Bogate občine so raje plačevale kazni

Novi zakon med drugim povečuje obvezni delež socialnih stanovanj v vsaki občini z dosedanjih 20 na 25 odstotkov. Morda je še bolj pomembno, da bodo morale v prihodnje občine plačati petkrat višjo kazen, če tega ne bodo uresničile. Predvsem bogate občine, kjer je na oblasti desnica, so do zdaj raje plačevale kazen 140 evrov na stanovanje, kot da bi izpolnile kvoto 20 odstotkov socialnih stanovanj. Tako so se izognile revnim priseljencem. Tudi zaradi tega ni dovolj mešanja med bogatimi in revnimi prebivalci, kar vodi do getoizacije priseljencev v revnih predmestjih.

Sedanja socialistična vlada namerava spodbujati gradnjo socialnih stanovanj tudi tako, da bo občinam brezplačno prepustila svoja zemljišča, kar je še posebno pomembno na območju Pariza, kjer kvadratni meter stavbnega zemljišča dosega tudi 1000 evrov. S tem ni zadovoljno finančno ministrstvo, ki bo tako izgubilo več milijard evrov prihodkov. Država naj bi se tako do leta 2016 odpovedala 2000 hektarjem svojih zemljišč, na katerih naj bi zgradili 110.000 socialnih stanovanj, od tega polovico na območju Pariza.
V zadnjih desetih letih, ko je vladala desnica, je bilo v Franciji zgrajenih 310.000 socialnih stanovanj,  Hollande pa jih namerava do leta 2016 zgraditi 500.000. Vsega skupaj je danes v Franciji okoli 4,5 milijona socialnih stanovanj, v katerih živi petina Francozov. Gradnja se je pospešila zlasti v času predsednika Charlesa de Gaulla (1959–1969), ki je želel na ta način pomagati beguncem iz nekdanjih kolonij, še posebno pieds noirs, kot so se imenovali evropski priseljenci v Alžiriji.

Socialisti vztrajajo pri »carte scolaire«

Zdaj, ob začetku šolskega leta, je v zvezi z bojem proti delitvi francoskih mest na predele z bogatimi in predele z revnimi prebivalci spet aktualna tako imenovana »carte scolaire« (zemljevid šol), s katero poskuša država že od leta 1963 šolske in gimnazijske okoliše zarisati tako, da bi bili vanj zajeti tako bogati kot revni otroci.

Pomanjkljivost zemljevida šol je, da premožni starši, ki nočejo otroka poslati v »slabo« osnovno šolo ali gimnazijo, kamor hodi »preveč« revnih in priseljencev, izrabijo možnost zasebne šole, ki je največkrat katoliška. Včasih pa starši goljufajo in prijavijo fiktivno bivališče v kakem drugem predelu mesta, da bi otrok hodil v šolo tja, kjer je več bogatih in manj priseljencev. Prejšnji desničarski minister za šolstvo je »carte scolaire« dodatno oslabil z možnostjo, da starši vložijo prošnjo na pristojni organ, ki jim nato lahko dovoli, da otrok ne hodi v šolo, ki je v okrožju njihovega prebivališča.

Sedanja socialistična vlada pa glede »carte scolaire«, ki do neke mere omogoča mešanje otrok iz premožnejših in revnejših (priseljeniških) družin, ne namerava popuščati. »Toda ne slepimo se: obnovitev zemljevida šol ni dovolj za enakost državljanov,« je pred dnevi dejal minister za šolstvo Vincent Peillon in dodal: »Ni treba iskati grešnega kozla za vse probleme družbe v šolstvu.« Vsekakor pa šola, če ni prav usmerjena, lahko še poglobi socialne razlike ali pa jih, če je pametno urejena, zmanjša oziroma ublaži. Podobno velja za stanovanjsko politiko vlade.