Energija in ekologija
Tako so v petek izvedli dogodek Expanding energy, ki ga podpisuje režiser Davis Freeman, tematizira pa človekovo odvisnost od vse večje porabe energije in z njo povezanih ekoloških sprememb. Dogodek je bil sestavljen iz uvodnega predavanja klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj, nato igralskega nastopa "lobistov", ki sta se v televizični maniri zavzela za uporabo nafte, premoga in jedrske energije, sledila je večerja, na kateri ste lahko izbrali jed iz sezonske zelenjave ali piščančja krilca s kečapom - oboje je šlo v promet -, istočasno pa je potekala okrogla miza z Lučko Kajfež Bogataj, zagovornikom TEŠ 6 Srečkom Mehom, političnim ekologom Andrejem Lukšičem, predstavnikom Greenpeacea Dejanom Savičem in strokovnjakom za energetiko Petrom Novakom.
Sledil je interaktivni del, v katerem smo se obiskovalci javno odrekli nekaterim energetskim razvadam, in zaključek večera z energičnim koncertom in plesom. Vse skupaj je trajalo štiri ure in pol; v tem času je večini obiskovalcev padla koncentracija in so postali precej utrujeni, nekateri - če sodim po vzdihih in komentarjih, ki sem jim nedamsko prisluškovala - celo frustrirani. Ustvarjalci, ki so se lotili zares pomembne teme, bi po mojem pridobili, če bi skrajšali predavanja in okroglo mizo; ti so se namreč osredotočili na osnovne informacije, ki jih informirano festivalsko občinstvo ni slišalo prvič, in so se obenem držali okvirov klasičnega predavanja ter niso ponudili estetske ali formalne nadgraditve, ki bi jo od tovrstnega dogodka lahko pričakovali.
Opuščanje glasovanja
V soboto in nedeljo pa s(m)o uprizorili Pendiente de voto Rogerja Bernata, predstavo brez igralcev, ki jo "odigra" publika po projiciranih navodilih. Vsakemu obiskovalcu so dodelili napravo za glasovanje, s katero je hitro oblikoval pravila in zakone novoustanovljenega ozemlja, za katero je bila razglašena dvorana. Tujci, abortus, obrezovanje, nacionalna podjetja, sodišča, Beatles ali Rolling Stones ter ali naj podjetje Atlantis na Kongresnem trgu napravi bazen - razpoloženo občinstvo je o vsem imelo svoje mnenje. Satirični komentarji "sistemskega administratorja", ki so opozarjali na nepričakovane posledice odločitev, so bili ena svetlejših točk predstave. Enostaven primer: ko smo na vprašanje "Ali naj spolne delavke plačujejo socialne prispevke?" večinsko odgovorili z "da", nas je sistem opozoril, da smo s tem ravnokar sprejeli, da je prostitucija delo - in ni nujno, da bi se večina strinjala tudi s tem.
V nadaljevanju so najprej nastali pari, ki so glasovali skupaj, nato štiri stranke, ves čas je potekala javna razprava. A je s prehodom neposredne demokracije v predstavniško napetost upadla in večina obiskovalcev je izgubljala voljo do zastopanja stališč, ki jih je težje uveljaviti znotraj stranke kot s pritiskom gumba. Na koncu se je volilna pravica vseh prenesla na enega oziroma eno, drugi pa smo sedeli v temi, strmeli v umetni sneg, s katerim so nas vsake toliko razvedrili, in nismo počeli nič. Če so nas ustvarjalci hoteli opozoriti na držo, ki jo zavzemamo v odnosu do stvarnega sveta, jim je to uspelo, sprašujem pa se, ali so v svojem scenariju predvideli še kakšen drugačen razplet, na primer tistega, v katerem prekršimo pravila in predstave ne končamo obnemeli na sedežih.
