S tem je v manj kot letu dni prejel obe najpomembnejši slovenski pesniški priznanji, že pred tem pa je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Delo in dom. Mikado kot sedma samostojna zbirka v avtorjev opus prvič odkrito vnaša programsko lego. V hkrati plodno in kontradiktorno razmerje s programom in njegovim ciljem stopa uvodna pesem v zbirki, kjer med drugim beremo: "Za vse te pesmi je značilno to, da so brezkončne in/ali priložnostne". "Izjava" kaže na bistveno komponento Čučnikovega pesnjenja zadnjih let, kompleksen avtorski odnos do pesmi in njenega nastajanja, temelječ na binarnem odnosu med resnim in igrivim.
Zbirka je poimenovana po priljubljeni igri z barvastimi paličicami različnih vrednosti, ki jih igralci najprej raztresejo po površini, nato pa jih eno po eno pobirajo, ne da bi pri tem premaknili katero drugo. Zbirka nosi tudi podnaslov (1 - 5 - 5 - 15 - 15), ki govori o tem, da so v igri paličice različnih vrednosti, pri čemer je le ena tista, ki najverjetneje prevesi rezultat v prid igralca, ki jo je uspel pridobiti v skladu s pravili igre. Metafora mikada, se zdi, odslikava in ilustrira popularno prepričanje, da so pesniške zbirke le redko spisane v skladnem kvalitativnem zamahu, da so nekatere pesmi boljše in posledično tudi pomembnejše. Tu se znajdemo pred eno od možnih specifik poezije glede na prozo. Če proza "stoji ali pade" na svojih najbolj šibkih pasažah ali delih, poezija nasprotno "stoji ali pade" s svojimi najboljšimi pesemskimi primerki ali tudi najboljšimi verzi. Avtor pri tem peterico ciklov v zbirki označuje z nadnaslovi, "1", dvakrat "5" in dvakrat "15". Dalje je dosleden tudi pri gradnji posameznih ciklov, ki imajo toliko pesmi, kolikor jih "navaja" naslov cikla, z izjemo prvega, kjer naj bi po pravilih igre brali eno - tisto - pesem, a jih beremo osem. Odstopanje od pravil se zdi intimni del pesniškega "načrta", ustvarjena konstrukcija pa nedvomno pomaga razumeti celoto pesniškega dela in ustvarja videz nadstavbe, smisla.
Pravi odgovori ob vprašanjih, ki jih sugerira Mikado, se skrivajo v samih pesmih. "Namesto očesa: Uh.O." zapiše avtor v uvodni pesmi Predigra. Kamor koli se v zbirki ozremo, najdemo aluzije in navezave na igro ali podobe igre, s čimer smo neprestano opominjani na ludistično plat poezije - še bolj pa na ludizem v sami pesniški materiji, bivanju. Medtem pa je pristop k samemu ustvarjanju resen. Upodabljanju igre navkljub je pesnikov odnos do dela z jezikom izviren in mišljenjski, razločen od poljubnosti in povezan z aktivacijo vseh razpoložljivih sil, z naporom. Kot je nakazala že zbirka Kot dar, se ta avtorska intenzivnost vse bolj ukvarja s "kako" namesto s "kaj", če parafraziramo ugotovitev iz utemeljitve žirije. Ko gre za "kako", se igra igra zares, kot igralce pa vključuje osnovna čutila oziroma njihove organe s posebnim poudarkom na preudarjanju razmerja med vidom in sluhom. "Ker si navajen videti, / nisi navajen več kot enkrat slišati." Uho je tisto, ki se kot podoba razrašča nad očesom in sluh v vlogi možnega zavojevalca funkcije očesa, celo funkcij celotnega mehanizma spoznavanja.
Sluh je favorizirana "beležka", saj je dosledna, kolikor lahko natančno beleži polifonijo, temeljno značilnost modernega bivanja. V takem izpostavljanju sluha pa smo soočeni tudi z zaupanjem, da je prav sluh pot do neznanega - v tem primeru neslišnega. To v pesmih tvori antagonizem med slišanim in poskusi razumevanja, racionalizacije in operacionalizacije vsega, kar ujame uho. "Neverjetno je bilo slišati violine, v prižganem helikopterju." Tako si odgovarja pesnik na predhodno misel, da je umetnost moderne glasbe začela misliti, kakor je začel s časom misliti tudi pesnik. Bolj kot misli, manj je resen in bližje je igri. Noben zvok in prisluh ne vodi do "kaj", proizvajanje zvokov je vedno "kako". To je igra, ki ji lahko nadenemo pravila, medtem ko prvi ne poznamo niti imena. To je igra, za katero Čučnik z metaforo mikada pravi: "Ugotovil sem, da je to preprosta igra in da je vsakomur razumljiva."
