Glede na izkušnje držav, ki so s tako imenovano trojko (Evropska unija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka) finančne aranžmaje že sklenile, lahko sklepamo, da Slovenija kaj dosti manevrskega prostora niti pri naboru ukrepov niti pri njihovem izpolnjevanju ne bi imela. Država bi de facto izgubila suverenost nad izvajanjem ekonomske politike in bi se morala podrediti zahtevam posojilodajalca v sili.

Da bi si posledice aranžmaja lažje predstavljali, si bomo pogledali, kakšne zahteve v zameno za posojila je tako imenovana trojka postavila Grčiji in Portugalski. Najslabši možni scenarij torej. Slovenija bi namreč lahko, tako kot Španija, zaprosila zgolj za finančno pomoč za dokapitalizacijo oziroma sanacijo bančnega sistema, ki slovenskemu gospodarstvu trenutno povzroča največ glavobolov. To bi bilo seveda za državo precej manj boleče, saj bi sklad, kot pojasnjuje dr. Igor Masten z ljubljanske ekonomske fakultete, z zahtevami posegel zgolj v finančni sistem.

Manj boleča sanacija bank

"Če bi Slovenija prejela sredstva iz EFSF zgolj za sanacijo bank, bi jo odnesla z blažjimi zahtevami, kot če bi šlo za splošnejšo finančno pomoč, ki vključuje sporazum s tako imenovano trojko. V primeru pomoči za bančni sistem bodo šli ukrepi v smeri zmanjšanja odvisnosti bank od državne pomoči in s tem odstranjevanja tržne distorzije, ki jo takšna pomoč predstavlja. Govorimo o temeljitem  prestrukturiranju bank v državni lasti v smeri zmanjševanja njihove velikosti in hitre privatizacije. Program trojke je bolj obsežen, saj zahteva korenitejše strukturne spremembe, kot so pokojninska reforma, reforma trga dela, znižanje plač v javnem sektorju, odpuščanje v javnem sektorju, privatizacija itd. Dogovor s trojko bi od Slovenije zahteval hitrejši tempo zniževanja proračunskih izdatkov za uravnoteženje proračuna, kar bi pri nas občutili kot diktirano preoblikovanje našega pojmovanja socialne države," pojasnjuje Masten. Programi trojke se držijo prav tega načela - hitrega krčenja javnih izdatkov na začetku večletnega programa.

Španija je evroskupino za pomoč pri dokapitalizaciji bančnega sistema, ki ga je zaradi poka nepremičninskega in gradbenega balona načel okoli desetodstotni delež slabih posojil, uradno zaprosila konec junija letos. Če Španija tega ne bi storila, je obstajala resna bojazen, da bo potrebovala celovit paket finančne pomoči, kot so ga potrebovale Irska, Portugalska in Grčija. Čeprav je šlo za "blažjo" obliko finančnega aranžmaja, pomoč še zdaleč ni brezpogojna in poceni, še posebej ne za obstoječe delničarje, ki bodo utrpeli precejšnje izgube. V memorandumu o razumevanju, ki opredeljuje pogoje pomoči in ga je morala španska vlada skleniti s posojilodajalcem - takšen memorandum bi morala s posojilodajalci skleniti tudi Slovenija -, sta natančno določena nabor ukrepov in ciljev ter njihova časovnica. Španija bo morala evropski komisiji nekatere podatke iz bančnega sektorja, na primer o stanju depozitov in likvidnosti bank, dostavljati tedensko, ostale pa mesečno ali četrtletno. Nadzor je torej izjemno strog.

Slovenske davkoplačevalce bo zagotovo najbolj zanimala zahteva iz memoranduma, da morajo banke stroške sanacije v čim večji možni meri nositi same. Španske banke bodo tako morale odprodajati netemeljne naložbe, nedonosne naložbe, ne bodo smele izplačevati dividend, menedžmentu bodo morale omejiti plače, racionalizirati mrežo poslovalnic in število zaposlenih, tiste, ki še ne kotirajo na borzi, pa bodo morale - na kar v Sloveniji pri NLB neuspešno čakamo že leta - predstaviti kredibilen načrt uvrstitve delnic na borzo.

Pod budnim očesom evropske komisije, ECB in IMF, ki ga je Španija morala zaprositi za tehnično pomoč, bo potekala tudi izločitev slabih terjatev iz bank. Memorandum jasno določa, kako se bodo te terjatve vrednotile in kako se bo z njimi upravljalo. Španija si torej kaj dosti glede forme in vsebine, pogojno rečeno slabe banke, ne bo mogla izmišljevati. Razmeroma prostih rok, ki jih ima zdaj pri tem slovenska vlada, španska vlada nima več. Če sodimo po preteklih izkušnjah upravljanja državnega premoženja v Sloveniji, je to za davkoplačevalce zelo dobra novica. Slovenska vlada ob sklenitvi finančnega aranžmaja ne bi mogla vsega bremena sanacije bank naložiti davkoplačevalcem. O pristriženi suverenosti Španije pri sprejemanju ostalih ekonomsko-političnih odločitev pa dovolj pove zahteva, da se mora vlada ob uvajanju kakršnihkoli sprememb, ki bi utegnile vplivati na uspešnost doseganja ciljev iz memoranduma, predhodno posvetovati z evropsko komisijo in ECB.

Slovenija prepočasna in premalo ambiciozna

Do 100 milijard evrov posojil, ki jih ima Španija trenutno na razpolago za sanacijo bančnega sistema, bo pomenilo tudi pritisk na javne finance. Za posojila bo namreč država morala plačevati obresti, ki bodo neposredno povečale španski proračunski primanjkljaj, posojila pa javni dolg. In z obema postavkama ima Španija seveda velike težave, zato ni nenavadno, da memorandum posveča pozornost tudi doseganju pod triodstotnega proračunskega primanjkljaja v letu 2014, k čemur se je država zavezala v postopku zaradi presežnega proračunskega primanjkljaja pri evropski komisiji.

Četudi finančni aranžma za sanacijo bank od Španije neposredno ne zahteva ukrepov izven finančnega sistema, je jasno, da se tem obveznostim država ne more izogniti. Enako velja za Slovenijo - proračunski primanjkljaj bi morali skrčiti pod tri odstotke BDP, kot smo se zavezali, ne glede na to, ali bi zaprosili za eno ali drugo obliko finančne pomoči ali pa če zanjo sploh ne bi zaprosili. Dr. Masten dopušča teoretično možnost, da bi Sloveniji uspelo izdati novo obveznico in ji za pomoč ne bo treba zaprositi. Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da se za zagotovitev likvidnosti proračuna pripravljajo na mednarodno izdajo obveznice, na voljo pa so še drugi standardni mehanizmi financiranja. V zadnjem obdobju je Slovenija posegala predvsem po izdaji menic, saj so bili pogoji za izdajo dolgoročnih obveznic preslabi.

"Aktualna vlada je v pol leta sprejela že kar nekaj varčevalnih ukrepov, čeprav je pri tem precej nerodna, vendar bo na učinke ukrepov treba še počakati. Poleg tega so vsi reformni ukrepi še pred nami. Že ob napovedi reforme trga dela in pokojninske reforme pa so sindikati zavzeli običajno militantno držo. Vzorci obnašanja se kljub finančni stiski tako niso spremenili. Nadaljevanje tega vodi v prošnjo za pomoč," ocenjuje dr. Masten.

Ko so Grčijo previsoki stroški zadolževanja odrezali od mednarodnih finančnih trgov in ko ni bila več sposobna redno odplačevati svojih dolgov, je bila primorana zaprositi za finančno pomoč. Trojka je Grčiji sredi leta 2010 odobrila 110 milijard evrov posojil, v začetku letošnjega leta pa še dodatnih 130 milijard evrov. Za razliko od Španije je Grčija zaprosila za "klasično" finančno pomoč pred bankrotom, na kar je trojka vezala širok razpon varčevalnih in reformnih ukrepov.

Glede na grške in portugalske izkušnje je pričakovati, da bi zahteve trojke do Slovenije vsaj deloma temeljile na že znanih priporočilih Bruslja iz postopka zaradi presežnega proračunskega primanjkljaja, ki ga komisija vodi proti Sloveniji, iz ocen programa stabilnosti in reformnega programa. Iz zadnje ocene, ki jo je evropska komisija izdala konec letošnjega julija in so nam jo posredovali z ministrstva, je razbrati, da v Bruslju močno dvomijo v realnost slovenskih finančnokonsolidacijskih načrtov.

Slovenija mora proračunski primanjkljaj pod tri odstotke BDP spraviti do prihodnjega leta, pri čemer bo večino fiskalnega prilagajanja morala opraviti letos in prihodnje leto, saj doslej konkretnejšega varčevanja ali povečevanja proračunskih prihodkov ni izpeljala. Če je evropska komisija še leta 2009 ugotavljala, da bi Slovenija cilj lahko dosegla že z manj kot odstotkom BDP letnega zmanjšanja strukturnega primanjkljaja, je v julija letos objavljeni oceni jasno opozorila, da to ne bo zadoščalo in da je slovenski program stabilnosti glede na spomladanske gospodarske napovedi Bruslja optimističen.

Trojka bi zahtevala precej več

Klaus Weyerstraß z dunajskega  inštituta za gospodarske raziskave IHS, ki spremlja tudi Slovenijo, nam je dejal, da vidi največje težave v gradbeništvu in bankah. Pričakuje nadaljnje krčenje gradbeništva, kar bo pomenilo naraščanje brezposelnosti, padale bodo cene nepremičnin, kar bo še naprej negativno vplivalo na banke. Trojka bi zato postavila precej zahtev za bančni sektor. V javnem sektorju med zahtevami pričakuje zmanjšanje števila zaposlenih in zniževanje plač. "Kratkoročno se bo tako najbrž recesija v Sloveniji še poglobila, toda takšne reforme so  potrebne, da bi v prihodnosti znova zagnali gospodarsko rasti," napoveduje Weyerstraß.

Trojka je Grčiji v prvem letu večletnega programa naložila znižanje plač javnih uslužbencev v obsegu 0,5 odstotka BDP. Grški javni uslužbenci so se morali odpovedati velikonočnemu, poletnemu in božičnemu dodatku, pa trinajsti in štirinajsti plači. Je pa vsem, ki zaslužijo manj kot 3000 evrov bruto na mesec, ostal letni bonus v višini 1000 evrov. Če bi se tudi v Sloveniji masa plač za javne uslužbence v prvem letu morala skrčiti za 0,5 odstotka BDP, bi to pomenilo okoli 180 milijonov evrov oziroma v povprečju štiriodstotno znižanje plač. Ob tem velja dodati, da so plače slovenskih javnih uslužbencev leta 2010 v deležu BDP plače grških kolegov celo nekoliko presegale.

Finančno najbolj obsežen je bil v prvem letu poseg v pokojnine. Podobno kot javni uslužbenci so se tudi upokojenci morali odpovedati številnim letnim dodatkom in pristati na znižanje deset odstotkov najvišjih pokojnin. V skladu s programom trojke je to skupaj pomenilo 0,7 odstotka BDP nižje letne pokojninske izdatke. V Sloveniji bi takšen ukrep pomenil za 250 milijonov evrov manj denarja za pokojnine oziroma v povprečju kar okoli 6,2-odstotno znižanje pokojnin. Seveda to še ne bi bilo vse. Trojka je Grčiji naložila tudi korenito pokojninsko reformo, vključno z zvišanjem zakonsko določene upokojitvene starosti s 60 na 65 let, tako za ženske kot za moške, in zviševanje te starosti skladno s podaljševanjem življenjske dobe. Vse tiste, ki bi se med 60. in 65. letom upokojili brez dopolnjenih 40 let delovne dobe, pa bo pričakalo šestodstotno znižanje pokojnine. Slovenci bi se torej lahko s polno pokojnino upokojili le z dopolnjenim 65. letom in 40 leti delovne dobe. To je prav tisti pogoj, ki je v največji meri prispeval k padcu pokojninske reforme na referendumu.

Seveda Slovenija kaj dosti manevrskega prostora pri izpolnjevanju zahtev trojke v zameno za posojila ne bi imela. Če bi trojka od Slovenije zahtevala enako obsežne fiskalne prilagoditve, kot jih je od Grčije v prvem programu (11 odstotkov BDP) ali od Portugalske (10 odstotkov BDP), bi morala Slovenija v prvem letu programa prihraniti okoli 900 milijonov evrov, v štirih letih pa okoli štiri milijarde evrov. Seveda program ne bi vseboval zgolj krčenja izdatkov, ampak tudi povečevanje prihodkov. Grčija je v prvem letu programa morala zvišati DDV za 0,3 odstotka BDP. V Sloveniji bi to pomenilo dobrih 100 milijonov evrov in torej le slabo odstotno točko višji DDV.

Trojka se je od odobritve prve tranše finančne pomoči Grčiji izkazala za izjemno neomajnega pogajalca. "Pogajalsko moč ima tisti, ki daje denar. Kdor se ne želi podrejati, ne sme postati kronični dolžnik. Prošnja za pomoč pomeni izgubo ekonomske suverenosti," o izjemno šibki pogajalski moči prosilca za pomoč pravi dr. Masten in dodaja, da se Sloveniji ob morebitni prošnji za pomoč obetajo konceptualno enake zahteve, kot jih je bila deležna Grčija. Edina, a tudi ključna razlika med državama je ta, da je razsežnost problemov v Sloveniji manjša.

Slovenija, kot so nam pojasnili v evropski komisiji, do tega trenutka še ni zaprosila za pomoč in v Bruslju prav tako nimajo nobenih informacij, da to namerava storiti. Na ministrstvu za finance so dejali, da s trojko niso opravili nobenih pogovorov glede črpanja pomoči. Sicer pa skrbno spremljajo razmere na kapitalskih trgih in v celotnem finančnem sistemu ter v okviru spremenjenih razmer pripravljajo ukrepe. Slednjih sicer niso pripravljeni podrobneje komentirati, saj se, tako ministrstvo, zavedajo morebitnih negativnih posledic javnega komentiranja za celoten slovenski javnofinančni sistem.

Tako nam ni uspelo dobiti konkretnih ocen, kakšne zahteve bi trojka lahko postavila Sloveniji, če bi država zaprosila za finančno pomoč. Jasno pa je, da bodo zahteve zelo konkretne, tudi finančno natančno postavljene, reforme pa bodo segale vse od pokojninskega sistema do trga dela, javnega sektorja in bank. V zadnjem priporočilu Bruslja glede nacionalnega reformnega programa je tako mogoče zaslediti konkretno omembo dokapitalizacije in prodaje NLB. Ker je bila doslej slovenska politična elita preponosna, zagledana v ločene strankarske interese in ji ni uspelo doseči dogovora glede nujnih ukrepov, ki bi državo obvarovali pred bankrotom, bi se ji tako znalo zgoditi, da bo morala že letos začeti s sklonjeno glavo ubogati navodila iz tujine. Tujci pa bodo pri ocenjevanju našega napredka in odpiranju mošnjička precej manj pozabljivi, kot smo slovenski davkoplačevalci.