Na njegovo usodo bosta v naslednjih dveh tednih pomembno vplivala dva Nemca. Že naslednji četrtek se sestane svet Evropske centralne banke, varuhi skupne evropske valute so nakazali, da so znova pripravljeni v večjem obsegu kupovati državne obveznice, kar naj bi zmanjšalo pritisk finančnih trgov na krizne države. Njihov predsednik, Mario Draghi, ki se o tem še prepira s šefom nemške centralne banke Jensom Weidmanom, pa je kriznim državam za to darilo postavil jasen pogoj: pred tem morajo zaprositi za pomoč evrski reševalni dežnik EFSF in se podrediti diktatu zahtevanih reform.

Šef nemške centralne banke je trd oreh, ki bi Draghiju rad preprečil reševanje skupne valute z res vsemi sredstvi, očita mu nič manj kot kršitev pogodbe in prepovedano financiranje držav s strani Evropske centralne banke. Kako uspešno bo Evropska centralna banka reševala evro, bo v četrtek zato močno odvisno tudi od tega, v kolikšni meri bo Draghiju uspelo uveljaviti svoje namere v dvoboju z Weidmanom in koliko bo zadnji s svojim protestom ostal osamljen.

Le slab teden zatem, 12. septembra, se bo pozornost reševalcev evra usmerila v Karlsruhe, tam bodo nemški ustavni sodniki odločali, ali sta fiskalni pakt in evropski mehanizem stabilnosti skladna z nemško ustavo ali pa se z njima nemškemu parlamentu odvzema pristojnost nad nemškim proračunom v tolikšni meri, da to krši zapisano v nemškem najvišjem pravnem aktu. Pravni strokovnjaki sicer pričakujejo, da predsednik ustavnega sodišča Andreas Voßkuhle ne bo ustavil zakonov, ki jih je nemška kanclerka z dvotretjinsko večino že spravila skozi parlament, a če bi se to le zgodilo, potem se postavlja pod vprašaj celoten načrt reševanja evropske valute. Armin von Bogdandy, direktor Max Planck Inštituta za tuje javno pravo in mednarodno pravo iz Heidelberga, je za časopis Financial Times posledice takšne odločitve ustavnega sodišča opisal še bolj drastično: "Če ubijete evropski mehanizem stabilnosti, je evro naslednji dan izgubljen."

Evropski mehanizem stabilnosti bi po načrtih moral pognati svoje kolesje v začetku naslednjega leta. Dokler se sklad ne bi napolnil, bi v prvi polovici naslednjega leta deloval še prvi reševalni dežnik EFSF, iz katerega prejemajo pomoč Irska, Portugalska in Grčija. Španiji, ki je zaprosila za pomoč le za svoje banke, so že odobrili 30 milijard, toda le 20 od teh naj bi jih res takoj steklo v španski sklad za prestrukturiranje bank FROB, 10 naj bi jih ostalo za rezervo v dežniku EFSF.

Brez trojke, a vseeno z reformami

Po stresnem testu španskih bank naj bi do konca tega meseca ugotovili, koliko denarja te v resnici potrebujejo. Skupno je predvidenih okoli 100 milijard evrov, predvideva se, da naj bi jih Španija v resnici porabila nekaj več kot 60. Stresni test naj bi tudi pokazal, katere od španskih bank še imajo možnost preživetja, in na tej osnovi jim bodo predpisali programe prestrukturiranja, rekapitalizacije ali pa bodo morale zapreti svoja vrata.

Kljub temu da Španija ni zaprosila za poln program pomoči, pri katerem bi bil udeležen tudi Mednarodni denarni sklad in bi nadzor nad varčevanjem in reformami prevzela trojka, mora v zameno za denarno pomoč izpolniti vrsto zahtev. Evropska komisija in finančni ministri evrskih držav bodo nadzorovali, ali španska vlada izpolnjuje njihova priporočila, ki med drugim zajemajo dvig upokojitvene starosti, reformo davčnega sistema, liberalizacijo zaščitenih poklicnih skupin, priključitev države na evropski trg električne energije in plina ter prenos slabih terjatev, ki so podlegle nepremičninski krizi, v slabo banko.

Španci morajo do leta 2014 znižati svojo zadolženost, španski premier Mariano Rajoy je v začetku avgusta obljubil, da bodo v tem času privarčevali več kot 100 milijard, še v začetku poletja so menili, da bo zadostovalo 65 milijard. Evropska komisija, ki je od Španije zahtevala, naj ji predloži predlog proračunov za leti 2013 in 2014, je Madridu odobrila leto več za zmanjšanje tekočega proračunskega primanjkljaja. Ta naj bi se z 8,9 odstotka BDP leta 2011 do leta 2014 zmanjšal na 2,8 odstotka BDP. Glede na to, kako visoke so obresti, ki jih mora Španija plačevati za svoje državne obveznice, in glede na napovedi Mednarodnega denarnega sklada, po katerih naj bi se špansko gospodarstvo prihodnje leto še skrčilo za 1,2 odstotka in šele leto zatem z 0,9 odstotka začelo skromno rasti, je verjetno, da bo Španija zaprosila za poln program pomoči iz reševalnega dežnika. Tiskovna agencija Reuters je pred dobrim tednom poročala, da naj bi se Španija že pogajala o pogojih.

V čedalje večjo finančno stisko Španijo pehajo tudi njene pokrajine, ki v Madrid naslavljajo zahteve po pomoči. Španija je sicer po evropskem vzoru ustanovila poseben sklad za pomoč svojim pokrajinam, ki naj bi jo pridobile pod podobnimi pogoji, kot jo evrske države črpajo iz reševalnega dežnika. Toda že samo tri pokrajine, ki so do tega tedna napovedale, da potrebujejo denar iz Madrida (Katalonija, Valencia in Murcia), izpraznijo skoraj polovico 18 milijard evrov težkega sklada. Če se jim pridruži Andaluzija in morda še katera od španskih pokrajin, bo sklad do konca leta prazen.

Kako hitro in s kolikšnim veseljem bodo španske pokrajine praznile omenjeni sklad, je tesno povezano s pogoji, ki jih bodo morale za to izpolniti. Katalonija je že sporočila, da se ne namerava ukloniti nobenemu diktatu iz Madrida, in če bo Rajoy v Barcelono poslal svoje finančne inšpektorje, se lahko boji še močnejših odcepitvenih teženj že tako samosvoje pokrajine.

Varčevanje na hrbtu šibkih

Tam nekje do sredine oktobra naj bi se odločilo o usodi Grčije. Naslednji teden se bo v Atene vrnila trojka, da bi preverila, kako Grki napredujejo pri uresničevanju varčevalnega programa. Od ocene strokovnjakov Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in evropske komisije je odvisno, ali bo Grčija dobila naslednji obrok posojil iz drugega paketa pomoči v višini 31,5 milijarde evrov. Brez novih nujnih kreditov bo namreč Atenam zmanjkalo denarja, posledica bi bil bankrot države in izstop iz evrske skupine.

Po avgustovskem obisku trojke v grškem glavnem mestu so bili optimistični tako nadzorniki kot tudi grška vlada, prvič po množici časopisnih naslovov, ki so Grke mesece žigosali kot povsem neuspešne v boju z dolžniško krizo, so prišle tudi pozitivne novice. V sredo je grški finančni minister Janis Sturnaras po sestanku vodij koalicijskih strank sporočil, da se jim je bolj ali manj uspelo poenotiti glede novega varčevalnega paketa, s katerim naj bi Grki v naslednjih dveh letih privarčevali še 11,6 milijarde evrov.

V četrtek je nemška tiskovna agencija DPA objavila prve podrobnosti predlaganega varčevalnega paketa. Ta naj bi pri pokojninah privarčeval 4,5 milijarde evrov, pri dodatnih pokojninah 940 milijonov, okoli 800 milijonov manj bi zaslužili javni uslužbenci in okoli 40.000 naj bi jih v naslednjih letih izgubilo službo. Grško finančno ministrstvo se bo v prihodnjih dneh o varčevalnih predlogih posvetovalo s tehničnimi ekipami trojke, ki so že prispele v Atene.

Trojka je tista, ki v Grčiji odloča, koliko in kako se bo varčevalo. V zadnjih dveh letih in pol so v vrsti varčevalnih paketov med drugim dvignili davek na dodano vrednost z 19 na 23 odstotkov, upokojitveno starost z 61,3 na 63,4 leta ter ukinili trinajsto in štirinajsto plačo v javnih službah. Od leta 2009 do 2011 so se plače v javnem sektorju znižale za 30 odstotkov, pokojnine za 10. V javnem sektorju je bilo februarja 2012 nekaj več kot 712 tisoč zaposlenih, leta 2010 je država zaposlovala še skoraj 770 tisoč ljudi. Grški premier Antonis Samaras je v četrtek na srečanju s predstavniki svoje stranke Nova Demokracija dejal, da je novi varčevalni paket zadnji, saj grško gospodarstvo več varčevanja ne bo preneslo, Grčija je v petih letih recesije izgubila 15 odstotkov svoje gospodarske moči, stopnja brezposelnosti je narasla na 23 odstotkov, med mladimi je s 55 odstotki najvišja v evrski skupini.

Laura Weymes, ki je za irsko centralno banko pripravila analizo, katera od držav, ki so zaprosile za pomoč, je doslej največ privarčevala in si zastavila najbolj smele načrte, je ugotovila, da je Grčija v zadnjih dveh letih zmanjšala proračunsko luknjo za dobrih 60 milijard. To je v razmerju do letnega BDP veliko več, kot je uspelo Irski, Španiji ali Italiji. Toda to, kar v ušesih evropskih bankirjev zveni pohvalno, ima za grško družbo katastrofalne posledice.

"Človeku krvavi srce," je neobičajno sočutno ta teden izjavila nemška kanclerka Angela Merkel ob pogledu na znižanje pokojnin grškim upokojencem in plač javnim uslužbencem. Varčevalni ukrepi ne prizadenejo tistih z veliko premoženja. Ti se skupaj z njim zlahka izselijo iz države. To je sicer nepravično, je ugotovila kanclerka, a se tako dogaja v vseh finančnih krizah. Breme krize in varčevalnih ukrepov v največji meri tudi v Grčiji nosijo socialno šibkejši, povečalo se je število brezdomcev in tistih, ki nimajo niti za hrano. Grčija je v zadnjih dveh letih dobila 40.000 novih kmetov, ki so odpuščeni z različnih delovnih mest našli nov način preživetja, njihovi pridelki pa niso več varni pred tistimi, ki ob pomanjkanju hrane posežejo tudi po tistem, kar ni njihovo.

Obsežno varčevanje v zdravstvenem sistemu je prizadelo kronične paciente, ki morajo po novem kriti del stroškov za zdravila. Lekarne, ki jim državne zavarovalnice tudi po več mesecev niso plačale, svojim strankam zdravila izdajo le še v zameno za gotovino. Število samomorov se je podvojilo. Četrtega aprila se je na trgu Sintagma ustrelil 77-letni lekarnar Dimitris Kristolas in v poslovilnem pismu zapisal, da ga je vlada z znižanjem pokojnine, za katero je 35 let vplačeval v pokojninsko zavarovanje, oropala dostojne starosti, in raje, kot da bi za preživetje brskal po smeteh, svoje življenje konča na ta način.

"V ljudeh se čuti ta tihi bes, ki jih zapelje v samomor ali pa zastruplja medsebojne odnose," pove 35-letna Aleksia Papadopolu iz Aten. "Čuti se pri prodajalki, ki nima nobenega veselja, da bi ti karkoli prodala, tudi če lahko zaradi tega že naslednji dan izgubi službo, čuti se pri vozniku avtobusa, pri prijateljih, ki so ostali brez službe, pri otrocih, ki vsak dan poslušajo o problemih svojih staršev. Mladi se bojijo poročiti, ker jih je strah prihodnosti. Ničesar ni mogoče načrtovati, če si brez denarja, ne počitnic, ne poroke, ne otrok, nikdar ne veš, kaj bo prinesel naslednji dan. Grki smo postali zadržani, depresivni, brez humorja, to ni naša mentaliteta. Tako je, kot bi se bila tiha vojna, v kateri ne veš, kdo je pravzaprav sovražnik in s čim se lahko proti temu nevidnemu sovražniku boriš."

Sem inženir, ločen in na cesti

V Lizboni jim pravijo novi reveži. Miguel Oliveira, ki berači ob železniški postaji Rossio v centru mesta, je inženir, od leta 2010 brezposeln, pred šestimi meseci ga je zapustila žena, že dva meseca živi na cesti. Kriza, pravijo, je v Lizboni dobila groteskne poteze in razmahnila trgovino z zlatom. Ljudje prodajo celo svoje poročne prstane, da bi poravnali najemnino za stanovanje. Pri vsem tem Portugalska velja za uspešno pri izvajanjih zahtevanih reform in naj bi se že prihodnje leto zopet vrnila na finančne trge.

Pri ljudeh se ti uspehi še nikjer ne poznajo. Portugalska se sicer na veselje mednarodnih posojilodajalcev uspešno bori s svojimi dolgovi, a najrevnejša država zahodne Evrope vse bolj tone v socialno krizo. Tako so prebivalci mesta ob ustju reke Tejo prejšnji petek izvedeli, da je v državi skoraj pol milijona brezposelnih, ki se prebijajo skozi življenje brez kakršnekoli socialne varnosti. Leta 2002 je bilo brezposelnih le 4 odstotke Portugalcev, letos je brez dela 15 odstotkov aktivne populacije. Številne socialne transferje so z varčevalnimi ukrepi znižali, nekatere povsem ukinili.

Oktobra lani je šef portugalske vlade Pedro Passos Coelho napovedal stroge varčevalne ukrepe. V zameno za 78 milijard evrov pomoči Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada je moral proračunski primanjkljaj z 9,8 odstotka v letu 2010 lani znižati na 5,9 in letos na 4,5 odstotka. Zato je Coelho ukinil trinajsto in štirinajsto plačo vsem javnim uslužbencem, ki zaslužijo več kot 1000 evrov, za pol ure je podaljšal delovni čas in ukinil nekaj praznikov, dvignil je davek na dodano vrednost na 23 odstotkov in pošteno znižal izdatke za zdravstvo in izobraževanje.

"Ko sem bil izvoljen, si nisem mislil, da bom moral ljudem napovedati tako stroge varčevalne ukrepe," je tedaj dejal portugalski premier, število tistih, ki imajo na mesec za preživetje v žepu manj kot 310 evrov, je lani naraslo za več kot 9,4 odstotka, 153.000 ljudi živi pod robom revščine. Gospodarstvo se je samo v prvem kvartalu letos v primerjavi z enakim obdobjem lani skrčilo za 3,3 odstotka. Le v dveh letih je kriza raven domače potrošnje pahnila na tisto izpred 17 let.

Medtem ko krovno združenje nemških industrijskih in trgovinskih zbornic (DIHK) poroča o uspehih reformnih prizadevanj kriznih držav, ki da so uspešno znižala stroške dela na proizvod, kar izboljšuje njihovo konkurenčnost, portugalski Caritas poroča, da se je število družin, ki tedensko iščejo pomoč pri njih, v zadnjem letu podvojilo, zaskrbljujoče pa je naraslo tudi število samomorov. Po zadnjih uradnih podatkih se iz države izseli od 120 do 150 tisoč ljudi na leto, neka anketa pa je pokazala, da se želi iz Portugalske izseliti kar 69 odstotkov mladih univerzitetnih diplomantov.

Boste pa spet živeli od trave in vode

Potem ko je pred dvema letoma stopila pod evrski reševalni dežnik, naj bi Irska znova vstopila na kapitalske trge in v začetku leta 2013 izdala desetletne obveznice, je sredi julija povedal irski finančni minister Michael Noonan. Toda do konca irske krize je še dolga pot. Irci se sicer veselijo rasti izvoza, toda gospodarstvo se je v primerjavi z zadnjim lanskim kvartalom skrčilo, kljub temu da se je lani že začelo pobirati z 1,4-odstotno rastjo. Težave Ircem povzroča notranje povpraševanje, ki se je zaradi 15-odstotne brezposelnosti in varčevalnih ukrepov letos znova zmanjšalo za 2,1 odstotka, nič pa tudi ne kaže, da bi bilo kmalu kaj bolje. Irska je v zameno za denar Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada novembra 2010 napovedala stroge varčevalne ukrepe, s katerimi naj bi do konca leta 2014 privarčevala okoli 15 milijard evrov. Dopisnik švicarske televizije SF iz Dublina Peter Balzli je tedaj ocenil, da se Irski obeta najbolj okruten varčevalni program v njeni zgodovini, ki ga bodo občutili predvsem mali ljudje in socialno šibki.

Irska vlada je tedaj napovedala, da bo do leta 2014 za 1,2 milijarde evrov znižala maso plač in odpustila 25 tisoč zaposlenih v javnem sektorju, pri socialnih transferjih privarčevala 2,8 milijarde in znižala zagotovljeno minimalno plačo. Davek na dodano vrednost je vlada že dvignila na 23 odstotkov, otroški dodatek znižala za deset, nadomestilo za brezposelnost za štiri in plače zaposlenih v javnem sektorju za 15 odstotkov. Podržavila je banke in spravila pod streho zakonodajo o kapitalski ustreznosti bančnih ustanov. Upokojitveno starost bo do leta 2028 postopoma s 65 dvignila na 68 let in do leta 2016 bi rada v državi zagotovila 100 tisoč novih delovnih mest. Toda položaj irskih bank, ki so glavni krivec za dolžniško krizo na zelenem otoku, je še vedno zelo nestabilen, kljub temu da je Irska vanje prečrpala že več kot 60 milijard evrov.

Fintan O'Toole, pisatelj in kolumnist Irish Timesa, je ob napovedi varčevalnih ukrepov, ki jih je celo tedanji finančni minister Brian Lenihan označil za mazohistične, opozoril, da bodo varčevalni ukrepi v deželo znova prinesli revščino in ljudi pognali v tujino. O tem, kako malo je bilo to mar tistim, ki so od Ircev v zameno za svoj denar zahtevali krvavo zategovanje pasu, pove stavek, ki je bil izrečen za pogajalsko mizo. "Boste pa zopet živeli od trave in vode, saj ste tega že vajeni," naj bi jim zabrusili v obraz, ko se niso hoteli povsem vdati diktatu.