Peter Seunig
V danes že pozabljenem angleškem kraju z imenom Stoke Mandeville se je leta 1948 zbralo 16 vojaških vojnih invalidov "hrbteničarjev" in se pomerilo v lokostrelstvu. Tekmovati v drugih disciplinah se je zdelo organizatorju preveč nevarno. Dogodek ni vzbudil posebne pozornosti, saj so imeli Britanci po dolgih letih vojnih naporov v mislih vse kaj drugega kot poslušanje pripovedi vojnih veteranov. Poleg tega so bile takrat na sporedu v Londonu prave olimpijske igre, kjer je kar vrvelo od športnih teles. Vendar pa med invalidi dogodek ni zatonil v pozabo in je pomenil začetek paraolimpijskih iger. Letošnje leto se tako teh iger udeležuje kar 4000 športnikov invalidov, ki tekmujejo v 20 športnih disciplinah.
Kaj žene invalide, da se trudijo, potijo in sanjajo o športnem uspehu? Volja pokazati, da se lahko kosajo z drugimi? Toda za to voljo stojijo tudi praktični cilji. Nekoč so na primer tetraplegikom napovedovali le 15, 20, v najboljšem primeru 25 let življenja, danes pa dosegajo normalne starosti ljudi. Njihova življenjska pričakovanja so torej daljša, posledice njihove bolezni pa manj boleče. Če je imela nekoč močna poškodba hrbteničnega mozga izredno težke posledice - na primer težave z dihanjem in smrt, je ta nevarnost danes bistveno manjša.
Staranje prinaša težave
Pri tem pa seveda ni mogoče zanemariti procesa staranja pri paraplegikih, čeprav se ta komaj kaj razlikuje od procesa staranja preostalega prebivalstva. Vendar se pojavijo take težave pri njih prej in so tudi izrazitejše. Predvsem pogosteje trpijo zaradi težav z ožiljem in srcem. Tudi težave s prostato in nevarnost raka na prostati so pri njih pogostejše. K temu je treba prišteti še težave z dihanjem in prebavo, osteoporozo in artritisom. Verjetnost za nastanek sladkorne bolezni je nekajkrat večji kot pri preostalem prebivalstvu. Posebno nadležne so preležanine, saj koža zaradi sedenja izgubi svojo elastičnost. Značilne so ramenske težave, zaradi katerih trpi večina para- in tetraplegikov.
Raziskave so pokazale, da se po 10 ali 15 letih lahko nenadoma zmanjša njihova gibalna sposobnost, ki privede do tega, da določenih gibov ali del niso več sposobni opravljati. Zaradi tega ni vedno najbolje, da nove bolnike usmerjajo k doseganju maksimalnih sposobnosti, saj je lahko kasnejše razočaranje zelo boleče, ampak mora vedno ostati dovolj časa za psihoterapijo. To sicer za tiste, ki se želijo intenzivno ukvarjati s športom, ni najboljša popotnica. Toda če pri tem vztrajajo, naj jih morebitni kasnejši padec sposobnosti ne potre preveč. Zavedati se morajo, da so dosegli več, kakor je bilo od njih pričakovati. Redni pregledi naj bi poskrbeli za to, da je njihovo telesno stanje dobro kar najdlje. S staranjem se moč telesa praviloma zmanjša, poveča pa se telesna teža, kar ima za posledico številne težave. Med njimi večja obremenitev tistih, ki skrbijo za paraplegika. Takrat pogosto niso najpomembnejše njegove težave, ampak težave tistih domačih, ki mu pomagajo.
Šport, dokler je mogoče
Zato je prav takrat zmerna športna aktivnost še kako priporočljiva. Šport je seveda koristen, toda preveč naprezanja jim lahko tudi škoduje. Ni na mestu, da bi na račun zdravja hoteli doseči maksimalno neodvisno življenje. Naj za paraplegika, ki v starosti vedno pogosteje pogleduje športna priznanja, kolajne in pohvale ter ga pri tem stisne pri srcu, to ne bo znak obžalovanja za nekdanjimi uspehi, ampak znak zahvale za to, da si je uspel za veliko let omogočiti življenje, ki je primerljivo z življenjem drugih ljudi.
Zadovoljiti vse potrebe paraplegikov je težko, saj so njihove potrebe bistveno bolj individualne kot potrebe drugih. Vendar sta šport in zdrav način življenja za paraplegike veliko večjega pomena, čeprav terja šport od njih precej več odrekanja.
