Z reformo zaposlitve za nedoločen čas se bo doseglo prej nasprotno. Avtor knjige Nove oblike dela poudarja, da gre nadomestilo za prehrano in povračilo potnih stroškov razumeti kot popravek plačnega sistema, ko delodajalci izplačujejo minimalne plače, ki jih nato "popravljajo" z visokimi nadomestili in povračili, ki so dejansko plačilo za delo. Do teh izigravanj prihaja zaradi različne obdavčitve plač in nadomestil. Kot alternativo omeni avstrijsko ureditev, kjer nadomestil in povračil ne poznajo, zakonsko pa imajo urejeno 13. in 14. plačo, ob katerih morajo delodajalci plačati tudi prispevke in davke.

Dr. Tičar je lani v okviru projekta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in Slovenske filantropije izobraževal zagovornike pravic migrantov, beguncev in prosilcev za azil. Podobni zagovorniki in boljše poznavanje pravic iz dela, pravi, bi prišli prav vsem delavcem.

Predlagane reforme posegajo predvsem v pogodbo za nedoločen čas. Uvaja se obvezna petmesečna poskusna doba, ko lahko delodajalec in delavec brez utemeljenega razloga odpovesta pogodbo s 14-dnevnim odpovednim rokom, ki se nato le postopno viša. Pogodba za določen čas ostaja. Poskusna doba ni novost, a prej ni bila obvezna. Kaj začetna negotovost prinaša?

Ministrstvo trdi, da je temeljni problem trga dela segmentacija. Vse več pogodb za določen čas, vse manj zaposlenih za nedoločen čas. To drži. Imamo izrazit porast pogodb za določen čas, ki so zakonsko predvidene kot izjema. Nekaj ni prav. In s tega vidika si upam trditi, da je velika večina pogodb za določen čas nezakonitih.

A ministrstvo pozablja na drugo segmentacijo, ki je že sedaj pereča in bo v prihodnosti še bolj: med tistimi s pogodbami o zaposlitvi, in tistimi, ki delajo po pogodbah civilnega prava. To prinaša hujše posledice. Osebe, ki delajo na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav bi morda morale imeti pogodbo o zaposlitvi, ne uživajo nikakršnega varstva delovne zakonodaje, ki ga imajo tako delavci za določen kot nedoločen čas.

Z enotno pogodbo za nedoločen čas kot mehanizmom za odpravo prve segmentacije se ne bo doseglo kaj dosti. Institut poskusnega dela poznamo. Omogoča preizkus, ali je delavec primeren za delo in ali delodajalec res zagotavlja vse obljubljeno. Delodajalec je močno omejen pri odpovedi pogodbe, delavec na drugi strani lahko da odpoved brez razloga s 7-dnevnim odpovednim rokom. Po preteku poskusne dobe lahko delodajalec pogodbo izredno odpove brez dodatnih stroškov in odpovednega roka. A sodna praksa je dosledna, da mora biti ocena o neuspešnosti poskusne dobe objektivna.

Predlagana sprememba daje povsem proste roke delodajalcu. Delavca postavlja v izrazito ranljiv položaj. Pojavi se manevrski prostor za to, kar bi želeli izkoreniniti - odslavljanje delavcev iz subjektivnih razlogov, ki nimajo zveze s samim delom. To ne bo omejilo števila novih pogodb za določen čas. Vprašanje, ali gre za pravo rešitev tako opevane segmentacije.

Ampak mar nova ureditev ne vnaša segmentacije tudi med delavce, ki bodo imeli sklenjeno pogodbo za nedoločen čas?

Zagotovo. Nova pogodba za nedoločen čas je sestavljena iz treh obdobij, kar bo ustvarilo segmentacijo oseb s to pogodbo na tri skupine. Vprašanje, koliko delavcev bo najbolj varovano kategorijo sploh uspelo dočakati. Kajti delodajalci si želijo malodane popolno fleksibilnost. To jim sicer že danes omogoča skorajda neomejeno agencijsko zaposlovanje.

Zakaj imamo občutek, da delovna zakonodaja ne deluje?

Prvi problem so delodajalci, ki javno priznavajo, da zakonov, ki jim ne ustrezajo, ne upoštevajo, ampak si jih prilagodijo po svoje. Vedo, da inšpektorat za delo s svojo kadrovsko strukturo ni sposoben preverjati slehernega, niti ni to njegov namen. Težava je tudi premajhna učinkovitost insolvenčne zakonodaje. Podjetja predolgo ugašajo, največ pa plača delavec, ki čaka na evre, da bi nahranil družino. Manjka nam poslovna kultura, ko bi sistem sam izločil podjetje, ki ne spoštuje pravil igre. Vse, ki ne spoštujejo pravic delavcev ali ne plačujejo davkov, bi moral izobčiti sam poslovni sistem.

Predvsem pa potrebujemo močnejši inšpektorat za delo. Prvi pogoj njegove učinkovitosti je povečanje števila inšpektorjev. Jasneje je treba določiti njihove pristojnosti in poskrbeti za njihovo strokovno usposobljenost tako z vidika prava kot z vidika korektnega, dostopnega in profesionalnega odnosa do delavcev.

Izobraževali ste delavce o njihovih pravicah. Zakaj se tako redko postavijo zanje?

Med migrantskimi delavci je mnogo velikih strokovnjakov svoje stroke, ki prihajajo iz držav, ki niso v EU. Slovenija je obljubljena dežela, kjer so gostje, ki so veseli, da tu delajo. Izobraževal sem njihove zagovornike. Legalno zaposleni tuji delavec ima vse pravice, enako kot slovenski, a večina jih ima napačne predstave o svojem položaju. Situacija pa se je prav zaradi tega projekta bistveno izboljšala.

Zadržanost delavcev v Sloveniji do varovanja njihovih pravic gre tako v prvi vrsti pripisati temu, da pogosto ne vedo, do česa vse imajo pravico. Tu lahko pomembno vlogo odigrajo sindikati na terenu. Človek, ki ve, katere pravice mu pripadajo, bo bistveno redkeje prikrajšan zanje. Delodajalec bo videl, da delavec ve, česa ni, pa bi moral dobiti. Nevednost delavcem vedno škodi, izrazito pa koristi delodajalcem. Naslednja ovira je, ko delavci zahtevajo svoje pravice, a jim inšpektor za delo reče, da lahko izplačilo plač uveljavijo le na sodišču. To se dogaja danes. In delavci se ustavijo. Ljudje so izrazito zadržani do sodnega varovanja svojih pravic. Sodišč se bojijo, ugled sodstva je relativno slab, a sodišča delujejo, alarmantnih zaostankov ni več in delavci bi bistveno izboljšali svoj položaj, če bi pogosteje uveljavljali sodno varstvo. Ker delodajalci vedo, da so delavci zadržani do takega varovanja svojih pravic, to s pridom izkoriščajo, in krog je sklenjen. Če bi se to spremenilo in bi se tu krožnico prekinilo, bi se okrepila sodna praksa, ki bi morda prispevala tudi k večjemu spoštovanju zakonodaje.