V njem Damijan ponuja odgovor na vprašanje, kje iskati vzroke za to, da je Slovenija zabredla v tako resne ekonomske težave, da se ji obeta bankrot. Njihovo poreklo naj bi bilo v komunističnem sistemu pred letom 1990, za katerega Damijan pravi, da je, citiram, "favoriziral samo elite ter da je na drugi strani ustvaril frustracije pri zatiranih oziroma tistih, ki so imeli manj privilegiran položaj. Prav tako ni treba omenjati, da je bil tak sistem (...) ekonomsko manj učinkovit..."

Sam ocenjujem bivši sistem drugače kot Damijan. Najprej naj rečem, da je treba ločevati med socializmom iz petdesetih let prejšnjega stoletja ter sistemom, kakršnega smo imeli v osemdesetih letih. Najpomembnejša razlika med njima je bila slej ko prej ta, da je gospodarstvo v osemdesetih letih temeljilo na delovanju trga in se torej podjetjem ni več administrativno vladalo. Ta sprememba je imela še vrsto drugih posledic: v gospodarski učinkovitosti je država uspešno dohitevala svoje zahodne sosede, le redki so še čutili omejitve glede osebnih svoboščin in po moji oceni se v povprečju takrat ni živelo manj kvalitetno kot danes, čeprav smo avtomobilov ter nekaterih drugih tehničnih dobrin imeli bistveno manj. Naj te spremembe ilustriram kar z lastnimi izkušnjami: leta 1958 so me zaradi političnih razlogov kot študenta še preganjali, deset let kasneje sem bil kot nepartijec eden vodilnih delavcev v večjem podjetju in še deset let kasneje sem, še vedno kot nepartijec in vodilni delavec v gospodarstvu, sodeloval v več republiških in zveznih komisijah, ki so iskale rešitve, kako izboljšati delovanje ekonomskega sistema.

V Damijanovi razlagi današnjih kriznih razmer v Sloveniji ima delitev družbe pred letom 1990 na privilegirane elite ter na "zafrustrirane zatirane" osrednjo vlogo. Bivše elite naj bi namreč po osamosvojitvi v novi državi obvladovale ključne vzvode politične oblasti, ki so jih prednostno uporabljale za to, da zadržijo svoje privilegije in tudi sicer bogatijo. V letu 2004 pa je vladno krmilo prevzel Janez Janša, ki naj bi bil v bivšem sistemu med "zafrustriranimi in zatiranimi". Njegova temeljna usmeritev naj bi sedaj bila, da podobno kot pred njim stare elite sebi in svojim podpornikom zagotovi čim večje materialne in druge prednosti. To naj bi prejšnje privilegirane ogrožalo in ti so sedaj svoje interese pospešeno uresničevali preko tajkunskih prevzemov podjetij. Tudi Janševi naj bi se tej možnosti bogatenja ne odrekli in tako eni kot drugi so zaradi zadovoljevanja svojih interesov Slovenijo do leta 2008 v velikem obsegu zadolžili v tujini. "Iz Janševega prvega mandata", citiram Damijana, "torej nismo izšli bolj vitki in konkurenčni, pač pa so nam ostali le dolgovi, ki jih je treba odplačati tujini, ter opustošeno gospodarstvo. Pahorjeva vlada je z operativno nesposobnostjo (…) stvari samo še dodatno poslabšala."

Gornja razlaga vzrokov za današnje težave države se sliši sicer logično, je pa vendarle poenostavljena. Sam namreč razumem stvari precej drugače. Moje razumevanje je zasnovano na naslednjih premisah:

- Država je sistem, ki naj optimalno zadovoljuje interese večine njegovih prebivalcev, to njeno poslanstvo pa se lahko zadovoljivo uresničuje le ob njenem učinkovitem upravljanju.

- V političnem sistemu, ki ga imamo, ima osrednjo upravljavsko moč predsednik vlade in od njega je odločilno odvisno, kako dobro se državo upravlja. Oseba, ki se ji zaupa to odgovorno delo, mora predvsem izpolnjevati naslednja dva pogoja:

a) dokazljivo vešča naj bo vodenja ekonomsko-socialnih sistemov (ima vizijo, zna poslušati…);

b) etično naj bo neoporečna.

- Delovanje vlade je treba učinkovito nadzorovati. Nadzor mora zagotoviti zamenjavo njenega predsednika, če vlada ne deluje učinkovito. Za presojo njene učinkovitosti je primerno uporabiti naslednje kriterije:

a) razširjenost korupcije;

b) gibanje nezaposlenosti v primerjavi z najbolj uspešnimi evropskimi državami;

c) spremembe v konkurenčnosti gospodarstva.

Gornja načela se pri nas skoraj v ničemer ne upošteva. Rezultat je neučinkovito upravljanje države in posledično vse globlja gospodarska kriza. Ta ocena velja predvsem za zadnjih deset let, medtem ko se je prvo obdobje po osamosvojitvi državo upravljalo razmeroma dobro.

In kje so vzroki za slabo upravljanje države? Več jih je, osrednjo vlogo pa gre po moji oceni pripisati dvema. Prvi je ta, da smo po letu 2000 tudi pri nas pričeli v družbeno-ekonomskem življenju vse bolj uvajati spremembe, ki so zasnovane na neoliberalnih premisah. Za neoliberalizem je značilna usmeritev, da naj država predvsem podpira interese kapitala, ker naj bi posredno na ta način najbolje koristila tudi večini svojih državljanov, to usmeritev pa podpira tudi s svojim vrednostnim sistemom, po katerem je bogatenje prvorazredna vrednota. Neoliberalizem je tako v naših razmerah deloval kot spodbudno ideološko izhodišče za taka ravnanja, kot so prilagajanje pravne države potrebam bogatenja posameznikov, tajkunstvo, zmanjševanje obdavčitev bogatih, prekomerno zadolževanje državnih bank v tujini zaradi zadovoljevanja interesov novonastajajoče elite bogatašev in podobno. Za njegovo promocijo je ob močni podpori enega dela javnega tiska učinkovito skrbela skupina mlajših ekonomistov, v kateri je bil zapaženo aktiven tudi Jože P. Damijan.

Drugi vzrok za slabo upravljanje države je neučinkovitost parlamentarne demokracije oziroma partitokracija naših političnih strank. Ta problem je poglobljeno proučil dr. Bučar in po njegovih spoznanjih delujejo naše politične stranke prednostno tako, da zadovoljujejo interese svojih vodilnih, interese države pa se potiska v ozadje. Ob takem delovanju seveda ne gre pričakovati, da se bo državo upravljalo po načelih, ki sem jih preje navedel. Zadnjih deset let nas tako vodijo vse prej kot primerni ljudje. Verjetno ni pretirano reči, da bi novomeška Krka, kot primer zelo uspešnega slovenskega podjetja, zanesljivo propadla, če bi se jo deset let vodilo tako neprimerno, kot se to dogaja z državo.

Slovenija je resnično v zagati, iz katere je treba najti izhod. Eden scenarijev, ki obeta zadovoljive rezultate, bi lahko bil ta:

- Namesto sedanje vlade oblikovati tehnično vlado in pri tem zagotoviti, da bo njen predsednik izpolnjeval prej navedene kriterije.

- S ciljem, da se omeji partitokracijo političnih strank, takoj pričeti s pripravami za spremembo sedanje parlamentarne ureditve. Dve usmeritvi bi pri tem kazalo upoštevati:

a) Osebo s ključnimi upravljavskimi pooblastili, kot jih ima ta čas predsednik vlade, voliti neposredno.

b) Prakso večjih podjetij, da v svojem statutu opredelijo kriterije, ki jih morajo izpolnjevati ključni vodilni delavci, uvesti tudi na ravni države. Med kriteriji naj bi imela zavezanost etičnemu ravnanju osrednjo vlogo.

Andrej Cetinski, Ljubljana