Peter Seunig
Ko se stemni, prižgemo luč in komaj čakamo naslednje jutro. Takrat se od nekod pojavi svetloba in življenje postane takoj bolj prijetno. Svetloba iz vesolja je zastonj, zato se nam dozdeva, da je to nekaj samoumevnega in naša pravica. Toda od kod prihaja svetloba? Skoraj nihče ne ve natančnega odgovora. Albert Einstein je že leta 1917 rekel, da bi želel ostanek svojega življenja preživeti z razmišljanjem, kaj je pravzaprav svetloba. Od trenutka, ko je to rekel, je živel še 38 let in pred smrtjo priznal, da temu vprašanju ni prišel do dna. Motilo ga je že to, da je svetloba, ki jo sedaj vidimo, lahko stara že več sto let. Že svetloba, ki prihaja iz Plejad, kupa zvezd iz ozvezdja Bik, je stara kar 380 let, preden prispe na zemljo. Dandanes torej vidimo njeno svetlobo, ki je nastala v času tridesetletne vojne. Toda svetloba Plejad nas ne zanima, saj lahko živimo tudi brez nje. Svetloba, ki nam jo daje sonce, je že veliko mlajša. Osem minut in dvajset sekund je potrebno, da pride do zemlje, pri tem pa premaga razdaljo 150 milijonov kilometrov. Tako je sonce naš najbolj zanesljiv dobavitelj svetlobe in šele zaradi sončnih žarkov je na zemlji sploh nastalo življenje. Brez sonca bi bil naš planet mrzel in temačen kup kamnin s povprečno temperaturo minus 270 stopinj.
Nepredstavljive razdalje
Sonce, ki ni nič drugega kot zvezda, je poslalo svojo svetlobo v vesolje pred 4,6 milijarde let. Hkrati so nastali tudi planeti, torej tudi naša zemlja. Nastali so iz ostankov velikanskega plinastega oblaka, ki se je tako močno zgostil, da je iz njega nastalo sonce. S prostim očesom lahko z Zemlje vidimo kar 2500 zvezd, neodvisno od tega, kje stojimo. Kot vse v vesolju, se giblje tudi zvezdno nebo. Za približno deset do 40 kilometrov na sekundo spreminjajo zvezde svojo smer glede na sonce. Ker pa so od nas oddaljene bilijone kilometrov, so spremembe, ki nastanejo zaradi tega, opazne šele po 100.000 letih. Našemu sončnemu sistemu najbližja zvezda, Proxima Centauri, je oddaljena nekaj več kot štiri svetlobna leta, eno svetlobno leto pa pomeni razdaljo 9,5 bilijona kilometrov. Od nas najbolj oddaljena in odkrita galaksija je daleč kar 13,2 milijarde svetlobnih let. To so razdalje, ki presegajo naše zmožnosti razmišljanja.
Vemo, da atomski reaktorji sproščajo nevarno žarčenje in v osrčju zvezd nastaja pravzaprav nekaj podobnega. Tu nastajajo za ljudi smrtno nevarni gama žarki v izjemno visoki koncentraciji, ki so pravzaprav zelo koncentrirana svetloba. Na svoji poti proti površini sonca izgubijo velik del svoje energije in postanejo nenevarni in vidni. To naj bi bila torej skrivnost svetlobe! Fiziki so lahko prišli do tega sklepa šele s pomočjo Einsteinove teorije o spremembi mase v energijo.
Svetloba se sestoji iz delcev, je pa tudi podobna mikrovalovom in drugim žarčenjem in ni podvržena klasičnim pravilom naravoslovja. Zato je svetloba tudi vedno enako hitra, neodvisno od tega, če se ji približujemo ali od nje oddaljujemo. Njena hitrost je vedno 300.000 kilometrov v sekundi ali eno milijardo km/h. To je tudi največja hitrost v vesolju, saj ne more biti nič hitrejšega.
