Red in disciplina sta nujna, da ljudje presežejo svojo stisko in na neki način s tem tudi označenost. Kot zahteva vzgoja otrok od staršev in vzgojiteljev ogromno energije, je treba vlagati veliko truda tudi v reševanje stisk in raznih bolezni odraslih ljudi. Terapija je v nekem smislu zapoznel vzgojni proces in prav zato sta disciplina in avtoritativno vodenje pogoj za uspešno urejanje ljudi v stiski.
Pedagoška stroka (ali pa vsaj učitelji v razredih) se strinjajo, da je vzgoja lahko samo avtoritativna ali pa je ni. Permisivna vzgoja (v najslabšem pomenu besede) je napravila v naših šolah in družinah ogromno škode. Na žalost permisivni princip vzgoje še vedno prevladuje in posledice so razpoznavne pri razvajenih otrocih, nekompetentnih starših, nesposobnosti mladine, da prevzema odgovornost za lastna dejanja, nesposobnosti sprejemanja trpljenja in težav kot nujen proces odraščanja in oblikovanja zdrave osebnosti itd.
Permisivni princip predpostavlja, da so otroci opremljeni z dovolj notranje moči, s sposobnostmi, da lahko sami zadovoljijo svojim potrebam. Starši in vzgojitelji jim pri tem samo pomagamo in ga pri tem procesu ne bi smeli preveč omejevati. Izkazalo se je, da smo s takšnim pristopom zašli v slepo ulico in da smo vzgojili kopico mladih, ki se niso sposobni spopasti z vsakodnevnimi težavami in preizkušnjami.
Psihologi in drugi strokovnjaki zadnja leta ugotavljajo, da otrok, mladostnik, potrebuje trdno starševsko oporo, da se lahko v življenju orientira in pravilno odloča. To trdno oporo mu da lahko samo strogi, pravični oče, ki predstavlja otroku avtoriteto. Avtoriteta ne pomeni nasilja nad otrokom, ampak zgled. Gre za to, da moramo starši in tudi učitelji s svojim življenjem prepričati otroke in učence, da smo vredni zaupanja in so nam tako pripravljeni slediti. Naše besede morajo biti usklajene z našimi dejanji, našim načinom življenja. Takrat nam otroci sledijo, sprejmejo tudi prepovedi, včasih zapovedi in tako oblikujejo čut, kaj je prav in kaj ni. Kasneje bodo v življenju sposobni ločevati med dobrim in slabim in bodo ponotranjili moralne norme in vrednote staršev, starih staršev, družbe.
S. Peck v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast pravi, da je življenje sestavljeno iz vrste težav in da je disciplina osnovno orodje, s katerim lahko te težave rešujemo. Z malo discipline lahko rešimo le malo težav, z veliko discipline pa vse. Pri svojem delu opažam, da mnogo ljudi v stiski želi samo olajšanje, kar je nekaj podobnega kot želja otroka, ki deluje po principu ugodja in zahteva, da se mu želje takoj izpolnijo.
Takšni ljudje niso usposobljeni za ustrezen življenjski boj, zato tonejo še globlje v težave. Nujno je potrebno, da se pri reševanju svojih težav potrudijo do skrajnih meja in sledijo avtoriteti, to je terapevtu ali svetovalcu, ki jih usmerja, jim kaže pot. Podobno kot pri vzgoji otrok, ko smo starši odgovorni oziroma vemo, kaj je prav in kaj ne in kaj mora otrok storiti, da bo kasneje lahko v zunanjem, realnem svetu lahko preživel.
Seveda je takšna situacija v terapiji na neki način paradoksalna. Človek hoče biti na eni strani samostojen, avtonomen, na drugi pa se "mora" podrejati določenim pravilom, zahtevam. Moja izkušnja pravi, da pri preseganju svojih stisk uspe samo tistim, ki so sposobni slediti pravilom in se podvreči zahtevam terapevta oziroma terapije. Terapija ni zgolj terapija v klasičnem razumevanju tega pojma, ampak je mnogo več. Je vzgojni proces, v katerem morajo ljudje v težavah spremeniti način funkcioniranja, "slog" življenja. Zelo preprosto povedano: ljudje, ki živijo "narobe", pridejo v stisko in treba je spremeniti nepravi način življenja. Zato je uspešna terapija tudi andragoški in vzgojni proces. Ko posameznik ponotranji dejavnosti, ki ga vodijo na pravo pot, ko dvigne kakovost življenja na višji nivo, je zmagal v bitki s svojo težavo, stisko.
Zavedati se moramo, da ne drži, da naj bi bil človek v stiski takoj že toliko samostojen, in da se lahko nasloni na svoje notranje moči in sposobnosti, ki naj bi mu pomagale razrešiti zanj pretežke težave. Teh notranjih moči preprosto nima in zato se nima na kaj nasloniti. Zlasti pri alkoholikih (alkoholizem je največja rana našega naroda) opažamo, da pri njih ne gre zgolj za odvisnost od alkohola z vsemi posledicami na telesnem, duševnem, odnosnem in duhovnem področju, ampak gre predvsem za utirjen slog življenja, ki so ga vadili dolga leta v subkulturi s sebi podobnimi. Pri urejanju alkoholizma (in tudi drugih stisk različnih ljudi) nista dovolj samo streznitev in abstinenca, temveč gre za dolgoletno "prešolanje", "reprogramiranje". To pa ni možno z omenjenimi permisivnimi metodami, ampak samo z zelo strukturiranimi "zahtevami". Takšen proces ne poteka sam od sebe, ampak v pogojih skupinskega dela z avtoritativnim vodjem, ki mora biti ljudem, ki pri njem iščejo pomoč, zgled.
