Pogovor med Angelo Merkel in Janezom Janšo je moral biti podoben. "Ali bo Slovenija podpisala fiskalni pakt?" "Bo." "Ali lahko zagotovite, da bo to res storila?" "Lahko." "Ali čisto zares?" "Čisto zares." "Ali bi lahko Slovenija zapisala zlato pravilo še v poseben zakon?" "Lahko." In nato odločilno vprašanje: "Ali lahko poskrbite, da bo Slovenija zlato pravilo zapisala v ustavo?" Tu je Janšo prešinila misel, da bi mu ustavno sodišče v primeru kršenja ustave lahko delalo težave, nato pa se je spomnil, da njegovih odločitev, ki mu ne ustrezajo, tako ali tako ne upošteva, in hladnokrvno je odgovoril: "Lahko."

S krvjo podpisano trikratno zaklinjanje o spoštovanju zlatega pravila je tragikomično. Pomeni priznavanje, da se nekateri pravni akti spoštujejo manj kot drugi. Poleg tega je pravilo tako zdravorazumsko, da se v vsakdanjem življenju nenehno ravnamo po njem: vsakdo ve, da ne more živeti nad svojimi prihodki. Tisti, ki se pretirano zadolžujejo, tega ne morejo početi prav dolgo: slej ko prej je treba poravnati račune. Res pa je, da pravilo velja le za malega posameznika in za "male" države; če preko svojih zmožnosti živi banka, jo je treba reševati z denarjem teh istih malih ljudi, ki jih bo v primeru prezadolženosti ona postavila na boben, in če preko teh zmožnosti živi velika država, ki drži v svojih rokah ključ svetovne blagajne, jo rešuje ves svet. Njena prednost je tudi v tem, da sama izbere način, kako se bo dala reševati: ali s pomočjo finančnih manipulacij ali pa z vojnami proti malopridnim državam.

Evropska unija nima v rokah svetovne blagajne, lahko pa si jo predstavljam kot banko, ki ne sme propasti. Med svojimi članicami je zaznala slabe plačnike in boji se njihovega bankrota: zarubiti celo državo je zelo nepraktično, mnogo bolje je poskrbeti, da države dolžnice pridno vračajo svoje dolgove. Ker je najpriročnejša razlaga, da so države prezadolžene zato, ker so svoje državljane po socialnih pravicah in standardu poskušale približati državljanom bogatejših držav, jim je treba vtepsti v glavo, da tisto, kar pripada Zevsu, ne pripada volu. Revnejše države sicer lahko tarnajo, da je svetovno bogastvo razdeljeno nepravično in da mednarodna zakonodaja ščiti to nepravično razdelitev, vendar jim ne preostane drugega kot položaj malega posojilojemalca, ki mu banka svetuje, naj opusti misel na zobno protezo, da bo lahko pravočasno plačal obrok.

To je razlog, da je "modrost" o usklajenem proračunu kot glavnem vzvodu za reševanje krize Evropska unija zapisala v fiskalni pakt svojih članic in Slovenija ga je poslušno ratificirala kot druga med vsemi. To pomeni, da je zanjo pravno zavezujoča, saj se evropska zakonodaja uporablja neposredno, morebitna slovenska zakonska določila pa morajo biti z njo usklajena. Zato je preprostemu umu vsaj na prvi pogled nerazumljivo, od kod tolikšna ihta, da bi države o tem sprejele še lastne predpise, po možnosti kar na ustavni ravni.

Kar se tiče Evropske unije, je ena od možnih razlag, da ne verjame, da bo pakt ratificiralo zadostno število držav, da bi obveljal, zato si želi, da bi ga uzakonile vsaj posamezne članice. Če ne drugega, bo takrat, ko bo izbruhnila "grška" kriza v naslednji državi, mogoče pritisniti nanjo s pomočjo njenih lastnih zakonov ali ustave.

In zakaj si zapis fiskalnega pravila v ustavo želi Janša? Predlog proračuna ima v rokah njegova vlada in v parlamentu ima večino: ali ne verjame, da bo koalicija, ki jo vodi, brez prisile ustavnega sodišča sprejela usklajen proračun? Nedvomno bi imel tudi med lastnimi poslanci velike težave in sklicevanje na ustavo bi bilo zelo prikladno, pri čemer bi se požvižgal na očitke, da tudi sam ne upošteva razsodb ustavnega sodišča, kadar niso po njegovi volji. Če nekdo krade, lahko še vedno izjavlja, da je tatvina greh.

Še lepši pa so obeti povečane moči, ki bi jo prineslo takšno ustavno določilo. Morda bo takrat, ko se bodo znižale plače za 30 odstotkov, ko se bodo skrčile zdravstvene pravice za polovico ali bodo uvedene šolnine v obveznem izobraževanju, ustavno sodišče prepovedalo proteste; ustava bo namreč določala, da je treba proračunske izdatke uskladiti s prihodki, in stavke utegnejo postati neustaven poskus preprečevanja izvajanja tega načela. Ali pa bodo morali protestniki predlagati zatezanje pasu na kakem drugem področju, pri čemer bodo imeli bolj malo možnosti: Janša bo zagotovil, da bo nabava obstoječih in novih "oklepnikov" potekala nemoteno v imenu višjih interesov.

In kar je za vsakega posameznika z Janševo željo po absolutni moči najslajše: javni denar se dotika domala sleherne sfere v življenju državljanov in možnost sklicevanja na ustavo, ko ta sredstva s krokodiljimi solzami v očeh omejuješ, ustvarja neverjetne možnosti za nagrajevanje poslušnih in kaznovanje neposlušnih.

Prav to je glavni razlog, da fiskalno pravilo ne sme priti v ustavo. Želja po njegovi zlorabi bo prevelika za vsako, ne le Janševo oblast, dvotretjinsko večino za njegovo ukinitev pa bo dolgo časa nemogoče zbrati.