Vprašanje je bilo nekoliko nepričakovano.

"Ali ljubite papeža?"

Za hip sem bil zbegan.

"Ne znam nemško," sem se poskušal izviti.

"Ne mislim Ratzingerja," je vztrajal moj sogovornik. "Ali ljubite Janeza Pavla II.?"

Človeka nisem hotel užaliti z iskrenostjo, hkrati pa tudi nisem bil pripravljen zatajiti svojih čustev. Še zlasti ker sem v to godljo padel zaradi krščanske ljubezni do bližnjega.

Napotil sem se bil v Šibenik, ker sem želel še enkrat obiskati katedralo. Nazadnje sem jo videl v okoliščinah, ki niso omogočale sproščenega ogleda. Ratko Mladić je iz nacionalnega parka Krka bombardiral mesto. Glave, ki vzhodni del katedrale držijo pokonci, so bile pokrite z vrečami peska.

Na začetku avtoceste me je pri motelu Plitvice na robu Zagreba mlad poljski par iz Gdanska vprašal, če jih peljem do Plitviških jezer. To je pomenilo, da bom moral z avtoceste in sto kilometrov voziti skozi gozdove. Rekel sem, naj vstopita, ker je treba ljudem na poti pomagati. Punca se je usedla na zadnji sedež in je celo pot molčala. Fant pa se je začel pritoževati nad Mariborom, kjer sta preživela dva dni. Rekel sem, da je Maribor tako kot Krakov pri njih, pa je protestiral, da je Krakov prelepo kozmopolitsko mesto, Maribor pa provincialna luknja.

Menjal sem temo in vprašal, kako je potekalo evropsko nogometno prvenstvo, ki sta ga organizirali Poljska in Ukrajina skupaj.

"Na Poljskem je bilo fantastično," je odgovoril.

"Kaj pa v Ukrajini?"

Rekel je, da so z Ukrajinci problemi. Tudi ni pričakoval kaj drugega, ker so z njimi vedno same sitnosti.

"Na primer?" sem bil zvedav.

"Na primer, ko so se uprli, so požigali poljske vasi in počeli grozodejstva. Noseči ženski so prerezali trebuh, vzeli ven otroka in ji v trebuh zašili živo mačko. Takšni so."

Zanimalo me je, kdaj se je to dogajalo, ker sem o teh stvareh običajno poklicno na tekočem, za ukrajinska grozodejstva nad Poljaki pa še nisem slišal.

"Leta 1918," mi je odgovoril in me začel poučevati o podrobnostih vojne med Poljsko in Ukrajino, o kateri se mi pred tem ni sanjalo. Poljaki so poskušali okupirati Ukrajino, za katero so bili prepričani, da je del poljske države. Do fanta sem začutil topla sorodstvena čustva. Srečal sem bratski narod. Žrtve. Pa nismo Slovenci sami na svetu. So še drugi narodi, ki ti na vprašanje, kaj se dogaja danes, odgovorijo z grozotami iz prve ali druge svetovne vojne.

Ne da bi ga kaj vprašal, mi je začel razlagati, da so tudi z Rusi same težave. Živel sem v napačnem prepričanju, da so se po padcu letala, v katerem je umrlo pol vlade in polovica dvojčka Kaczynski, odnosi med Rusi in Poljaki otoplili. Ne bi se mogel bolj motiti.

"Ste slišali za Katin?"

Le kdo ni slišal za Stalinovo likvidacijo vseh oficirjev poljske vojske? Ampak to se je dogajalo leta 1940. Za mojega sopotnika je to bilo tako blizu kot zame požig Narodnega doma v Trstu. Odkrival sem poteze slovanskega duha, ki so mi bile prej skrite. Pa smo res bratje. Pogovarjala sva se v angleščini, vendar sva v ta jezik samo prevajala skupno slovanščino.

Zavil sem z avtoceste in po magistralki zavil proti Plitvicam. Še osemdeset kilometrov skupne poti smo imeli. "Kako pa ste danes z Nemci?" sem vprašal.

"Nemcem ne moreš zaupati," je bil klen odgovor. Po daljšem zgodovinskem kurzu nemških krivic nad Poljaki je rekel, da zdaj preti nova nevarnost.

"Rusi in Nemci skupaj gradijo nov plinovod. Speljali ga bodo tako, da se bo popolnoma izognil Poljski, čeprav čez Poljsko pelje najkrajša pot. To so naredili zato, da mi od plinovoda ne bomo imeli nobene koristi. Spet nas bodo prevarali."

Dodal je, da so protestirali v Bruslju, ampak tudi Evropska unija se je obnašala brezčutno.

Stisnil sem mu roko. Nezaupanje do sosedov in razočaranje nad Evropsko unijo. Fant je govoril kot rojen Ljubljančan. Vedno bolj sem mu bil naklonjen.

Potem je prišlo usodno vprašanje o ljubezni do papeža.

"Zakaj bi ga moral imeti rad?"

"On in Ronald Reagan sta zrušila komunizem v Evropi."

Zdelo se mi je, da moram tukaj zdaj jaz nastopiti z nacionalizmom. Komunizem smo vendar zrušili mi, Slovenci.

"Ne. Ne maram ne enega ne drugega." Fant je zaslutil, da ima pred seboj dvomljivca in je zdaj on vrtal naprej.

"Zakaj pa ne?"

Hotel sem mu odgovoriti, da me je kruta usoda dala živeti prav v Ulico Janeza Pavla II. takoj pod Svetim Jožefom in da to razumem kot napad na osebno integriteto. Tri leta sem živel pri Kristusovem grobu v Jeruzalemu in tam so me vse tri monoteistične religije prepričale, da je treba bežati od njih. Vendar sem se zadržal. To bi med najina naroda utegnilo vnesti nepotreben razdor. Odgovoril sem mu v duhu slovensko-poljskega bratstva. On je šel po prvi odgovor v leto 1918, jaz sem segel v leto 1557.

"Zakaj ne? Ti bom jaz povedal, zakaj ne. Zato, ker sem domoljub in narodnjak."

To ga je zmedlo, ker je on svojo ljubezen utemeljil s patriotizmom in ponosom na to, da je Poljak.

"Vidiš," sem začel. "Mi Slovenci smo od leta petsto naprej gojili tisočletni sen, da bi se naučili brati in pisati. Leta 1557 je Primož Trubar izdal prvi prevod Nove zaveze v slovenščini. Bili smo deveti jezik na celem svetu, v katerem si lahko bral Sveto pismo. Pri tem, da so bili prvi štirje aramejščina, hebrejščina, grščina in latinščina. V resnici smo bili peti. Razumeš? Pred tem smo bili narod analfabetov."

Čudno me je gledal, češ kaj ima to opraviti z Janezom Pavlom.

"Potem so prišli ti tvoji in so vse protestantske knjige zažgali, Slovenci pa smo ostali še sto petdeset let nepismeni, dokler ni Marija Terezija cerkvi oklestila smrček in uvedla javno osnovno šolstvo. Če ti tvoji papeži ne bi besno zažigali protestantskih knjig, bi France Prešeren pod drugim imenom izdal Sonetni venec leta 1600. Hamlet pa bi bil tudi napisan v slovenščini."

Podučil sem ga, da je protireformacija potekala prav v času, ko je Shakespeare pisal tragedije, iz česar je jasno, zakaj je Velika Britanija postala globalni imperij, Avstrija pa je pririnila samo do Krakova.

"Zakaj pa se nenadoma tako jezite?" je vprašal.

"Zato, ker sem zdaj spet pod oblastjo, ki požiga javno šolstvo in se trudi iz celega naroda ponovno narediti pobožne analfabete."

Pomiril sem se in ponudil roko.

"Kaj je poljsko darilo človeštvu?" sem ga prijazno vprašal.

"Kako to mislite?"

"Kaj znate narediti takega, da nihče drug ne zna?"

Nastala je tišina. Potem je nekaj začel neprepričljivo govoriti o vodki in avtobusih Solaris, ki da so zares dobri. Prosil sem ga, naj se ne dela norca.

"Kaj pa je slovensko darilo človeštvu?" je vprašal.

"Lipicanci."

Bratska naroda.