Slovenci do nedavnega nismo imeli publikacije o slovenski popevki, dokler je ni izdal italijanski profesor Marco Mosca in vas tako rekoč prehitel.

Moja knjiga bi lahko izšla že pred desetimi leti, a sem čakal letošnji petdeseti jubilej. Prijaznega Italijana Mosce prej nisem poznal, zato je bila tudi zame njegova knjiga presenečenje - napisal jo je s srcem in dušo, z zavzetostjo in strokovnostjo. V njej je zelo malo napak. Za razliko od njega sem večino festivalov pri nas in v tujini spremljal v živo, zato sem lahko dodal številna osebna opažanja, priložil sem tudi izvlečke iz časopisov ter portrete 75 ustvarjalcev, medtem ko je on iskal vire po gradivih v NUK in v arhivih časopisov. Nisem napisal študije o Slovenski popevki, ampak pripravil material, da se kdo v to poglobi, mogoče enkrat celo sam.

Ali drži, da vas RTV Slovenija, ki že od začetkov bdi nad Slovensko popevko, pri izdaji knjige ni podprla?

Sprejel me je generalni direktor Marko Filli, bil je prijazen in dajal je občutek, da je mojemu projektu naklonjen, ampak potem ni storil ničesar, medtem ko me direktor televizije in direktor radia sploh nista sprejela. To ni bilo lepo do mene, ki sem skoraj 40 let delal na RTV Slovenija. Zataknilo se je tudi pri fotografijah, obljubili so jih k portretirancem, nato pa so zadnji trenutek dali embargo in postavili nemogočo ceno. Zdaj knjigo krasijo odlične fotografije Edija Šelhausa in Marjana Cigliča iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, nekaj jih je prispevala še revija Stop. Moji knjigi sem hotel dodati zgoščenko s 25 pesmimi in v izbor nikakor ne bi uvrstil Mandoline ali Poletne noči ali kakšne druge od štiridesetih popevk, ki jih vedno vrtijo in snemajo na RTV Slovenija. Ponudil bi druge pozabljene bisere, saj je na Slovenski popevki nastalo več kot 600 pesmi.

Kako ste sploh zašli na RTV Slovenija?

Kot študent francoščine sem imel njihovo štipendijo, študente pa so spodbujali, da se vključimo v delo. Začel sem pri radijski oddaji za tuje turiste, ob takratnih napovedovalcih Nataši Dolenc, Julki Vahen in Ajdi Kalan. Bil sem tudi študent slavistike in ko smo obravnavali novelo Pogreb Bena Zupančiča, sem prišel na idejo, da napišem scenarij za televizijsko dramo. Napisal sem ga, veliko dialogov dodal sam, da je bila dolžina za TV-film pravšnja, in ga nato brez vsakega priporočila odnesel v dramsko redakcijo na televiziji. Urednik Saša Vuga me je najprej debelo pogledal, potem pa obljubil, da bodo pogledali. Scenarij so poslali avtorju novele, ki je bil zelo zadovoljen.

Pozneje sem napisal še vrsto scenarijev, tudi Boj na požiralniku po Prežihovem Vorancu, pa Balado o ulici po Jušu Kozaku, Kati Kustecovo in Sence pod ostrim vrhom po Mišku Krajncu... Zelo me je veselilo pretapljati tekste iz literarnega v filmsko-televizijski ali radijski medij, moje priredbe slovenskih literarnih del so igrali v Šentjakobskem gledališču, prevode iz francoščine pa v Šentjakobskem in Mestnem gledališču ljubljanskem.

Predani ste bili različnim medijem, daleč najbolj pa ste ljubitelj opere. Imam prav?

Glasbe nisem nikoli študiral, sem bil pa ves čas zaljubljen vanjo. V Šubičevi gimnaziji sem sedel zraven sošolca violinista Gorjana Košute, pozneje uglednega profesorja na akademiji v Kölnu. On je mene silil na koncerte vsak ponedeljek v Slovensko filharmonijo, jaz pa njega v opero, ampak imel je več uspeha pri meni kot jaz pri njem. V tistem obdobju sem denimo videl deset od enajstih predstav Kogojevih Črnih mask v postavitvi Sama Hubada. Ker sem zelo dobro memoriral, sem znal skoraj vse prizore na pamet in sem jih potem doma izvedel sam, celo tako, da sem odigral pet vlog, drugi pa so me morali poslušati. Imel sem tudi svoje lutkovno gledališče.

Vrsto let ste o operni sceni po svetu pisali tudi za Dnevnik.

Nisem pisal kritik, ampak prispevke, poročila, članke. Potoval sem po svetu, gledal opere in se izpopolnjeval. Sem se pa izogibal intervjujem, čeprav sem jih nekaj le naredil, recimo z Ružo Pospiš Baldani na Salzburškem festivalu, kjer je blestela kot Amneris v Verdijevi Aidi ob Joséju Carrerasu in Mirelli Freni. Leto prej je bila Amneris Marilyn Horne, pa je glasovno odpovedala in je maestro Herbert von Karajan poslal lastno letalo po Ružo, da je odpela to vlogo. Z Dunjo Vejzovič sva delala intervju v Parizu, z Janezom Lotričem na Dunaju, ko je vskočil v Trubadurja. V Savonlinni sem intervjuval Sabino Cvilak še čisto na začetku njene kariere, na Dunaju tudi Bernardo Bobro, ko je bila Suzanna v Mozartovi Figarovi svatbi, zdaj pa zelo uspešno poje v londonskem Covent Gardnu.

O operi sem pisal tudi za Delo, Naše razglede, Ampak, Večer, še vedno pišem za Zvon, revijo Mohorjeve, ter bilten društva Richarda Wagnerja, katerega član sem, vendar z društvom ne potujem po opernih predstavah. Veste, ne bi šel gledat povprečne izvedbe Aide, ki sem jo sicer videl stokrat v najboljših možnih različicah po vsem svetu. Dvajset let sem tudi korespondent angleške revije Opera, za katero pišem poročila predvsem o ljubljanski operi. Napisal sem več kot 40 člankov, prvega o Krpanovi kobili Janija Goloba, zadnjega pa spet o Golobovi operi - Ljubezen kapital. To niso dolgi članki, ker so za revijo predvsem pomembne Metropolitanska, pariška in londonske opere. Z urednikom Johnom Allisonom se zelo dobro poznava, najbrž bo januarja 2013 prišel v Ljubljano na ogled Wagnerjevega Letečega Holandca in bo takrat pisal tudi o naši operni sceni.

Kako ste na vaših številnih potovanjih kombinirali službo in opero?

Televizija je potrebovala čedalje več tujih programov, nekdo jih je moral spremljati in nabavljati, in ker sem bil v redakciji najmlajši in sem govoril več jezikov, so me kolegi brez vsake nevoščljivosti določili za ambasadorja. Začel sem hoditi naokoli po festivalih, televizijskih sejmih, pregledih produkcij. Moje televizijsko delo je bilo vedno najpomembnejše, če pa je kdaj ostal kakšen prost dan, sem šel v opero ali na koncert klasične glasbe. Druga stvar so bili poletja in festivali, ki sem jih v glavnem obiskoval zasebno. Tridesetkrat zapored sem bil na Salzburških igrah, dvajsetkrat zapored na Veronskem opernem festivalu, po desetkrat na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu, Glyndebournu in Savonlinni, mnogokrat tudi v Zürichu, Münchnu in še na drugih poletnih festivalih.

Zdaj ste upokojeni, a še vedno potujete naokoli, ravno te dni ste se na primer vrnili iz Kolorada.

Res je, še vedno kam odpotujem vsaj enkrat na mesec, zasebno, razen na televizijski festival v Monte Carlo. Tam sem bil službeno kar 35-krat zapored, zdaj pa so me povabili v mednarodno selekcijsko komisijo za izbor televizijskih miniserij in filmov. Ravno v Monte Carlu sem letos gledal odlično operno predstavo Francesca da Rimini skladatelja Riccarda Zandonaija. Sicer pa sem bil nazadnje v operi v Talinu, kjer sem si ogledal opero Manon Lescaut, istoimenski balet po Massenetu ter otroški muzikal Pika Nogavička. Vse obiske opernih predstav skrbno beležim v svoj zvezek, hranim tudi gledališke liste vseh festivalov in predstav, kjer sem bil. Zdaj odhajam v Montreal, žal pa se vračam domov dva dni pred premiero Traviate v tamkajšnji operi. Morda me spustijo na kakšno vajo ali generalko.

Če se povrneva na Slovensko popevko, kako vidite njen razvoj?

Že prvi festival leta 1962 je nakazal, v katero smer bo Slovenska popevka šla. Imeli smo poskočne pesmice, ki so izhajale iz narodnozabavne glasbe, v ta žanr spada tudi zmagovalka Mandolina, ki jo je odpela nesporna zmagovalka prvih dveh blejskih festivalov Beti Jurkovič. Imeli smo čudovit šanson Borisa Kovačiča Sivi zidovi starega mesta v izvedbi Rafka Irgoliča in Matije Cerarja, ali pa prekrasno pesem Zvezde padajo v noč na besedilo Cirila Zlobca, ki jo je odpela Marjana Deržaj, zame sicer nesporna diva slovenske popevke. Prisotna pa je bila tudi moderna pesem, denimo Zemlja pleše Mojmirja Sepeta, ki sta jo interpretirala Majda Sepe in Nino Robič. Eden najboljših festivalov zame je bil leta 1965 v Hali Tivoli v Ljubljani, takrat je Jože Privšek prispeval kar štiri odlične pesmi.

Pozneje se je pojavila hipijevska generacija in z njo Bele vrane, Mladi levi ter pevci in skladatelji Dejvi Hrušovar, Dečo Žgur, Aleš Kresnik, Vasko Repinc. Pojavljati so se začeli ansambli, ki so izpodrivali soliste. Ampak tudi klasični skladatelji popevke, kot so bili Sepe, Privšek, Robežnik, Soss, so se znali prilagoditi novim tokovom. Vrsto let so potem organizirali Pop delavnico, Bojan Adamič pa je ustanovil Festival jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini, čeprav je bil šanson vedno prisoten tudi na Slovenski popevki. Po 15-letni prekinitvi so se leta 1998 začela srebrna leta popevke, prihajali so novi odlični pevci - Ana Dežman, Anika Horvat, Darja Švajger, Nuša Derenda. A to ni bil več festival, le večerni koncert, kot je še zdaj. Precej nerodno so popevko zadnja tri leta zaprli v televizijski studio, a tudi letošnja izbira prostora, ljubljanska Opera, ni ravno posrečena.