V prvih letih druge svetovne vojne je filmski Hollywood iskal vse mogoče filmske scenarije, da so lahko kot po tekočem traku snemali protivojne in propagandne filme, do konca vojne so jih v tem projektu posneli kakšnih petsto.

Filmski ustvarjalci so pograbili vsako zgodbo in prav jim je prišla tudi še nikoli uprizorjena gledališka drama Vsi prihajajo k Ricku (Everybody Comes to Rick), ki sta jo leta 1941 spisala Murray Burnett in Joan Alison. Avtorja sta idejo našla v francoskem baru, v katerem je igral črnski pianist in kjer so se zbirali nasprotniki nacizma, preden so odpotovali v Casablanco v Maroku.

Zgodba je bila osladno melodramatična, o ciničnem lastniku nočnega kluba Ricku Blaineju, ki ima v maroški Casablanci Café Americain, v katerem se zbirajo mnogi, ki bi tako ali drugače želeli prebegniti čez Atlantik. V tej zmešnjavi pisane množice se pojavi v lokalu Ilsa, njegova bivša zaročenka, ki je poročena z vodjem odporniškega gibanja iz vzhodne Evrope, Laszlom, poskuša pa pridobiti vizum za polet v Ameriko. Bo Ilsi uspel pobeg ali bo Rick poskušal obuditi spomin na bivšo ljubezen? Osladna zgodba je prišla v pravem trenutku zavezniške invazije v severni Afriki in predvsem konference Churchilla in Roosevelta v Casablanci. Delovalo je resnično.

Naporni igralci

Producenti so si predstavljali vse mogoče igralce v glavni vlogi, razmišljali so celo o takratnem igralcu in poznejšem ameriškem predsedniku Ronaldu Reaganu. Uradno so celo objavili, da bosta ob Reaganu igrala še Ann Sheridan in Dennis Morgan, pred tem pa so se pogajali tudi z Georgeem Raftom. Bilo je še nekaj moških filmskih zvezd tistega časa, vendar je na koncu dobil vlogo Humphrey Bogart, izkušeni grobijan. To je bila njegova 48. vloga, sprejel jo je z odporom, vrh vsega pa je isto leto snemal kar pet filmov. Tudi za vlogo Ilse so producenti iskali povsem drugo žensko od tiste, ki jo je na koncu odigrala. Najprej so razmišljali o slavni Hedy Lamarr, na poskusnem snemanju so bile Ann Sheridan, Michele Morgan in celo ruska baletka Tamara Toumanova, potem pa sta se producentski hiši Warner Bros. in Paramounta dogovorili za zamenjavo. Olivia de Havilland je šla k Paramountu, Warner pa je dobil Ingrid Bergman. Na prvi pogled nesrečna zamenjava, še posebno zato, ker je Bergmanova preračunavala, katera vloga bi ji prinesla več denarja ali večji uspeh. To svojo sedemnajsto vlogo je sprejela, ker je mislila, da ne bo dobila vloge Marie v filmu Komu zvoni. Tudi to vlogo je dobila in jo odigrala leto pozneje, medtem ko ji je bila vloga Ilse v Casablanci skoraj odveč. A podpisana pogodba je pač pogodba, zaradi katere sta glavna igralca očitno igrala v filmu s figo v žepu, kot pravimo.

Nikoli prej se nista srečala. Bogart je bil dva centimetra nižji od Bergmanove in je nosil čevlje s povišanim stopalom. Oba sta imela na scenarij in dialoge neprestane komentarje, saj je Curtiz improviziral iz dneva v dan. A čeprav je bilo v prvem trenutku vse skupaj podobno katastrofi, je bil konec drugačen. Humphrey Bogart in Ingrid Bergman sta se v svoji filmski vlogi tako vživela, da ju je tedanja Bogartova soproga, igralka Mayo Methot, celo obsodila, da ljubimkata tudi za kamero.

Podobnih nesporazumov je bilo z iskanjem igralcev še veliko, navsezadnje pa so bili med vsemi igralci in igralkami v odjavi filma le trije rojeni v ZDA. Torej so begunce in imigrante v resnici igrali begunci in imigranti, zato je bil film po svoje film o resničnem življenju.

Naj sta se glavna igralca svojih vlog še tako otepala, sta bili v njuni karieri še kako odločilni. Uradna Bergmanova je to vlogo v svoji biografiji opisala kot svojo najslavnejšo in najmočnejšo, Bogartu pa je vloga pozneje prinesla tudi nekaj odločilnih vlog in tudi nominacijo za oskarja za najboljšega igralca. Tudi honorar je bil za tiste čase visok, Bogart je dobil 36.667, Bergmanova pa 25.000 dolarjev. Ob tem so seveda pomembnejši oskarji, najbolj cenjene filmske nagrade. Film je dobil oskarja za najboljši film in pri družbi Warner Bros so bili več kot zadovoljni. Oskarja za najboljšega režiserja je dobil Michael Curtiz, film pa je dobil celo oskarja za najbolje prirejen scenarij, ki so si ga razdelili Julius J. Epstein, Philip G. Epstein in Howard Koch, ki so iz tiste osnovne, praktično nedokončane gledališke igre ustvarili umetnino.

V resnici jo je ustvaril trmasti madžarski Jud Michael Curtiz, ki na začetku sploh ni bil predviden za režiserja še enega propagandnega protivojnega filma. Curtiz je prišel v ZDA v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in je bil med drugim podpisan pod takšnimi filmskimi klasičnimi filmi, kot so bili The Adventures of Robin Hood, Captain Blood, Dodge City, Yankee Doodle Dandy in predvsem White Christmas. Pomembno vlogo je imel tudi Max Steiner, skladatelj filmske glasbe, ki je od samega začetka sovražil pesem As Time Goes By, ki jo je neuspešno v broadwayskem muzikalu predstavil že leta 1931 Hermana Hupfeld. Na koncu je pesem ostala le zato, ker se je Bergmanova ostrigla za novo filmsko vlogo in prizora niso mogli posneti na novo. To je tista pesem, ki si jo Ilse zaželi v Rickovem baru. V prvih razmišljanjih so producenti pomislili, da bi za klavirjem sedela ženska, denimo Ella Fitzgerald, pomislili so tudi na Hazel Scott in Leno Horne. Potem pa je za klavirjem sedel bobnar Dooley Wilson, ki je bil edini enkrat resnično v maroški Casablanci med vsemi igralci in ustvarjalci filma. Ker Wilson ni znal igrati klavirja, je v ozadju skladbo As Time Goes By odigral pianist Elliott Carpenter, in to tako uspešno, da je Wilson prejel na dan tudi po pet tisoč pisem ljubiteljev te skladbe. To je bilo več pisem, kot jih je na dan prejel takrat najbolj slaven filmski igralec Clark Gable. Sedaj je svet prepričan, da si v tistih melodramatičnih trenutkih v Rickovem baru Ilse zaželi pesem As time goes by in reče: "Play it again, Sam!" Torej zaigraj jo še enkrat, pri čemer so se verjetno orosile oči vseh gledalcev tega filma. V resnici reče Ilse nekaj povsem drugega, vendar sta najslavnejši filmski citat in zagotovo ena najslavnejših filmskih skladb ostala - tako kot so si to očitno predstavljali gledalci.

Nepomemben film postane umetnina

O pripravah na snemanje in samem snemanju Casablance je napisanih veliko razprav in študij o tem, kako pomemben vpliv ima na filmsko umetnost. Casablanco so na hitro posneli v rekordnih 59 dneh v studiih Warner Brothers v kalifornijskem Burbanku, in to na kulisah, ki so bile pripravljene za povsem drug film. Samo en prizor so posneli zunaj, na letališču Van Nuys, ki je bil tako ali tako od filmskega studia oddaljen le nekaj kilometrov. Še zadnji, odločilni prizor, ko Ilse odhaja s svojim možem proti letalu in bi moral biti veličasten, so posneli s pomočjo improvizacije. Letalo seveda ni bil izvirni lockheed L-12 electra junior, ampak maketa iz kartona. "Oddaljenost" letala so prikazali tako, da so si pomagali z igralci nizke rasti, ki so hodili okoli "letala", vendar je bilo še vedno vse skupaj videti kot improvizacija. Da bi vse to prikrili, so uporabili v zaključnem prizoru meglo, vendar - megla v Casablanci v pustinjskem Maroku? Ni presenetljivo, saj ustvarjalci filma niso videli niti Maroka niti česa drugega, razen filmskih kulis, vrh vsega pa se je vsem zelo mudilo. Tudi gledalci v tistih letih zagotovo niso vedeli, kakšno je vreme v Casablanci, ustvarjalcem pa je na koncu tudi že zmanjkovalo denarja.

Takoj po premieri pred sedemdesetimi leti se je govorilo, da gre ponovno za hitro posnet in površen film, na koncu pa se je Casablanca v svetovno filmsko zgodovino vpisala kot najlepši ljubezenski film vseh časov.