Janez Stanovnik me je s svojo ugotovitvijo o povojnem "komunističnem totalitarnem sistemu" presenetil in zmedel. Še posebej me je vznemiril, ker je svojo ugotovitev izrekel tako rekoč na svoj devetdeseti rojstni dan. Je to njegov morebitni korak k relativizaciji odgovornosti tistih, ki so sodelovali pri vzpostavitvi povojnega sistema, ali prvi korak - k svoji osebni izpovedi?

Na žalost Stanovnik ni pojasnil, kdo in kdaj je vzpostavil tak sistem. Začetki tega sistema brez dvoma segajo še v čas vstopa Komunistične partije Jugoslavije v Kominterno in njene opredelitve za boj za izvedbo komunistično-boljševiške revolucije po sovjetskem zgledu ter prvih terorističnih napadov komunistov na predstavnike državne oblasti v letih 1920 in 1921. To je bilo torej še pred prihodom Mussolinija na oblast leta 1922. Že leta 1928 je jugoslovanska partija kot edina članica Kominterne na Stalinov poziv, v pričakovanju zloma svetovnega imperializma, na četrtem kongresu v Dresdnu sklenila, da bo začela oborožen upor, v Liki pa so komunisti sodelovali v uporu tudi z ustaši. To je bilo torej še pred prihodom Hitlerja na oblast leta 1933.

Za razumevanje pred- in medvojnega časa v Sloveniji so še posebej pomembni sklepi sedmega kongresa Kominterne leta 1935 v Moskvi o oblikovanju ljudskih front in razprava triindvajsetletnega Borisa Kidriča na tem kongresu, v kateri je poudaril, da je glavna naloga komunistov v Sloveniji, da pridobijo za sodelovanje predvsem oporečnike iz drugih političnih strank, še zlasti iz akademskih in katoliških društev. Na podlagi moskovskih sklepov je bilo, na pobudo komunistov v letu 1940, v času izključitve Angele Vode in Dušana Kermaunerja iz vrst komunistov zaradi nasprotovanja še veljavnemu sporazumu Ribbentrop-Molotov, ustanovljeno Društvo prijateljev Sovjetske zveze. To je bilo znano tudi po toplih pozdravih, ki jih je 21. decembra 1940 prek svojih predstavnikov, tudi Josipa Vidmarja, prek sovjetskega veleposlanika v Beogradu poslalo Stalinu za njegov rojstni dan. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 je bila na podlagi moskovske strategije in taktike ljudskih front na pobudo Kidriča in njegovih tovarišev ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po Hitlerjem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto (OF).

Janez Stanovnik, ki je prestopil iz krščanskih socialistov med komuniste, po Kocbekovem spominu brez njihove vednosti, bi vsekakor lahko tudi prepričljivo razložil, v čem je bila v okviru OF razlika med komunisti, ki so imeli svojo organizacijo in široko infrastrukturo, ter krščanskimi socialisti in sokoli, ki so v vrhovnem plenumu in izvršnem odboru OF predstavljali le posamezne skupine brez organizacije (za ustanovitev katerih se je zavzemal tudi Aleš Stanovnik) in bili brez vsakršne infrastrukture. Dandanes bi se lahko oprl tudi na Leninovo delo Kaj storiti? iz leta 1903, v katerem je Lenin opredelil razliko med komunisti in proletarskim razredom kot razliko med organizacijo in maso. V čem je razlika med organizacijo in maso v praksi, bi morebiti posredno ugotovil tudi iz Kardeljevih pisem Titu kot tudi iz radiogramov Kominterni oziroma Dedu, prek katerih ga je obveščal, da "imamo vojsko in VOS v naših rokah in pod našim nadzorom". Pri tem je tudi poudaril: "VOS je naša GPU." Kot nekdanji slušatelj in predavatelj na Univerzi za narodne manjšine v Moskvi ter sodelavec Kominterne je očitno dobro poznal tajne Stalinove službe. "GPU" je bila namreč naslednica likvidatorske ČEKE in predhodnica poznejše zloglasne NKVD. Po Kardelju je bila torej VOS "naša GPU". Stanovniku je vlogo VOS neposredno lahko razložila Zdenka Kidrič, njegova prijateljica in tovarišica, kot jo je nagovoril ob njenem pogrebu.

Ob teh dejstvih se zastavlja vprašanje, ali niso bili za Kidriča in Kardelja tako pred kot tudi po podpisu Dolomitske izjave predstavniki krščanskih socialistov in sokolov ter drugih skupin, kajpak v Leninovem pomenu, le masa ali, kot bi danes rekli politologi, transmisija partije. Stanovnik sicer vedno znova poudarja, da je bil podpis Dolomitske izjave nujno potreben za zagotovitev enotnosti narodnoosvobodilnega gibanja. Toda doslej še ni odgovoril na vprašanje, denimo Veljka Rusa, zakaj in čemu je veljala Dolomitska izjava vse do leta 1990. Doslej tudi ni znano, da bi katerakoli politična stranka v Evropi monopolizirala vodenje in organizacijo odporniškega gibanja zoper nacistično in fašistično okupacijo.

Drugo vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, ali ni bila Slovenija v tedanjem času žrtev dveh kolaboracij, in sicer tako predvojne kot medvojne kolaboracije Kardelja, Kidriča in njunih tovarišev s Kominterno ter s Stalinovimi organi in službami, kot tudi žrtev poznejše kolaboracije domobrancev z okupatorsko vojsko. Kot ugotavlja Vladimir Dedijer, je v času Stalinovega terorja v Sovjetski zvezi umrlo okoli osemsto Jugoslovanov, večina komunistov, in okoli dvesto Američanov po poreklu iz Jugoslavije. Medtem ko številni komunisti iz Jugoslavije niso dočakali jutra v Sovjetski zvezi, so mnogi komunisti v Jugoslaviji, ki so bili zaprti zaradi metanja bomb na pripadnike javne oblasti, v zaporih prevajali dela Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina.

Stanovnik ugotavlja, da je Slovenija "živela v komunističnem totalitarnem sistemu le prvih deset let po koncu vojne". Tak sistem, ki je bil vzpostavljen "po koncu vojne", je razvojno in kontekstualno lahko izhajal kvečjemu iz predvojne vloge komunistične partije, ki se je organizacijsko, programsko in funkcionalno zgledovala po Vsezvezni komunistični partiji (boljševikov) in ki je imela na podlagi strategije in taktike ljudske fronte v OF in v partizanskem uporu "vodilno vlogo", ter iz ustave iz leta 1946, ki je bila v bistvu kopija stalinske ustave iz leta 1936. Za vzpostavitev takega sistema vsekakor niso odgovorni predstavniki krščanskih socialistov in sokolov ter drugih skupin v OF, predvsem pa ne člani OF in partizani, ki so se častno uprli okupatorju, v dobri veri, da bo po vojni vzpostavljena "resnična ljudska demokracija", kot tudi ne večina komunistov. Posplošene trditve, da so komunisti odgovorni za nastanek povojnega totalitarnega sistema, so neutemeljene in krivične do večine komunistov. Ne smemo namreč spregledati dejstva, ki ga še zlasti potrjuje Matija Maček v svojih Spominih, v katerih trdi, da komunistom v domovini niso povedali resnice o Sovjetski zvezi iz bojazni, da ne bi večina komunistov zbežala iz partije. Pri tem je presenetljivo, da Stanovnik po eni strani ugotavlja, da je po vojni obstajal "komunistični totalitarni sistem", po drugi strani pa nasprotuje "pretirani" uporabi izraza "vodilna vloga partije". Nosilci funkcij v KP, OF, vojski in VOS ter njihovi pripadniki so imeli namreč v času okupacije različne funkcije, zato je tudi njihova odgovornost za vzpostavitev povojnega sistema različna.

Še posebej bi bil vesel, če bi Stanovnik javno razložil morebitne povezave med Kidričevo izjavo na partijski konferenci leta 1942 na Cinku (po odhodu predstavnikov krščanskih socialistov in sokolov), da je "to vojna za sovjetiziranje sveta", ki naj bi ji po porazu fašizma sledila "nevtralizacija Anglije in Amerike", in Kardeljevo izjavo neposredno po vojni leta 1945 sovjetskemu veleposlaniku v Beogradu, da "si želimo, da bi nas Sovjetska zveza štela za predstavnike ene od bodočih sovjetskih republik in da bi na KPJ gledali kot del VKP(b)".

Obžalujem, ker Stanovnik še ni pojasnil, zakaj in čemu se je Kardelj pred vojno in po vojni navduševal nad stalinsko ustavo, leta 1941 pa je podprl Temeljne točke OF, po katerih naj bi v Sloveniji po vojni vzpostavili "resnično ljudsko demokracijo". Kako naj se uprem tistim, ki trdijo, da je Kardelj, kajpak skupaj s svojimi tovariši, ukanil predstavnike krščanskih socialistov in sokolov v Protiimperialistični oziroma Osvobodilni fronti, da je po vojni lahko uvedel stalinsko ustavno demokracijo?

Ker se Stanovnik tako rekoč še ni načelno opredelil do povojnih političnih procesov, se sprašujem, ali ni v tistem času pogledal vsaj naslovov člankov o teh procesih na prvih straneh Slovenskega poročevalca ali Ljudske pravice. Morebiti pa se je kdaj sprehodil po ljubljanskih ulicah in zaznal hreščeče prenose sodnih procesov po zvočnikih na mestnih ulicah. Res je tudi, da bi mu o teh procesih lahko več povedala Zdenka Kidrič, ki je bila takrat zaposlena v kadrovski službi CK KPJ v Beogradu. V mislih imam kajpak procese moskovskih kolaborantov, predvsem gojencev Akademije Džerdžinski in njihovih tečajnikov iz Cekinovega gradu, zoper na primer liberalca Janeza Nagodeta in druge obsojene na "Nagodetovem procesu", zoper dahavca Igorja Torkarja in druge obsojene na "dahavskih procesih", zoper duhovnika Jožka Kraglja in druge duhovnike ter zoper komunista Mirka Koširja in njegove somišljenike.

Ker je bil Stanovnik še pred vojno krščanski socialist, se morebiti spomni vsaj usode nekaterih vidnih krščanskih socialistov in njihovih bližjih tovarišev, kot denimo emigracije Franca Jeze, zapora Jakoba Šolarja, notranje emigracije Edvarda Kocbeka in udbovskega nadzora nad njim vse do njegove smrti, zapora Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča ter prepovedi vstopa Borisu Pahorju v Slovenijo ob objavi Kocbekovega intervjuja o pomoru domobrancev v Kočevskem rogu. Spomenka Hribar in Tine Hribar mu lahko tudi sporočita, da sta v rovu v Hudi Jami našla dekliške kitke.

Janeza Stanovnika še posebej nosim v spominu po zborovanju sredi šestdesetih let, na katerem je ob desnem boku Vide Tomšič, kot je vedno znova pripovedoval vrhunski poznavalec dramatike Taras Kermauner, "tulil… tulil…" na tiste študente, ki so obsodili prepoved Perspektiv ter zamenjavo uredništev Sodobnosti in Tribune. Kermaunerjeva karakterizacija njegovega nastopa je dostopna tudi v elektronski obliki. Po zborovanju je več udeležencev odšlo v gostilno Mrak, v kateri so zapeli "Avanti popolo". Pri tem jih je s svojim sopranom vodil pesnik Miroslav Košuta.

Rudi Kocjančič