Tudi učenci od učiteljev danes zahtevajo več

Je bil prvi šolski dan vedno tako slovesen ali je to ena izmed modnih muh v šolstvu?

Vedno je bil vznemirljiv tako za učitelje in starše kot tudi za učence. Vsi smo čutili, da se nekaj novega dogaja, da se bomo spet srečali in videli, koliko so otroci zrasli, kako so napredovali in kako so skozi poletna doživetja postali še bolj zanimivi. Vedno sem kot razrednik želela vedeti, kaj se je z mojim razredom dogajalo med počitnicami. In o tem smo potem učiteljice v zbornici še dolgo razpravljale. Pri tistih, ki so v šolo prihajali prvič, si videl v očeh po eni strani strah, po drugi veselje, pričakovanje, včasih tudi kakšno solzo. Spomnim pa se, da kadar sem bila razrednik petega razreda, sem v razred vstopala s tremo. Strah me je bilo.

Česa?

Tega, kako se bomo sprejeli. Sama nikoli nisem želela zbujati strahu v otrocih. Bila sem stroga učiteljica, a nisem želela doseči, da bi bilo otroke strah. Želela sem jim približati matematiko. Običajno se je strah pred njo vlekel že iz otroštva. Želela sem jim pokazati, da se za vse težave, tudi za tiste pri matematiki, vedno najde pot, ki vodi naprej in na kateri smo lahko uspešni.

Spomnim se mame, ki je prišla na govorilne ure za hčerko v osmem razredu. Jokala je, češ da ima hči toliko težav pri matematiki, in potožila, da ne ve, kako bo v življenju uspela. Vprašala sem mamo, ali ona obvlada matematiko, pa je odgovorila, da ne in da jo ravno zato skrbi za dekle. Vprašala sem jo, ali lahko brez tega živi. Pritrdila je. Odgovorila sem ji: "Tudi vaša hči bo lahko." Kasneje je dekle v poklicni šoli matematiko izdelalo s štirico in postalo šivilja. Strogost torej ne povzroča strahu, druge stvari ga.

Katere?

Otrok mora spoznati, da si do vseh enako strog, da si strog do znanja in zato, da bi bilo znanje čim boljše. To mora čutiti. Znanje je vedno treba ostro ločiti od vedenja. Pri vedenjskih motnjah sem bila vedno zelo previdna. V ozadju je lahko toliko različnih vzrokov in ni pametno otroka prizadeti, če se napačno obnaša. Otrok, ki je imel vedenjske motnje, pri meni nikoli ni imel občutka, da je kaznovan, ker se je napačno vedel, saj sem ga ocenjevala samo po znanju.

Dandanes imajo učitelji veliko dela z vedenjskimi motnjami učencev. Marsikdo si celo praga kake poklicne srednje šole ne bi upal prestopiti. Zakaj menite, da je tako?

Jaz nisem nikoli imela konflikta z otroki, ki so imeli vedenjske težave. A za to sem morala poskrbeti sama. Ko sem otroku povedala, da je naredil napako, in se je zaradi tega razburil, sem mu rekla: "Dovolj je za danes, se bova prihodnjič pogovorila, medtem pa doma razmisli." Čim prej je treba najti priliko za razgovor, a na štiri oči, ne v skupini. Ko je otrok začutil, da napake jemljem kot del življenja, da zaradi njih ni ožigosam, se je trudil, da jih ne bi ponovil. Še posebej pa sem se izogibala besednih bojev. V njih učitelj vedno izgubi, še posebej, če je na drugi strani pubertetnik. Ta ne bo izbiral besed. A najhuje je, če se začneš pubertetnika bati. In menim, da je tako pri mnogih učiteljih. To pa se v razredu čuti.

Ali je današnji strah učiteljev pred otroki povezan z ugledom učiteljskega poklica v družbi? V šolstvu imajo vse več besede tudi pri strokovnih odločitvah starši, učenci imajo veliko pravic, ki se jih zavedajo bolje od dolžnosti.

Spoštovanja učiteljskega poklica s strani države nikoli ni bilo. Smo bili pa učitelji zagotovo spoštovani v očeh staršev. Otroci imajo starše zato, da se potegnejo zanje. To je pomembno. Treba pa je občutiti, kdaj prizadevanja staršev nimajo ustreznega učinka, in starše prepričati, da je njihovo potegovanje za otroka napačno. Če ti to uspe, ti starši stopijo ob stran in skupaj lahko vzgajate otroka. Ampak včasih je trajalo tudi celo leto, da smo skupaj s starši prišli do te stopnje.

Ne zdi se mi napačno, če starši svoje mnenje povedo. Se pa spominjam, da se je takšen način sodelovanja začel krhati, ko se je med otroki začelo kazati razslojevanje. Manj premožni starši, ki so čutili, da so nekje v ozadju, nikakor niso želeli potegniti z učiteljem. Ker so se ogrožene počutili starši, so njihove občutke ponotranjili in izražali tudi otroci.

Kako se je kazalo socialno razslojevanje v razredu in kako so razlike vplivale na otroke?

Razlike so bile pravzaprav redke in so se v razredu porazgubile. Tudi otrok, ki je prihajal iz premožnejše družine, je padel v neko povprečje in ni mogel izstopati. Takrat smo precej poudarjali enakost. Ta poudarek iz družbenega sistema je bil dovolj močan, da so otroci, ki so bili skupaj v razredu, delovali kot skupina.

Vam ni bilo treba razlik med otroki nič uravnotežiti, izravnati?

Ne. A danes je drugače. Če je nekdo dober v matematiki, v razredu izstopa, ima svoj sloves. Včasih pa se je na primer boljše znanje kazalo skozi večjo solidarnost. Tisti, ki so znali, so pomagali tistim, ki so imeli težave. In s tem so pomagali tudi meni. Vsak je dobil svoje delo, težje ali lažje naloge, ko je končal, pa je prišel k meni in sam vprašal, ali lahko pomaga tistim, ki imajo pri reševanju nalog težave.

Kakšni so bili takrat učenci v primerjavi z današnjimi?

Niso bili tako obremenjeni s preverjanjem znanja, ki je danes postalo zelo kruto. Danes morajo biti pri otrocih vse ocene pozitivne. Dokler niso, ponavljajo kontrolne naloge in to je zanje zelo stresno. Včasih nismo popravljali šolskih nalog, nezadostnih je bilo le nekaj. Slabo pisno oceno pa se je dalo popraviti z ustno. In nikoli se ni bilo treba naučiti veliko snovi, kot danes rečejo učitelji: "Pišemo vse, kar smo se učili." Vedno sem povedala, katero snov bom preverjala, od tu do tu v učbeniku, stopnička za stopničko, opozorila sem na pomembnejše naloge.

Kako ste ravnali pri učencih, ki so imeli vendarle težave pri vašem predmetu?

Prvi korak mora učenec narediti sam. Spomnim se enega, ki mu je grozil popravni izpit. Staršem sem svetovala, naj kljub svojemu neznanju matematike v roke vzamejo otrokov zvezek, si ga ogledajo, že to ga spodbudi. Potem smo se skupaj dogovorili, katere naloge naj rešuje in da lahko vedno pride k meni po pomoč. Učenec se seveda ni učil, čeprav je dva meseca zatrjeval nasprotno. Svetovala sem mu, naj se začne učiti za popravni izpit. Čez nekaj dni je pa prišel k meni in me vprašal, ali bi mu lahko dala novo priložnost. Naučil se je dogovorjeno snov. Rekla sem, tvoja Himalaja bo kmalu Šmarna gora. Seveda sem ga pred učenci za uspeh tudi pohvalila.

So danes učitelji bolj obremenjeni in manj svobodni pri svojem delu?

Učenci danes od učiteljev zahtevajo več in učitelj mora več časa in energije porabiti za dodatna izobraževanja, kar je prav, da delo ostane zanimivo. To je sicer odvisno od posameznika, a dober učitelj samega sebe precej obremeni. Sicer pa je danes učitelj na splošno obremenjen bolj, kot je bil včasih, ker je pod stalnimi pritiski. Vsako leto pristojno ministrstvo daje nova navodila, ki so si marsikdaj tudi nasprotujoča. Učiteljski poklic pa, da lahko nekaj razvije, potrebuje tudi obdobje za razvoj. Tega pa mu ne dajo.

Sicer pa je bil tudi odnos države do učiteljev včasih drugačen. Ko se je sindikalni boj zaostril, ko so učitelji prek njega nekaj dosegli, je to dolgo časa držalo. Ni bilo, kot danes, neprestano podvrženo spremembam. Boj za normative in obveznosti je bil dolgotrajen. To so namreč osnovne stvari, ki jih šolstvo potrebuje.