Četudi se oba navezujeta zlasti na intimno sfero, sta se vedno opredmetila tudi v zunanjem: to sta iskanje poti domov in odsotnost (pomena) materialnega. Prav verz "ko nimaš ničesar, ne moreš nič izgubiti" se mu je dobrih trideset let kasneje (v skladbi Trying to Get to Heaven) vrnil v svojem nasprotju. Zato se ni mogoče znebiti občutka, da je pravzaprav vsak njegov album - najsi je bil priljubljen pri kritikih ali ne - pravzaprav nekakšno iskanje poti nazaj, želja, da bi kariero zaključil kot poulični blues glasbenik, kot kakšen Ted Hawkins, sedeč na "zmatrani" gajbi nekje na ulicah New Yorka ali pač rodnega Dulutha v Minnesoti. Ne nazadnje je sam poudarjal, da je imel nanj - poleg Woodyja Guthrieja - največji vpliv neznani pevec bluesa, ki ga je srečeval med sprehodi na ulicah New Yorka.
Prav ta nemir mu nikoli ni dal miru - zato je Dylan večkrat prepotoval poti, ki jih je že prehodil, in se še večkrat vrnil nazaj zgolj zato, da bi zrušil ta ali oni mit, ki so mu ga pripisovali in narekovali drugi. Dylan ima namreč redko sposobnost "samoizumljanja", ki je po eni strani zelo stvarna, po drugi pa še kako varljiva. On ni "survivor" tipa Johnny Cash, ne mučenik tipa Elvis Presley ali šaman, kot je bil Jim Morrison, ampak je svoj svet gradil na nedotakljivosti uma in strasti, ki pa sta skupaj dosegla prav nasproten učinek - usodno privlačnost. Kariera Boba Dylana tako pomeni samo eno: osvoboditev, natančneje samoosvoboditev iz krempljev te privlačnosti.
Od korenin do ojačevalcev
Temu občutju se je zagotovo najbolj približal režiser Sam Peckinpah, ko je Dylanu dodelil vlogo emocionalno odsotnega in redkobesednega izobčenca v klasiki Pat Garrett & Billy the Kid (1973). Dvoboj med konvencionalno romantiko Divjega zahoda in prihajajočo generacijo absolutnih individualistov je Dylan namreč občutil že leta 1965 na Newport Folk Festivalu in leto dni kasneje v Royal Albert Hallu. "Judež!" so se za njim drle trume puritanskih "folkiejev", ki niso mogle požreti, da je akustično kitaro zamenjal za električno, pesmim pa - četudi je obdržal vse osnovne elemente tradicionalne folk muzike - dodal še aranžmaje za druge instrumente.
Dylan je namreč začel pisati nove oblike skladb, ki so bile zasnovane na folkovskih izhodiščih, vendar so bile namenjene tudi poslušalcem, ki nikdar niso kazali zanimanja za avtentično glasbo katerega koli profila. Pri tem so ga prej "zaslišali" njegovi kolegi, začenši z The Byrds, Sonny & Cher ali The Turtles. Iz pronicljivega in spevnega trubadurja, katerega "slava" je bila zasnovana na protestnih pesmih, je na odru obstal avantgardni folk-rocker, katerega moč se je enakomerno porazdelila med besedilo in glasbo. Dylan se je takrat prvič vrnil v preteklost ter spoznal, da je bilo vse, kar se je do takrat dogajalo okoli njega, ena sama velika past; zato je razširil svoje skladateljske usmeritve in postal duhovni oče nove rockovske underground kulture.
Vizualno je bilo spremembo zaznati že z naslovnice albuma Highway 61 Revisited (1965). Če se je do tedaj na njih pojavljal v preprosti podobi s čepico in kitaro - na The Times They Are A-Changin' celo kot nekakšen sezonski delavec iz Nebraske -, se na tem ovitku pojavi v beatniški opravi in z jeznim pogledom upornika z razlogom, le da je bila - za razliko od tistih, ki so si ga lastili - njegova jeza dvosmerna: proti razočaranim privržencem in proti tistim, proti katerim so protestirali oni. Vendarle ne smemo pozabiti, da je Dylan zložil nekatere izvenčasne pomnike (Masters of War, A Hard Rain's Gonna Fall, With God On Our Side), s katerimi se ni bilo težko poistovetiti v prostoru in času, v katerem so nastali. Drugače od svojih kolegov, ki so bili sprva celo bolj angažirani in prodorni, je splošne anomalije izrazil na zelo oseben način. Dylan namreč ni uporabljal tujih parol ali sloganov kot Phil Ochs ali Tom Paxton - so pa njegove uporabljali drugi! Tako kot Beatli kakšno leto prej je postal kategorija za sebe.
Nenehni dialog s seboj
Skoraj petdeset let je minilo, odkar je Bob Dylan zase in za svoje prijatelje iskal odgovor v vetru. Mogoče ga je izmed njih našel samo Jerry Garcia; poslušanje njegovih priredb Dylanovih pesmi namreč daje pravo sliko, čemu so te pravzaprav namenjene - zelo intimnemu dialogu s samim seboj. Ta pogovor ima lahko filozofske razsežnosti, nostalgične primesi, lahko je prepoln žalovanj za izgubljenimi priložnostmi, beseda teče o ljubezenskih brodolomih, starih filmih, dobrih knjigah… Vse to so pesmi, iz katerih smo se, tako kot Bruce Springsteen, naučili veliko več kakor v šoli ter v njih ponovno našli avtentičnost, izgubljeno med študijem na fakultetah.
Teh prijateljev pa ni bilo na spregled, ko se je Dylan v poznih 70. letih izgubljal v lastnih religioznih meditacijah in celo preresno vzel vlogo verskega mesije. Raje so plenili in plemenitili svoje denarnice v krogih okoli Wall Streeta. Nasploh je bilo težko razumeti padec po albumih Blood on the Tracks (1974) in Desire (1976), še zlasti če si v spomin prikličemo izreden koncertni posnetek The Bootleg Series Vol. 5: Bob Dylan Live 1975, The Rolling Thunder Revue, izdan leta 2002. Na pomoč pa so mu priskočili drugi prijatelji, začenši s producentom Danielom Lanoisom (album Oh Mercy, 1989). Z njim je Dylan znova znal uravnotežiti kompleksno in intimno, emotivno in intelektualno. Predvsem pa je nehal iskati odgovore v religijah dneva.
Čelniki založbe Columbia so začutili, da je subtropska klima New Orleansa Dylanu dobro dela. Leta 1991 so izdali prvega v seriji bootleg projektov in s tem umetnika predstavili mlajši generaciji. Leto dni kasneje se je najverjetneje zgodil prelomni trenutek v drugem delu njegove kariere - v Madison Square Gardnu so se mu ob tridesetletnici ustvarjanja s priredbami pesmi poklonili prijatelji (Neil Young, Richie Havens, George Harrison, Eddie Vedder, Chrissie Hynde, Lou Reed in drugi) ter vsem nevernikom pokazali, kdo ali kaj je Bob Dylan. In on jim ni ostal dolžan - od albuma Time Out of Mind (1997) naprej je ponudil svežo in navdahnjeno podobo, impresivno zbirko pesmi, kjer v ospredje znova stopijo nehlinjena čustva.
V izogib vsem digitalno-popularnim trendom, ki se izmenjujejo kot dan in noč, njegove skladbe delujejo kot zven starega džuboksa v kakšni kantini na meji med Teksasom in Novo Mehiko. Na prvi posluh gre za neambiciozna dela (na primer album Together Through Life, 2009), kar je pri Dylanu vedno znova varljivo - v osnovi gre za raziskovanje tradicionalnih glasbenih oblik, prilagojenih kompleksni formi medčloveške komunikacije. Dylan je namreč spoznal pekel in raj rock'n'rolla, zato zna združiti izkušnje, ironijo, enigmatičnost in melanholijo. Zato ne čudi histerično navdušeni sprejem pravkar izdanega albuma Tempest, kjer poslušalca z izjemo uvodnega "žvižga" in naslovne sage o Titaniku čaka krvav obračun z enim odstotkom človeštva (Early Roman Kings, Pay in Blood) ter izjemno posvetilo Johnu Lennonu (Roll on John). In ja, glas mu že dolgo ni tako dobro služil.
