Bojan Tokič (34. na svetu) je v slogu, kot se je od njega pričakovalo, Slovenijo v prvem dvoboju popeljal v vodstvo, potem ko je Li Ahmetu (147.) prepustil le prvi niz, v nadaljevanju pa pokazal kvaliteto, zakaj je na svetovni lestvici dobrih 100 mest pred tekmecem. V drugem dvoboju je 21-letni Jan Žibrat (231.) pokazal, da je up, v katerega se splača vlagati. Prekmurec se je najboljšemu Turku, oprostite, drugemu naturaliziranemu Kitajcu, Vang Bori (65.), dobro upiral, a popustil v zaključkih prvega, ko je imel dve zaključni žogici, in četrtega niza. Pravo namiznoteniško lekcijo je Gencayu Mengu (373.) odčital 41-letni Saš Lasan (163.). Po vodstvu Turka s 4:0 v prvem nizu je Ljubljančan izgubil le še 13 točk, Menge pa je bil tako izgubljen zaradi "trave", kot se imenuje obrambna obloga Lasana, da je na trenutke deloval prav smešno. Menge bo travo sanjal še dolgo časa, vseeno pa je odločila odlična igra Lasana.

Najboljši slovenski igralec Bojan Tokič je v četrtem dvoboju pokazal vso svojo moč, ki ga uvršča med najboljše evropske igralce. Ob bučni podpori slovenske klopi in publike, ki bi se sicer lahko zbrala v večjem številu, je povsem nadigral najboljšega igralca gostujoče reprezentance in mu v prvem medsebojnem dvoboju zbudil strah v kosti, ko se bosta naslednjič pomerila za mizo.

"Zelo sem zadovoljen s svojo igro. Nisem pričakoval tako gladkih zmag proti Kitajcema, čeprav se z njima do zdaj še nisem pomeril. Li Ahmet je bil navsezadnje že polfinalist tekme svetovnega pokala, kar meni v karieri še ni uspelo, Vang Bora pa ima v kartoteki že namiznoteniške skalpe, ki so spoštljivi. Vesel sem, da smo začeli evropsko ligo z zmago. Zdaj se moramo osredotočiti na dvoboj z Italijo, jo v gosteh premagati in se v miru pripraviti na naslednje dvoboje," je bil zadovoljen Bojan Tokič. "Strinjam se z vami, da je bil tekmec nekoliko slabši na točke, ki sem jih odigral s travo, a kljub temu je bil zelo neugoden. Začel sem slabše, saj sem odigral šele prvi dvoboj sezone in to pred domačimi gledalci, kar ni enostavno. Ko sem se sprostil, sem igral zelo dobro. Menge je na žogice, ki jih nisem odigral najbolje, pokazal, da je zelo neugoden tekmec. K sreči mi ga je uspelo ustaviti," je bil ponosen Saš Lasan.

Otočec je bil v zadnjem mesecu kraj, okoli katerega se je v slovenskem namiznem tenisu vse gibalo. V dvorani teniškega centra so imeli od 13. do 21. avgusta priprave najboljši slovenski igralci, od kadetov do članov. Še posebno pestro je bilo včeraj. Pred dvobojem je namreč predsednik Namiznoteniške zveze Slovenije Marjan Hribar sklical sestanek s predstavniki slovenskih klubov. Pogovarjali so se o problematiki slovenskega namiznega tenisa, kasneje pa je bil govor o najmanj štiriletni prihodnosti slovenskega "pingiča". S 1. avgustom je namreč uradno prišel v Slovenijo Jože Urh, katerega reference dela z mladimi in "starimi" ni treba posebej izpostavljati, saj je Hrastničan velemojster, kakršnih na stari celini ni veliko. Urhov naziv je sicer uradno selektor za mladino, a bo na vrhuncu svojih moči na začetku šestega življenjskega desetletja storil vse, da slovenski namizni tenis vrne na pota stare slave. Brez klubske podpore bo sicer nemočen, kakšna pa je njegova vizija, si boste lahko prebrali v našem časopisu v naslednjih dneh.

"Nedvomno lahko rečem, da je klima pozitivna. Namiznoteniška zveza je v zadnjih dveh, treh letih naredila velik korak naprej. Večji problem je, ker tonemo klubi, a tega zveza ni dolžna niti ne more rešiti. Vesel sem, da imamo v Sloveniji vizijo z namiznoteniškim centrom, ki naj bi bil prihodnje leto na Otočcu. Morda pogrešam le dejstvo, da bi imeli lahko kdaj sestanek v ožji obliki, na njem pa bi sodelovali trenerji, ki smo v namiznem tenisu že 20 let in več," je svoje videnje na Otočcu predstavil Zdenko Švab, dolgoletni trener izolske Semedele, ki je v preteklosti vzgojil številne uspešne igralce in igralke.