Niti BS niti dr. France Arhar, ki je poročilo soustvarjal kot direktor ZBS, ne želita izdati niti naslova, ki ga nosi omenjeni dokument. Tako ni presenetljivo, da ne vemo niti, ali je bilo javnosti razkrito celotno poročilo ali le njegovi deli. Neodgovorjeno ostaja tudi vprašanje, kdo je podatke iz zaupnega poročila posredoval javnosti.

Iz BS so sporočili, da je zaupno poročilo iz njihove ustanove romalo na podlagi 9. točke 231. člena zakona o bančništvu, ki banki dovoljuje posredovanje zaupnih informacij ministrstvu za finance. To je glede na zakonsko določbo, da banka zaupne informacije sme (!) posredovati, poročilo po vsej verjetnosti zahtevalo, in sicer po julijski zaprti seji državnega zbora, na kateri je guverner BS Marko Kranjec poslance ustno seznanil s stanjem v slovenskih bankah. Kot so navedli v BS, se je prejemnik poročila pisno zavezal, da bo varoval predložene zaupne informacije in jih bo »posredoval drugim osebam le v obsegu, ki je nujno potreben za izvajanje njihovih nalog v zvezi s pripravo predlogov zakonov in drugih ukrepov ministrstva oziroma vlade v zvezi z razreševanjem slabih terjatev bank«. Tudi te osebe so se morale zavezati k varovanju zaupnih informacij.

Kako je Janša prišel do poročila?

Glede na navedbe BS bi morala biti ena od oseb, ki ji je ministrstvo posredovalo poročilo, tudi premier Janez Janša, vendar je bilo konec avgusta na spletni strani premierjevega kabineta zapisano, da je predsednik vlade poročilo prejel od BS. A v zakonu o bančništvu med osebami in institucijami, ki jim banka pod določenimi pogoji sme razkriti svoje zaupne informacije, predsednik vlade ni eksplicitno naveden. Čeprav bi se ga morda dalo uvrstiti v katero od kategorij, denimo pod »osebam ali organom, ki upravljajo sisteme jamstva za vloge«, pa ga zagotovo ne zajema 9. točke 231. člena, ki jo kot zakonsko podlago za posredovanje poročila vladi navaja BS.

Ne glede na to, kako je Janša prišel do poročila, je tega glede na navedbe lastnega kabineta 28. avgusta posredoval ministru za notranje zadeve Vinku Gorenaku in generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju. Čeprav je oba »pozval, naj v okviru svojih zakonskih pooblastil in odgovornosti storita vse, da se čim prej raziščejo sumi oškodovanj, ki se porajajo ob navedbah in podatkih v poročilu«, se postavlja vprašanje, zakaj je Janša to storil šele konec avgusta, saj je bil po naših informacijah s poročilom seznanjen že nekaj tednov pred tem. Že dan pred pošiljanjem poročila Gorenaku in Fišerju je na nujnost ugotavljanja odgovornosti za stanje v slovenskem bančnem sistemu opozoril tudi predsednika države Danila Türka.

Prav tako je vprašljivo, ali bi premier Janša poročilo sploh smel posredovati organom pregona. Po navedbah BS je banka dovolila posredovanje zaupnih informacij le osebam, ki podatke iz poročila potrebujejo za razreševanje problema slabih terjatev bank, to pa organi pregona niso. Še bolj sporno je Janševo pošiljanje poročila Gorenaku, saj ta kot minister za notranje zadeve ne predstavlja niti organa pregona niti ne vodi ministrstva, pod katerega pristojnost sodi sanacija slovenskega bančnega sistema. Naj dodamo, da zakon o bančništvu BS dovoljuje direktno posredovanje zaupnih podatkov sodišču, državnemu tožilstvu ali policiji.

Glede na to, da je pri pripravi poročila o stanju bančnega sistema sodeloval dr. Arhar, ki je še maja letos, torej tudi v času, na katerega se nanaša poročilo, vodil Unicredit banko, ki je med drugim s spornimi posojili financirala Istrabenz pod vodstvom Igorja Bavčarja in Intereuropo, je mogoče pomisliti tudi na navzkrižje interesov avtorjev poročila. »To ne igra nobene vloge, ni prišlo do nobenega navzkrižja interesov,« je kakršne koli pomisleke zavrnil dr. Arhar.

NLB: Navedbe o višini slabih posojil ne držijo

Čeprav so na BS skopi s pojasnili o zaupnem poročilu in je vrsta Dnevnikovih vprašanj, četudi nismo spraševali po vsebini, kljub dve strani dolgemu odgovoru BS ostala nepojasnjena, pa so na banki opozorili, da v zvezi s slabimi terjatvami prihaja do napačnih interpretacij medijev, saj jih enačijo z dodatno izgubo bank. Kot so zapisali, je glavnina slabih terjatev »pokrita z rezervacijami ali zavarovanjem, v primerih uspešnega rekonstruiranja pa je možen prehod izpostavljenosti med dobre terjatve. Stopnja pokritja teh rezervacij znaša 39 odstotkov, ob upoštevanju vseh drugih rezervacij pa 57 odstotkov. Banke so s temi rezervacijami namreč že bremenile poslovne izkaze v preteklih letih. Dejanska končna izguba pa bo odvisna od uspešnosti unovčenja zavarovanj oziroma njihovih nadaljnjih vrednostnih sprememb (npr. cene delnic, nepremičnin)«.

Na interpretacije slabih terjatev so se včeraj odzvali tudi v največji slovenski banki NLB, kjer so opozorili, da navedbe o višini slabih posojil pri posameznih komitentih NLB ne držijo, pri tem pa izpostavili gradbena podjetja. Ta »imajo, v primerjavi z odobrenimi krediti, velik obseg različnih (še nekoriščenih) garancij za dobro izvedbo in odpravo napak. Te skupaj s krediti  predstavljajo celotno izpostavljenost banke do podjetja, zavarovanja pa so praviloma dana le za kreditni del izpostavljenosti. Primerjanje celotnega obsega izpostavljenosti z obsegom zavarovanj za dane kredite  in sklepanje, da so 'krediti' zelo slabo zavarovani, torej ne vzdrži«. Iz NLB so še sporočili, da so imeli konec leta 2011 približno 18 odstotkov oziroma okoli 1,9 milijarde evrov slabih posojil, kar je zapisano tudi v javno dostopnem letnem poročilu banke, na ta portfelj pa je bilo oblikovanih za približno 1,2 milijarde evrov rezervacij.