Zagotovo vsak človek praktično vsak dan doživlja manjše ali večje krivice, ki nato v njem prebudijo občutek jeze, ki se lahko odraža v različnih vedenjskih odzivih. Odzivi jeze se lahko odražajo v negativnih vedenjih, kot so: kričanje, poniževanje, sramotenja, pretepanje; lahko pa jeza predstavlja človeku tudi izziv, da pogleda globlje v sebe in spozna razloge za jezo ter se na tak način osebnostno izpopolni.

Zakaj se tako razjezimo?

Za to, da se razjezimo nad partnerji, otroki, prijatelji in drugimi ljudmi, obstaja vrsta različnih vzrokov, ki so za vsakega posameznika različni. Pri vsakem izbruhu jeze pa je skupno spoznanje, da je jeza površinsko čustvo, pod katerim so globlja čustva, kot so strah, nemoč, žalost, ponižanje, sram, nezadovoljstvo, zmeda. Običajno se tovrstna čustva najpogosteje in najmočneje v nas prebudijo ob najbližjih ljudeh, kot so starši, partnerji in otroci. V nadaljevanju bomo prek praktičnega primera starševstva prikazali, katera čustva se skrivajo pod jezo.

Kot starši smo določili uro, do katere se mora mladostnik vrniti domov - do 22. ure. Ura je 21.55 in počasi postajamo nemirni, saj ne vemo, ali se bo mladostnik vrnil ob dogovorjeni uri. Nato je ura 22.30 in smo vznemirjeni, ker zamuja. Zdaj je ura že 23.30, ker ga še ni domov, postajamo vedno bolj jezni in besni. Ob tem se začnemo spraševati, kje bi lahko bil, in vedno bolj nas postaja strah ter postajamo zaskrbljeni. Kaj pa če se mu je kaj zgodilo? Nato pa zaslišimo, kako se odprejo vrata, naš otrok vstopi skozi vrata in reče: "Zdravo." Kako se v tem trenutku odzovemo starši? Ali otroka objamemo in mu rečemo: "Tako sem vesel, da si se vrnil, saj me je že tako skrbelo zate? Vesel sem, da je vse v redu s tabo." Niti slučajno ne naredimo tega, temveč skoraj zagotovo sledi izbruh jeze, ki se običajno odraža v naslednjih stavkih: "Nikoli več ne greš nikamor! Ali ti veš, koliko je ura? Kje si bil? Takoj v svojo sobo!" V tem primeru smo lahko opazili starševsko jezo, čeprav so se pod jezo skrivali občutki strahu, nemoči in na koncu olajšanja.

O čustvih, ki se skrivajo pod jezo

Ljudje damo jezi pogosto prednost pred drugimi čustvi, saj nas navsezadnje zavaruje pred bolečino, ki bi jo začutili, če bi si dovolili začutiti globlja čustva. Slednje je značilno predvsem za odnose z najbližjimi, s katerimi preživimo skupaj največ časa. Zato je najprej pomembno, da se naučimo prepoznati čustva v sebi. Zagotovo je vsaka oseba svet zase, vendar bi kljub temu lahko posplošili, da se začne jeza najprej kopičiti v telesu: nemir, znojenje, stiskanje v želodcu, želja po vpitju, udarjanju, brcanju, praskanju... Ko prepoznamo katerega od teh znakov, moramo "vklopiti" razum in si reči: "Ustavi se." Na tak način lahko najprej vzpostavimo razdaljo med nami in otrokom, ob katerem se nam je zaradi določenega vzroka prebudila jeza. Dobro je, da za nekaj časa vzpostavimo fizično razdaljo med sabo in otrokom, saj tako preprečimo, da bi jeza tudi za nas postala neobvladljiva. S fizično razdaljo med sabo in otrokom dosežemo dvoje: otroku sporočimo, da smo jezni, hkrati pa damo sebi čas, ki ga potrebujemo, da se umirimo.

Najpomembneje je torej, da takrat, ko se v nas nabira in kopiči jeza, ne poskušamo reševati problemov, ker jih zagotovo ne bomo mogli razrešiti, kvečjemu jih bomo še poglobili. Prav tako je zelo dobrodošlo, da v tem obdobju nekajkrat počasi globoko vdihnemo, saj upočasnjeno dihanje pomaga obvladovati čustvo jeze. Ko začutimo, da smo se umirili in smo sposobni na situacijo pogledati bolj neprizadeto, je čas, da se vrnemo k otroku, kjer mu iskreno spregovorimo o svojih občutjih: "Ko si prišel skozi vrata, sem bil jezen in sem potreboval nekaj časa, da sem se umiril. Ko sem te čakal, sem bil nemiren, ker me je bilo strah, da se ti je kaj zgodilo." Ob tem, ko boste izgovorili svoja občutja, se boste lažje umirili in tudi otrok bo začutil, da ga spoštujete in imate radi.

Na koncu je treba zagotovo izbrati tudi ustrezen vzgojni prijem oziroma posledico, ki je nastala zaradi neupoštevanja pravil. S pomočjo slednjih korakov boste lahko neobvladljivo in neučinkovito jezo spremenili v obvladljivo čutenje, ki nam da energijo in moč, da se soočimo z izzivi, ki se pojavijo ob vzgoji, v partnerskih pa tudi drugih odnosih.

Jernej Kovač je specialist družinske terapije in deluje v Družinskem centru Mir.