Če bo vlada dosledna, bi takšno »čiščenje« doletelo skupno kar 44 skupin, ki so upravičeni do pokojnine oziroma dela pokojnine po 232. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Po podatkih Zpiza (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) je lani prejemalo pokojnino po 232. členu približno 280.000 oseb ali skoraj polovica vseh upokojencev (teh je nekaj manj kot 590.000). Med njimi je bilo okoli 30.000 prejemnikov pokojnin iz držav nekdanje Jugoslavije, 20.000 udeležencev NOB in španske vojne, nekaj manj kot 16.000 jih je prejelo državno pokojnino, okoli 12.000 je delavcev v invalidskih podjetjih, 10.000 je internirancev, beguncev in delovnih deportirancev in nekaj več kot 7000 kmetov. Lani je bilo za njihove pokojnine iz državnega proračuna v Zpiz namenjenih skupno 440 milijonov evrov, kar predstavlja slabo desetino celotne pokojninske blagajne (4,9 milijarde evrov).

Ekonomisti zagovarjajo čiščenje pokojninske blagajne

Glede na to, da omenjene pokojnine že zdaj financira proračun, je na mestu vprašanje, kaj naj bi vlada s prelaganjem iz enega v drugi žep (iz krovnega proračuna na posamezne resorje) sploh pridobila, če odštejemo možnost, da bo zaradi tega, kot opozarjajo nekateri, samo še več administriranja po ministrstvih.

Na ministrstvu za delo so nam odgovorili, da je naše zanimanje preuranjeno in da bodo predloge predstavili javnosti po tistem, ko bodo z njimi seznanili koalicijo in socialne partnerje. Bolj zgovorni so ekonomisti, ki se v veliki večini že dlje časa zavzemajo za »čiščenje« pokojninske blagajne.

Po besedah Janeza Malačiča z ljubljanske ekonomske fakultete bi na tak način pokojninski sistem postal »bolj pravičen, transparenten in spodbuden«. »Racionalen sistem zahteva večjo povezavo med vplačanimi prispevki in izplačanimi pokojninami. Če se bodo lahko ljudje še naprej zanašali, da bo zanje nekdo poskrbel, pa bo še naprej veliko zastonjkarstva,« pravi Malačič, ki vidi največjo oviro za »čiščenje« v politiki in večnih delitvah na »naše in vaše«. Da gre pri »čiščenju« predvsem za nujno potrebno tehnično spremembo, meni tudi njegov poklicni kolega Igor Masten. »Večja transparentnost v pokojninski blagajni bi omogočila, da bi lahko laže načrtovali bodoče ukrepe,« pravi. Do morebitnega finančnega učinka bi lahko vlada po njegovem mnenju prišla tako, da bi pri »izrednih pokojninah« spremenila zakonodajo; na primer upočasnila njihovo rast oziroma podaljšala obdobja delovne aktivnosti.

»Čiščenju« pokojninske blagajne a priori ne nasprotujejo niti sindikati. Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) ugotavlja, da je pokojninski sistem potreben »določenih korekcij«, a ob tem opozarja, da bi bilo »nekorektno« zniževati pokojnine. Še zlasti zato, ker je vlada, kot poudarja, leta 1996 znižala prispevno stopnjo delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s 15,5 na 8,85 odstotka in na tak način sama prispevala k povečanju transferjev iz proračuna.

Z izenačitvijo prispevnih stopenj bi prihranili dva Zujfa

Postopen dvig prispevne stopnje za delodajalce za nekaj odstotnih točk je eden glavnih predlogov sindikatov za okrepitev pokojninske blagajne. Po izračunih ZSSS, ki temeljijo na podatkih finančnega ministrstva, so namreč delodajalci med letom 1992 in letošnjim aprilom prispevali za 8,4 milijarde manj sredstev iz naslova socialnih prispevkov kot zaposleni. Za primerjavo naj povemo, da je bilo v tem času za nezaposlene namenjenih nekaj manj kot dva milijona evrov, za transferje, namenjene zagotavljanju socialne varnosti, pa 4,7 milijarde evrov.

Odpustek delodajalcev pomeni ogromen prihranek tudi na letni ravni. Lanski skupen znesek prispevkov delodajalcev za socialno varnost je bil namreč za 714 milijonov evrov nižji od skupnega zneska delavcev za socialno varnost – to je dvakrat več od 349 milijonov evrov, ki naj bi jih do konca letošnjega leta privarčevali z zakonom o uravnoteženju javnih financ (Zujf).

Delodajalci dvigu prispevne stopnje seveda močno nasprotujejo. Samo Hribar Milič, predsednik in generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, pravi da bi bi bil to »samomor«. »V sedanjem obdobju, ko gospodarstvo pada in ko ni tujih investicij, bi prišlo do še hitrejšega ukinjanja delovnih mest in propada podjetij,« opozarja Hribar Milič. Po njegovi oceni bi že zgolj dvig prispevne stopnje za eno odstotno točko dodatno obremenil gospodarstvo za okoli 100 milijonov evrov.