Ministrico Pusićevo smo vprašali, kako naj bi strokovnjaka v nekaj mesecih našla rešitev, ki je državi nista dve desetletji, zakaj Hrvaška ne umakne za Slovenijo spornih pooblastil dvema bankama za tožbo proti Ljubljanski banki, kaj si o sporih med državama mislijo v regiji ter kaj slovenskim lastnikom nepremičnin, legalnih ali črnih, na Hrvaškem prinaša nova zakonodaja.

Bo Hrvaška 1. julija 2013 zagotovo članica Evropske unije?

Seveda, pod pogojem, da vse države ratificirajo hrvaško pristopno pogodbo. Pogovarjala sem se z vsemi 27 zunanjimi ministri držav članic. Glede na notranji položaj v posamezni državi jo bodo nekatere ratificirale prej, druge kasneje. Trenutno jih je to storilo dvanajst, do novega leta pričakujemo še osem ali devet ratifikacij. EU do našega vstopa spremlja uresničevanje danih zavez in na Hrvaškem zelo podrobno pazimo na njihovo izpolnjevanje. Oktobra bo o tem objavljeno vsesplošno poročilo. Upam, da se bo videl napredek. Mnoge stvari, ki so bile pred šestimi ali manj meseci problem, so rešene, denimo vprašanja tržne konkurenčnosti ali ladjedelništva. Še vedno imamo sodne zaostanke, a prvič imamo popolno elektronsko spremljanje reševanja zaostalih sodnih problemov. Cela vrsta tem je, ki so bile problem, pa jih ni več na seznamu. Od vseh držav in zunanjih ministrov se je le glede Slovenije pojavila tema oziroma namig, da bi se ratifikacija hrvaške pristopne pogodbe povezala s temo reševanja vprašanja Ljubljanske banke. Sami mislimo, da ni in ne more biti nobene povezave med reševanjem problema Ljubljanske banke in ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe. Obenem pa mislim, da je treba oboje narediti, torej rešiti tudi vprašanje Ljubljanske banke. O tem smo se strinjali in zato smo imenovali finančna strokovnjaka dr. Rogića in dr. Arharja, tako da namesto političnega pregovarjanja poskušamo dobiti racionalni predlog, ki bi ga obe vladi preučili. Cilj je, da lahko obe strani s takšnim predlogom živita in da rešimo problem Ljubljanske banke, ki je bila zelo razvpita tema. Po prvem sestanku strokovnjakov nismo brez upanja na rešitev.

Ta problem obstaja okoli dvajset let. Kako ga bosta strokovnjaka rešila v roku pol leta? Na čem z ministrom Erjavcem utemeljujete optimizem?

Strokovnjaka vesta o problemu absolutno vse. Delo sta začela pred nekaj tedni, vendar pa sta sodelovala pri vseh teh procesih od začetka, poznata pa se od 70. ali 80. let. Vloga predstavnikov je nova, kar zadeva njuno vedenje in vpetosti v temo, pa si ne morem predstavljati koga z več kvalifikacij in institucionalnega spomina.

Uradno sta neodvisna, toda ali usklajujeta delo z vladama?

Seveda se pogovarjata vsak s svojo stranjo, ampak vsaj v našem primeru hrvaška vlada od njiju pričakuje predlog, ne omejuje pa možnosti, kakšen naj bo. Ker sicer strokovnjakov ne bi potrebovali. Prav pripravljenost obeh strani na rešitev se kaže v tem, da pričakujemo od strokovnjakov predlog, do katerega kot politiki ne moremo oziroma se ga ne moremo spomniti. Seveda pa bosta zadnjo besedo o sprejemljivosti predloga imeli slovenska in hrvaška vlada.

Imate pred očmi, kakšna bi rešitev lahko bila?

Imam.

Pa ne boste povedali.

Tako je. (Smeh.)

Naš zunanji minister je te dni vnovič dejal, da je Hrvaška med pogajanji za vstop v Evropsko unijo dejala, da bo vprašanje Ljubljanske banke reševala v okviru nasledstva po nekdanji SFRJ. Ali minister govori neresnico?

Mislim, da ste ga malo napak citirali. On ni dejal, da je Hrvaška to obljubila Evropski uniji, ampak da sta se tako dogovorila bivša premierja Pahor in Kosorjeva. Kot smo lahko pregledali takratne dogodke, sta se sodeč po pismu nekdanjega ministra za finance Ivana Šukerja Banki za mednarodne poravnave (BIS) dogovorila, da se poskušamo še enkrat obrniti na BIS, da bi se vprašanje rešilo pod njenim okriljem. Na to pismo je prišel odgovor BIS, da ni pristojna, da pa bo rade volje omogočila prostor, ko se bodo sestali guvernerji narodnih bank (vseh naslednic). Očitno sta bivša premierja v tej smeri nekaj govorila, sicer bivši minister Šuker pisma ne bi napisal. Seveda pa reševanje tega v okviru nasledstva - naj mislimo, da to je njen del ali da ni - ni mogoče med dvema bivšima republikama. Jugoslavija jih je imela šest, ki so danes samostojne države tako kot še ena bivša avtonomna pokrajina.

Za obnovo pogovorov pod okriljem BIS bi morala vsaka država naslednica dati za to soglasje. Bi ga Hrvaška dala?

Če bi se vsi strinjali... to je kot vprašanje, koliko angelov lahko pleše na vrhu igle, in sicer zato, ker so nekateri že rekli, da nočejo sodelovati.

Katera država je rekla, da se noče pogovarjati v okviru BIS?

Bosna in Hercegovina. Njeni državljani prav tako iščejo pravico na sodiščih. Ampak med Slovenijo in Hrvaško zdaj ne gre za izterjavo pravic, ampak gre za poskus rešitve.

Dejali ste, da je ratifikacija pristopne pogodbe glavni cilj Hrvaške. Zakaj ne umaknete vladnih pooblastil Zagrebački banki in Privredni banki Zagreb za tožbo proti Ljubljanski banki in odpravite problema?

Poslušajte, gre za hranilne vloge dveh tretjin varčevalcev Ljubljanske banke iz Hrvaške, ki so jih odnesli. O tem se torej nimamo kaj pogovarjati. Te vloge so prenesli na državo, šlo je za vojna leta, ko so ljudje težko živeli, in država jim je dala denar. Od Ljubljanske banke jih ni nihče izplačal. Vmes se je položaj sicer spremenil in ni treba z glavo skozi zid. Zato strokovnjaki potrebujemo racionalni pogled in moramo najti rešitev. Ni naš cilj, da se ena ali druga stran znajde v brezizhodnem položaju.

Po drugi strani slovenski strokovnjaki navajajo argument, da je dolg hrvaških podjetij Ljubljanski banki še večji od dolga banke hrvaškim varčevalcem. Sme tožiti...

... absolutno. V nobenem primeru ne sme biti možnost tožbe omejena. Čas je sicer naredil svoje, nekatera podjetja še obstajajo, druga ne.

Ko sta se Slovenija in Hrvaška presenetljivo dogovorili o sodnikih arbitražnega sodišča, se je zdelo, da je zavel miren veter v odnosih. Vas je dogajanje okoli Ljubljanske banke presenetilo?

Malo me je, malo pa ne. To je bilo petič, da smo imeli takšen problem v naših odnosih. Mislim pa, da je pomagalo, da smo vprašanje arbitražnega sodišča rešili dvostransko. To je pomagalo, da tudi o tem problemu začnemo razmišljati izven okvirjev in imenujemo finančne strokovnjake. Žal mi je, da se je zgodilo, ampak morda bo novi način pomagal.

O arbitraži se več nič ne govori, včasih je bila meja ves čas na očeh javnosti...

Ker je iz izredno politizirane teme nastalo partnerstvo v reševanju skupnega problema. Imenovanje sodnikov s soglasjem je bila zelo pozitivna izkušnja. Izkazalo se je, da podobno razmišljamo, čeprav sta se obe strani bali, koga vse bo predlagala druga. To je bila tudi zame osebno zelo zanimiva izkušnja.

Slovenske lastnike nepremičnin na Hrvaškem bo zanimalo, kaj je z novim zakonom o davku na nepremičnine oziroma kakšne davčne stopnje glede na vrednost nepremičnin bo določil. Nekatere pa zanima tudi zakon o črnih gradnjah.

O davku na nepremičnine še razpravljamo, ali se bo uvedel. So zagovorniki in nasprotniki, tako da se še ne ve natančno. Glede legalizacije črnih gradenj pa je Hrvaška to nazadnje storila leta 1968. Zdaj smo pred poskusom, da se potegne jasno črto, ker je res veliko zgrajenega na črno. Rušili se bodo le objekti, ki so absolutno na glavnih prometnicah, na črtah vodovoda ali podobno, vse ostalo, kar je mogoče, pa bomo legalizirali. Nato pa bomo po tem datumu porušili vse, kar se začne graditi brez dovoljenja. Za vse lastnike, tudi tujce, je to olajševalna okoliščina.

Zanimiv je bil komentar bosanskega ministra za promet Damirja Hadžića, ko se je izkazalo, da se morata Hrvaška in BiH dogovoriti za mejni režim, preden lahko Hrvaška dobi evropska sredstva za gradnjo mostu na Pelješac. Rekel je, da BiH Hrvaški noče biti to, kar ji je Slovenija. Kako vaši sogovorniki iz regije vidijo spore med državama?

Saj jih rešujemo, a iskreno povedano se bojijo, da jim bomo počeli isto, kar nam počne Slovenija. Mi imamo drugačen pristop, ker smo zelo demografsko in geografsko potopljeni v regijo. Mislimo, da je za našo varnost in stabilnost izredno pomembno, da naši sosedi, ki niso v Evropski uniji, na tej poti napredujejo. Imamo tisoč kilometrov meje z BiH. Nemogoče je zagotoviti stabilnost Hrvaške, in mislim da tudi Slovenije, brez stabilnosti ostanka regije.