ta sovražna politika stopa v stopinje ekonomske krize. Če želimo rešiti krizo, moramo ustvariti službe. Ne bo se zgodilo čez noč, a nekateri znaki so dobri. Pred nami bi lahko bilo novo obdobje, v katerem bodo sindikati ponovno igrali pomembnejšo vlogo pri določanju družbenih prioritet," razlaga švedski sindikalist.

Dr. Maja Breznik je naredila študijo o razmerah, v katerih v Sloveniji delajo varnostniki in čistilke, zaposleni v zasebnih posredovalnih agencijah. Opozarja na paradoks sedanjega trga dela, ki ga obvladuje visoka brezposelnost, ta pa delodajalcem služi kot izsiljevalsko orodje, da zaposleni pristajajo na nevzdržne in protipravne pogoje dela.

"Danes smo 'polno zaposleni', ker se vsi ves čas ukvarjamo z zaposlitvijo. Eni jo skušajo ohraniti, drugi dobiti ali si vsaj zagotoviti občasna dela. Brezposelni imajo na voljo ozko režo do dela preko 'privatnih trgov dela'. Njihove najočitnejše pojavne oblike so zasebne agencije za zaposlovanje, posredovanje dela migrantov in navidezna storitvena podjetja, kot so čistilni servisi in varnostne službe. Posredniki med prodajalci in kupci delovne sile zbijajo mezde in delavske pravice v korist 'kupcev'. Hkrati si od bednih mezd jemljejo še svoje provizije," razlaga raziskovalna sodelavka Mirovnega inštituta. "Gre za trgovino z ljudmi, ki postaja v sodobnem svetu, ki ga usmerja neoliberalna ideologija, narava številnih oblik zaposlitve."

Alternative so in so boljše

Profesor industrijskih odnosov s fakultete za družbene vede dr. Miroslav Stanojević se strinja, da tudi pri nas vlada doktrina workfare, kjer sistem socialne države, ki naj bi deloval kot uteha in varnostna mreža, dejansko bije vojno z delavci. "Cilj je 'aktivacija ljudi' za vsako marginalno plačilo. A o kakšnem delu govorimo? Imamo izobražene ljudi, ki se jih izsiljuje. Če ne sprejmejo ponujenega dela, bodo izbrisani s seznama brezposelnih in brez pravic. Prisiljen si, da sprejmeš kakršnokoli delo. S tem se problem prelaga. Hkrati to dramatično razslojuje družbo in dodatno drobi interese delavcev. Gre za mehanizem, ki prepričuje ljudi, da je velik sistemski problem kapitalizma, ki se kaže v visoki brezposelnosti, njihov osebni problem. Zato ga skrivajo znotraj družine, ki prevzema breme, in iščejo individualne rešitve."

Prof. Stanojević opozarja, da so bili do vstopa v EU v Sloveniji interesi delavcev prek sindikatov dobro vpeti v oblikovanje politik. Sistem socialnega partnerstva je bil učinkovito integriran, pritisk sindikatov konstruktiven. Po vstopu v EU pa je prišlo do dramatičnih premikov.

"Ključni problem je nastal v sferi politično-ekonomskih elit. Prvo veliko privatizacijo, razdelitveno v devetdesetih letih, se je začasno integriralo. A ključni igralci so imeli figo v žepu. Računali so, da prava privatizacija šele pride. Z njenim drugim valom je prišlo do resnih razcepov in na relaciji politične ter ekonomske elite je prišlo do hude razvojne blokade, ki je pripeljala ob svetovni finančni krizi tudi do položaja, v katerem smo."

Močne sindikate in polno zaposlenost vidi kot del iste zgodbe, četudi je to danes težje zaradi visoke fragmentacije delavcev in nižje včlanjenosti v sindikate. "A argumenti, ki sindikate črnijo, so ideološko politični. Govorimo o viziji družbe. In mogoča je tudi drugačna od te, ki nam jo slikajo zdaj."

Na to opozarja tudi Claes-Mikael Jonsson: "Poslušamo govorico iz časov Margaret Thatcher, ki je vztrajala, da ni alternativ. Sindikati in levi intelektualci moramo pokazati, da so drugačne poti ne le možne, ampak tudi boljše."

Švedski ekonomist Lennart Erixon vidi podstat švedskega Rehn-Meidnerjevega modela polne zaposlenosti v prepričanju, da visoka udeležba delničarjev pri dobičku, ki jo utrjuje neoliberalni kapitalistični sistem, upočasni ekonomsko rast, povzroči makroekonomsko destabilizacijo in negativno vpliva na družbeno razslojenost. Torej vse, kar dokazuje sedanja kriza in o čemer piše v svoji novi knjigi Cena neenakosti tudi priznani ameriški ekonomist Joseph Stiglitz.

Izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Andrej Zorko pravi, da je politika polne zaposlenosti zelo konkretno umeščena v sindikalne zahteve po dostojnem življenju, pri čemer je nujno vezana na politiko dostojnega dela. "Na žalost v Sloveniji zaradi razvojnega zaostanka podjetij skoraj dve tretjini zaposlenih prejema nižjo bruto plačo od povprečne. Temu se je sedaj pridružil še ukrep zniževanja plač v javnem sektorju." Hkrati opozarja na neučinkovito črpanje države iz strukturnih skladov EU.

"O polni zaposlenosti bi v Sloveniji lahko nazadnje govorili več kot četrt stoletja nazaj. Leta 1987 je bilo registrirano brezposelnih 17.826, do leta 1992 pa je število poskočilo na 118.224 oseb." Porast pripisuje transformacijski depresiji ob osamosvojitvi in manku modernizacije proizvodnje. Konec leta 2008 je število registriranih brezposelnih padlo na 66 tisoč, a je nato s krizo prišel drugi val transformacijske depresije, ki jo Zorko pripisuje zunanjim, a tudi notranjim razlogom. "Gospodarstvo se je pregrelo z zadolževanjem in nedodelanim investiranjem v gradbeništvu, neustrezno in prenizko je bilo vlaganje v razvoj podjetij, ki ga je nadomestila lastniška konsolidacija," našteva notranje razloge Zorko, na katere opozarjata tudi profesorja Stanojević in Jaklič. Vsi trije izpostavljajo nerazumljiv zastoj v razvoju lesne industrije, za katero obstaja v Sloveniji z dano gozdno pokritostjo izjemen potencial. Prof. Stanojević postavlja Slovenijo na rob EU, stran od tehnološko razvitega in privilegiranega centra: "Rob je rezerva. Smo dobavitelji, amortizerji velikih ekonomij. Zato plačujemo. Kriza se amortizira na obrobju."

Tako Andrej Zorko kot Marko Jaklič opozarjata na šum, ki je nastal na področju efektivnega povpraševanja, ko pride do oskrbe starejših. "Obstajajo potrebe ljudi, ki niso zadovoljene. Na drugi strani imamo ljudi, ki so pripravljeni delati. Relativno preproste enačbe, kjer obstaja potreba na obeh straneh, politike ne znajo rešiti," razlaga prof. Jaklič.

Najočitneje zgrešeno politiko v sedanji krizi vidi v zmanjševanju vlaganj v znanost in izobraževanje. V novih tehnologijah in globalizaciji vidi potencial inovacij in razvoja trajnostne narave, ki narave ne bo razumel kot potrošni material, ampak bo temeljil na njenem ohranjanju. Glavna težava Slovenije je po njegovem slabo upravljanje družbe: "Potrebujemo boljše razumevanje samih sebe in tega, kaj hočemo. Razen posameznih zgodb o uspešnih, družbeno odgovornih podjetjih ni dolgoročnih razvojnih strategij, ki bi temeljile na nacionalnih izkušnjah in bogastvih, gledale navzven in ciljale na mednarodno konkurenčnost." Država je zanj šele druga najboljša možnost. Mnogo bolje je, če se ljudje sami organizirajo in je družbeni sistem samoregulatoren. Tu igrajo ključno vlogo interesna, podjetniška in profesionalna združenja, sindikati, fakultete ter drugi družbeni akterji. "Ljudje znotraj sistema bi si morali vseskozi dosledno prizadevati za reformiranje in izboljševanje sistema. Narobe je, da čakamo na reforme od zunaj."

Revolucionarna naravnanost politik, ki ob vsakih volitvah porušijo vse staro do temeljev in želijo na novo vzpostaviti družbo in razmerja moči, je kontraproduktivna. "Uzurpatorski način življenja in politika s svojimi interesi prisvajanja, ne pa ustvarjanja novega, uničujeta sistem. Ljudje ne vidijo luči na koncu tunela," pravi prof. Jaklič. "Poslušam mlade, ki so šli v Nemčijo, ker so dobili službo, in si tam ustvarili dom. Pa nismo v slabi situaciji. Slovenska bruto zunanja zadolženost, države, podjetij in posameznikov, je 119 odstotkov BDP. V Evropi je povprečje 250 odstotkov. Vse lahko uredimo sami, ne potrebujemo pomoči. A ne znamo upravljati družbe, razmere se slabšajo in trenutno se nismo sposobni soočiti z relativno težkimi zadevami. Kar kaže, da je sistem slab. Potencial je izjemen. Potrebujemo nova podjetja, ki bodo globalno povezana. Potrebujemo več odpiranja in povezovanja tako znotraj Slovenije kot mednarodno. Drugače bomo navznoter zgnili."

Šokiran je nad izjavami vlade, da bodo odpustili 10 ali 15 odstotkov ljudi iz javnega sektorja in da naj se ti kar zaposlijo pri privatnikih: "Oprostite, to je cinizem na kvadrat. Ljudje se sprašujejo, kdo pameten hoče v politiko. To je v interesu političnih elit. V politiki so večinoma ljudje, ki tako rekoč niso zaposljivi drugje. In oni razlagajo zaposlenim v javnem sektorju, naj gredo delat drugam!? Naj gredo sami."

Na kratki stik med slovenskimi političnimi opcijami in interesi ter prioritetami državljanov in državljank, še posebej mladih, opozarja tudi prof. Stanojević: "Iskanje poti, ki bi nas vsaj približala polni zaposlenosti, je resen politični program. Potrebuje močne socialne nosilce in politične stranke, ki znajo artikulirati te interese. Ti interesi so tu. Mlada generacija je visoko brezposelna, njene možnosti se zapirajo, interesno so razdrobljeni in iščejo vsak svojo rešitev. Ne pride do akumulacije skupnih interesov, četudi je socialni in politični potencial izjemen."

Hkrati so njihov položaj in interesi, četudi lokalni, v mnogočem evropski in globalni.

A sedanja vlada kaže zagnanost zgolj za to, da straši ljudi, vnaša izredne razmere in napoveduje odpuščanja. Vse to situacijo poslabšuje. Morda je čas za zamenjavo vlog. Vlada bi se morala bati ljudi, izrednih razmer in tega, da ji državljani in državljanke Slovenije izročijo odpoved.