Besedilo in fotografija:Anton Varnava

Konec avgusta je bila na Robežu blizu Železne Kaple na avstrijskem Koroškem velika slovesnost ob 70-letnici prvega spopada koroških partizanov z nacističnimi silami. Prav vse je družila enotna misel, da je bil aktiven boj proti nacifašizmu zmaga življenja nad silami zla in teme.

Ta proslava na avstrijskem Koroškem predstavlja tudi za nas v matični Sloveniji pomembno simbolno sporočilo, ko se skuša v širši javnosti nekako zrelativizirati naš oboroženi odpor proti nacifašizmu in po nepotrebnem glorificirati kolaboracionistični oboroženi vojaški angažma domobranskih formacij v ljubljanski pokrajini v času druge svetovne vojne. Naš oboroženi partizanski odpor proti nacifašizmu, ki je integriral domoljube na celotnem slovenskem kulturnem prostoru, tudi onstran meja današnje Slovenije, je velik moralni kapital pred obličjem svobodomiselne Evrope, so poudarjali prav vsi govorci ob spomeniku na Robežu. Še zlasti jasna je bila prof. dr. Katja Šturm Schnabl, predsednica Zveze koroških partizanov, ki si močno prizadeva, da bi povezovala predstavnike odporniških gibanj s širšega evropskega prostora v sodobno mirovniško platformo:

"Ta prostor tule ob partizanskem spomeniku na Robežu spominja na uspešen spopad Kranjčevega bataljona z nacističnimi enotami pred sedemdesetimi leti. To je bil prvi poraz SS-formacij na območju celotnega rajha, ki mu je po anšlusu takrat pripadala tudi avstrijska Koroška. Tega se spominjamo s hvaležnostjo in ponosom. Z nikomer ne želimo obračunavati, še najmanj z generacijami, ki so bile rojene po drugi svetovni vojni. Nobenega dvoma pa ni, da smo v Evropi dosegli konsenz, da je bil nacifašizem največja kuga dvajsetega stoletja, ko so evropski narodi morali združiti vse sile, da bi se obvarovali uničenja. Zato je bilo takrat treba formirati vojaško zvezo zavezniških sil. V vseh državah, okupiranih od nacistov, so nastala partizanska odporniška gibanja, ki so podpirala zavezniške vojne formacije - tako je bilo v Franciji, Belgiji, Grčiji, na Norveškem, v Sovjetski zvezi in v drugih državah ter kakopak tudi v Jugoslaviji. S to razliko, da je jugoslovanska osvobodilna vojska svoje ozemlje osvobodila sama in s tem razbremenila zavezniške sile! Slovenski in torej tudi jugoslovanski vojski so pripadali tudi koroški partizani, ki so bili po koncu vojne pomemben dejavnik pri ponovni vzpostavitvi Republike Avstrije! V vseh okupiranih državah so nastala tudi kolaboracionistična gibanja, ki so z nacističnimi silami sodelovala in delovala proti odporniškim. Tudi z njimi danes v Evropi več ne obračunavamo! Je pa vsem jasno, da je bil upor proti nacifašizmu civilizacijska preživetvena nuja. Jasno je, da so tisti, ki so se borili proti zlim silam tretjega rajha in ga premagali, šele omogočili današnjo Evropo."

Na avstrijskem Koroškem je v različnih odporniških formacijah delovalo okoli tri tisoč partizanov, od tega več 900 domačinov. Aprila 1942 so nacisti iz teh krajev izgnali 917 ljudi, vendar je tod pravi vojaški odpor nastal šele po avgustu tega leta, ko so ga v te kraje zanesli aktivisti OF in KP iz Slovenije, predvsem z Gorenjskega in Štajerskega. Upor je med ljudmi naletel na ugoden odmev in podporo, čeprav so ga nacisti skušali z vso brutalnostjo zatreti. O tem je napisal odlično knjigo zgodovinar dr. Marjan Linasi, sicer kustos koroškega Pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu, z naslovom Koroški partizani (Mohorjeva 2010). To delo je sicer poljudnejša izdaja doktorata, ki ga je leta 2008 zagovarjal na Filozofski fakulteti v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Boža Repeta - "Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Narodnoosvobodilne fronte". Linasi omenja, da je bilo na Koroškem okoli 750 različnih spopadov, 650 partizanov je padlo, od teh okoli 150 koroških Slovencev… Te podatke je v svoj govor na Robežu vpletel tudi eden slavnostnih govornikov, župan mestne občine Kranj Mohor Bogataj. Kranjska občina je že leta 1984 podpisala posebno listino o pobratenju in sodelovanju z občino Železna Kapla, ki predstavlja zibelko koroškega partizanstva. In kakšna simbolika, župan te občine Franc Jožef Smrtnik je edini slovenski župan v Avstriji. Posebno toplo so prisotni na proslavi na Robežu poslušali govor 90-letnega legendarnega partizanskega poveljnika Franca Severja Frante, ki je v letu 1944 opravljal dolžnosti komisarja Vzhodnokoroškega odreda, najpomembnejše partizanske enote z operativnim območjem vse do Velikovca, Celovca in Beljaka.

Takšne proslave so pomembne za krepitev zgodovinskega spomina pri ljudeh z obeh strani meje, tako v Avstriji kot v Sloveniji. Avstrija se rada prikazuje kot žrtev v drugi svetovni vojni, čeprav so bili njeni vojaki pomemben sestavni del okupacijskih nacističnih sil, zlasti na slovenskem Štajerskem. Prav zato je tako avstrijsko kot slovensko partizanstvo naš skupni moralni kapital, ki naj v nas krepi odpuščanje in sodobna mirovna zavezništva.