Visoka zadolženost zasebnega sektorja

Kljub problemom z refinanciranjem obveznic celo konservativni tisk (Economist) piše, da je pravi problem naše države v bančnem sektorju, torej v slabih terjatvah bank do dolžnikov iz gospodarstva ter posledičnih izgubah in slabitvah kapitalske podlage bank. Vse skupaj je povezano z nenormalno visoko zadolženostjo našega gospodarstva; slovenska podjetja imajo slabše razmerje med dolgom in kapitalom (debt to equity ratio), kot pa to velja za povprečje evrskega območja. Skupaj z ukrajinskimi so naša podjetja najbolj zadolžena v regiji srednje in vzhodne Evrope, saj znaša njihova zadolženost 55 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). S tem je večja od zadolženosti države. Podjetja, ki jih bremenijo najeti bančni krediti iz preteklosti, porabljeni za slabe naložbe, ki ne zagotavljajo vrnitve kredita, ne morejo niti poravnati svojih obveznosti niti dobiti sredstev za nove projekte, ki bi jim omogočili izhod iz zagatnega položaja. Marsikje v tujini ima zasebni sektor podobne težave, s tem da je v nekaterih državah poleg gospodarstva izjemno zadolženo tudi prebivalstvo (na primer v Španiji in Veliki Britaniji). Upniki zasebnega sektorja so seveda večinoma prav tako v zasebni lasti, v veliki meri gre za banke in druge finančne ustanove, kot so zavarovalnice in različni skladi.

Teza o zapravljivih državah, ki so krive za krizo, je torej v pretežnem delu nesmiselna. Seveda pa prehajanje zasebnega dolga v javni dolg preko različnih instrumentov, ki imajo namen zaščititi zasebne upnike (slabe banke, državna jamstva za dolgove do teh upnikov, posojila držav, državno zajamčenih skladov in ECB, s katerimi se poplačujejo terjatve finančnih ustanov), dejansko lahko uniči javne finance posameznih držav. V ozadju vsega pa je skupek neusmiljenih idej, ki jih imamo vsi zapečene v podzavesti: zasebna lastnina je vedno sveta, dolgove je vedno treba plačati, dolžniku je dopustno vzeti skoraj vse premoženje, da bi se plačala upnikova terjatev, hkrati pa se od njega pričakujejo nadčloveški napori, da bi plačal, kar dolguje. Sprejemljivo postane celo povečanje javnega dolga, da bi se v celoti poravnale terjatve, ki jih ima en del zasebnega sektorja do drugega (primer Irske).

"Negativni prašiči" so že pri koritu

Navedene ideje o zaščiti (zlasti) finančnih upnikov - kreditodajalcev - so seveda temelj tržnega gospodarstva in so kot takšne v osnovi normalne, razumne in pričakovane. Menim pa, da jih ni mogoče pojmovati dobesedno, absolutno in neomejeno in da v resnici nikoli niso bile tako pojmovane.

Poglejmo si le logiko obrestovanja, ki vedno spremlja kredite poklicnih kreditodajalcev. Ti praviloma vztrajajo, da morajo biti plačane tudi vse obresti. Obrestno obrestni račun (compound interest) pelje v tako imenovano eksponentno rast denarne terjatve. Njegova glavna značilnost je, da se obresti pripisujejo glavnici in je tako osnova za nadaljnje obrestovanje z vsakim obrestnim obdobjem večja. Učinek obrestno obrestnega računa je strahovit. Glavnica 100 evrov pri obrestni meri 10 odstotkov in varčevalnem obdobju 40 let da ob navadnem obrestovanju skupaj 500 evrov, po obrestno obrestnem računu pa 4.525,93 evra.

O problematičnosti navzgor neomejenega obrestnega obrestovanja je težko razpravljati z liberalnimi ekonomisti. Določeno nenaravnost takega papirnatega večanja premoženja lahko dojame le svež um, na primer vrhunski naravoslovec, ki se je šele v drugem delu kariere začel vzporedno ukvarjati z ekonomijo, sicer pa Nobelov nagrajenec za kemijo Frederick Soddy (1877-1956). V svoji knjigi Premoženje, virtualno premoženje in dolg (1926) je najprej pozval bralca, da razmisli o realnem, fizičnem premoženju, kot so prašiči, ki jih kmet goji na farmi. Realno premoženje lahko vidimo, se ga dotaknemo in je podložno osnovnim naravnim zakonitostim, torej slabšanju, staranju, propadu, uničenju oziroma smrti. Realno premoženje ne more nikoli trajno rasti po eksponentni funkciji. Opazovanje populacij živali in rastlin nam to jasno pove: eksponentna rast je mogoča le za kratek čas, dokler se ne izčrpajo zaloge temeljnega hranila.

Ta naravni zakon velja za vse oblike fizičnega premoženja, ki jih vlagatelji financirajo s krediti. In za vsakim kreditom naj bi na koncu verige obstajalo neko premoženje, iz katerega (ali iz dohodkov iz njega) se bo kredit poplačal. Tako imamo temeljni razcep v srcu finančnega kapitalizma: na pasivi dolžnika bremeni neusmiljena eksponentna rast dolgov, na aktivi njegovi prihodki ne zadoščajo za redno odplačevanje dolga, kot jamstvo zastavljeno premoženje pa ni zadostno zavarovanje, saj ni moglo trajno eksponentno rasti. Ti negativni učinki se seveda lahko zaznajo le v obdobjih finančnih zlomov in na makroravni, še zdaleč ne pri vsakem posameznem dolžniku. Kot kaže zgodovina finančnih kriz, pa so neizbežni.

Po drugi strani namreč, tako Soddy, denar (sem lahko uvrstimo tudi bančne kredite) raste trajno in neomejeno, po zgoraj opisani logiki obrestno obrestnega računa in eksponentne rasti. Dolg je virtualna in negativna količina ("negativni prašiči"), večanja te količine pa ne more preprečiti noben naravni zakon. Orjaške kreditne ekspanzije za vse bolj in bolj "nore" projekte in tvorba izvedenih finančnih instrumentov pripeljejo do tega, da v času krize virtualno finančno premoženje bistveno presega realno premoženje, iz katerega naj bi se v primeru potrebe poplačali upniki. Zato v krizah terjatve finančnikov nikoli ne morejo biti v celoti poplačane: virtualno premoženje izginja (in do neke mere je prav, da izginja!) skozi stečaje in posledično brisanje delnic iz delniških knjig ter slabih kreditov/ničvrednih obveznic iz bančnih bilanc, prostovoljne in prisilne odpise, prisilne poravnave, prenehanja odplačevanj terjatev, zaradi povečane inflacije in podobno. Nobelov nagrajenec za kemijo je glede na navedeno lahko opozoril le, da je "nemogoče trajno soočati naravni zakon intrinzične degradacije premoženja (entropija) z absurdno človeško konvencijo intrinzične rasti dolga (obrestno obrestni račun)".

Treba je torej najti pravo ravnotežje med tem, da se do neke mere tudi v krizi zagotovi izterjava dolgov, in dejansko (biološko!) realnostjo, da vseh dolgov enostavno ni mogoče poplačati in da nenazadnje ni etično niti humano uničiti in do konca izčrpati dolžnika zato, da bi do svojega zadnjega evra/dolarja prišel nekdo, ki lahko ustvarja denar iz zraka. Ta nekdo so namreč banke v svoji značilni navezi s centralnimi bankami. Ne smemo pozabiti, da imajo banke praviloma izključni dostop do centralnobančnih kreditnih linij, torej do denarja, ki je v življenje priklican s pritiskom na računalniško tipko. Nadalje banke z agresivnim ponujanjem kreditov po izjemno ugodnih pogojih v času gospodarske ekspanzije v veliki meri same povzročajo stanje prezadolženosti.

Ogromno povečanje zadolženosti v času gospodarske rasti ima vedno znake dvojne nepazljivosti: nepazljivosti dolžnika in nepazljivosti upnika. Menim celo, da je odgovornost bankirjev za neplačilo večja od odgovornosti dolžnikov, ko je šlo za visoko tvegane kredite za menedžerske odkupe, špekulativne nepremičninske projekte in nakupe eksotičnih finančnih instrumentov. Lahko bi rekli, da je v naravo samega kapitalizma položena nezmožnost poplačila vseh dolgov. Zato naj v posebnih okoliščinah, kakršne so današnje, tudi upniki nosijo svoj delež odgovornosti za obstoj kreditov, ki se ne morejo poravnati. Prisiliti jih je treba v neprostovoljne odpise teh kreditov.

Glavne ovire

Glavni projekt gospodarsko-političnih elit na zahodu po letu 1980 je bil premakniti ravnotežje med interesi upnikov in interesi dolžnikov močno v smer povečane zaščite upnikov. Centralne banke so dobile nalogo vzdrževati izredno nizko stopnjo inflacije, da le terjatve finančnikov ne bi izgubljale vrednosti. Novi predpisi in nova sodna praksa so poskrbeli za omilitev ali celo ukinitev prej veljavnih prepovedi oderuških obresti (ali pa se ta pravila omejuje le na potrošnike). Ureditev osebnega stečaja v ZDA je bila bistveno zaostrena prav pred nastopom "velike recesije" leta 2008. Celo v Sloveniji je prišlo do črtanja 376. člena obligacijskega zakonika, ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Ti politični trendi so glavna ovira za uveljavitev izvirnih, racionalnih, pravičnih in poštenih pristopov za spopad s finančno krizo.

Takšni pristopi pa obstajajo, le da redko najdejo pot v slovenske medije. Mednarodno uveljavljeni avstralski ekonomist Steve Keen se zavzema za množični izbris dolgov v zasebnem sektorju (debt jubilee). Keen je zavzel jasno stališče, da je poglavitni razlog "velike recesije" posojanje finančnega sektorja v špekulativne namene. Zasebni dolžniški mehurček (debt bubble), ki je tako nastal, je brez precedensa v zgodovini, razdolževanje zasebnega sektorja pa je glavni razlog padca gospodarske rasti. Politična obsedenost z nižanjem javnega dolga bo po Keenovem mnenju le poslabšala temeljno problematiko zasebnega razdolževanja. Po njegovih izračunih bo ob sedanjem tempu to trajalo desetletje in pol - torej nas čaka prav toliko let krize povpraševanja in nizke rasti BDP. Prisilni izbris obsežne mase odprtih kreditov bi to preprečil in omogočil novo, tokrat koristno investicijsko zadolževanje gospodarskih subjektov, osvobojenih "slabega", špekulativnega dolga.

Opisana ideja se je razvila v koherenten sklop predlogov, kjer je prisotno zavedanje, da odpust dolgov ne sme uničiti bančnega sektorja in malih varčevalcev v pokojninskih in podobnih skladih. Keen drzno predlaga, da svetovne centralne banke aktivirajo svojo "magijo" tiskanja denarja enkrat za spremembo v neposredno korist javnosti in da izvedejo velike programe nakazil v dobro bančnih računov zasebnih dolžnikov, z zapovedjo, da se ta denar primarno porabi za poplačilo dolgov. Tehnični problemi tega predloga so seveda številni, a rešljivi. Kot vidimo, Keenov predlog prisilne likvidacije dolgov v resnici ni zelo neprizanesljiv do bank: njihovi krediti so (delno ali v celoti, odvisno od velikosti finančne injekcije) dejansko poplačani, vendar se prav zato bančne bilance vendarle skrčijo, tok prihodkov pa zmanjša.

Vsaj deloma je podoben predlog političarke nemške opozicijske stranke Levica (Linke) Sahre Wagenknecht, ki pa se vendarle nanaša na do bank strožji odpust oziroma odpis dolgov brez vsakega nadomestila. Wagenknechtova se je osredotočila na javni dolg: predlaga, da javni dolg nad 60 odstotkov BDP posamezne države enostavno ne bi bil poplačan. To bi pomenilo insolventnost določenih evropskih bank in zavarovalnic, ki bi ji sledila državna dokapitalizacija teh finančnih ustanov - tu bi države vložile denarne vsote, znatno manjše od obveznosti, ki so se jih istočasno rešile. Kapitalske injekcije bi bile v banke in zavarovalnice vbrizgane v potrebni meri, da bi te ustanove lahko opravljale za ekonomijo nujno potrebne funkcije (potrošniki, realno gospodarstvo), dokončno pa bi bili likvidirani sektorji investicijskega bančništva. Po tem načrtu bi izgube utrpeli najbolj špekulativni deli finančnega ekosistema in imetniki velikih depozitov in zavarovalnih polic v vrednosti nad milijon evrov. Nemška političarka se razumno zavzema tudi za to, da bi lahko ECB do določene meje (4 odstotke BDP) neposredno financirala države in se tako izognila neučinkovitemu posredništvu bank.

Upanje na vidiku

Na vidiku je vendarle upanje, da bodo nekateri od predlogov, da veliki kreditodajalci bolj začutijo breme krize, prodrli. Varstvo malih varčevalcev, koncentracija izgub pri velikih vlagateljih, neodplačni odpisi in delni odpisi finančnih terjatev… Vse deluje na prvi pogled tako radikalno. Pa ni. Le svet se je v zadnjih dvesto letih začel vrteti v smer, ki je izrazito prijazna finančnemu sektorju.

Naši predniki so nagonsko čutili, da je v logiko obrestovanja in bogatenja s posojanjem denarja vedno vgrajen nerešljiv konflikt. To so zapisali v svojih odlokih in svetih knjigah. Morda še niso imeli intelektualnih orodij, da bi razumeli navzkrižje med eksponentno rastjo dolgov in nadaljnjim obstojem življenja na planetu. A so to navzkrižje začutili. Kot pojasnjuje ameriški antropolog David Graeber, skoraj ni bilo zgodovinske družbe, ki ne bi ugotovila, da jo lahko vztrajanje pri dosledni vrnitvi vseh dolgov dobesedno razžene na prafaktorje. Sumerski, asirski in babilonski kralji so občasno oznanjali splošne odpuste (potrošniških) dolgov in vrnitev zarubljene zemlje dolžnikom ter izpustitev tako imenovanih dolžniških zapornikov, ki so morali garati v upnikovem gospodinjstvu (zato prva kadarkoli zapisana človeška beseda za "svobodo" - amargi - v sumerščini dobesedno pomeni "vrnitev k materi"). Kraljevski edikti starih civilizacij Bližnjega vzhoda kot razlog za izbris dolgov dosledno oznanjajo potrebo po uveljavitvi pravičnosti, zaščiti vdov in sirot in - kot je leta 1761 pr.n.š. zapisal med juristi dobro znani cesar Hamurabi - "da močni ne bodo izkoriščali šibkih".

V Manujevem zakoniku srednjeveške Indije so bile po kastah določene najvišje dopustne obrestne mere. Islam je strogo prepovedal vsako obrestovanje, čeprav je dopuščal, da finančniki zaračunavajo manjše provizije kot nadomestilo za svoje storitve. Krščanstvo je imelo na začetku podobno stroga stališča proti oderuštvu. Pod ta pojem je včasih padlo vsako zaračunavanje obresti, čeprav je bolj konkludentno stališče, da je bilo dopustno obrestovanje terjatev proti tujim dolžnikom (Eksodus 22:25; Psalmi 15:5; Nehemija 5:11; Devteronomij 23:19-20). Te prepovedi sta dokončno sprostila šele tipično protestansko "prostotržna" reformatorja Jean Calvin in Ulrich Zwingli.

Čas je, da se do neke mere združijo spoznanja starih modrecev in novih, kritičnih teorij o "ugrabitvi" držav s strani finančnega sektorja. Najboljša pot iz krize je tista, ki koncentrira izgube pri tistih, ki so prej dosegali najvišje špekulativne dobičke in ki so se doslej uspešno izmikali vsaki odgovornosti.