Spustili so jo, rosno mlado olimpijko, da zakoraka po stezi olimpijskega stadiona in pomaha milijardam televizijskih gledalcev, ki so tisti slavnostni večer uživali v simfoniji narodov in kultur, v prizorih planetarnega bratstva in enotnosti, ki so slavili drugačnost. In ko je nekaj dni kasneje mlada Somalka pritekla na cilj in zaključila svoj nastop, jo je množica navdušenih gledalcev nagradila s stoječimi ovacijami.

Tri leta kasneje se je Samia, zdaj že tekačica na srednje dolge proge, iz nemirne Somalije preselila v Etiopijo, da bi se v tamkajšnji močni tekaški konkurenci pripravila na svoj drugi olimpijski nastop. Od tam se je letos odpravila v Evropo, a je bila njena pot povsem drugačna od poti, ki so jo v isti smeri opravili številni drugi afriški olimpijci.

Pred dnevi je namreč kotičke časopisov zapolnila novica, da je med utopljenci z ladje, ki je iz Libije v boljšo prihodnost peljala afriške reveže, tudi udeleženka olimpijskih iger v Pekingu Samia Jusuf Omar.

Za svet, ki je ravno tiste dni iz Londona ponovno širil svoj altruistični olimpijski duh, je bila zdaj Samia le še ena brezštevilnih nezaželenih afriških mladenk, katerih obstoj ogroža varnost in brezskrbno prihodnost zaželenih ljudi. Zato se je bila Samia v želji po tem, da bi bila zopet del tega našega krasnega sveta, primorana skriti med množico brezimnih in svojo usodo prepustiti na milost in nemilost razburkanemu morju.

Na njeni drugi poti v širni svet sodelovanje še zdaleč ni bilo dovolj. Treba je bilo zmagati. Zmaga pa ji tokrat ni bila namenjena.

V trenutku, ko sem prebiral to žalostno novico, sem kot že velikokrat tiste dni pomislil na intervju legendarnega jugoslovanskega igralca Bora Stjepanovića (morda ste pozabili ime tega mojstra drobnih, stranskih filmskih vlog, a če bi le za hip videli njegov obraz, bi se, prepričan sem, takoj spomnili vseh filmov, v katerih vas je navduševal), ki ga je ta 9. avgusta dal za srbski tednik Vreme. Intervju nosi naslov "Kako sam pucao po Sarajevu" in je zasluženo dvignil več prahu kot katerikoli novinarski prispevek v zadnjih letih.

V njem je Boro, ki je začetek vojne dočakal kot profesor na sarajevski akademiji, brez dlake na jeziku opisal svojo nenavadno življenjsko zgodbo, v kateri se je v nekem trenutku znašel s puško v roki, uperjeno proti njegovemu mestu, ukaz pa mu je veleval: "Pucaj!" Nekega dne so namreč srbski vojaki vdrli v njegovo stanovanje v sarajevski Grbavici, ga prepoznali za "svojega" ter ga skupaj s sinom in še nekaterimi sosedi odpeljali na strelišče, da bi tam izsilili njegovo lojalnost "svojemu" narodu in ga prisilili, da strelja na Sarajevo.

V delu intervjuja, v katerem opisuje tragično usodo svojega brata, ki ga je ubila ena mnogih srbskih granat, ki so padle na mesto ob Miljacki, in njegovih hčera, ki so se po vojni vrnile domov in bile tam, ko so želele urediti očetovo pokojnino, deležne zmerjanja s "četnikušami", izreče Bora naslednje besede:

"Morali bi se sramovati. Vsi. S tem da ima, karkoli je počel, vedno in za vedno prav tisti, ki so mu na glavo padale granate, in ne tisti, ki jih je izstreljeval. Davno že sem predlagal, da se v Bosni namesto vseh obstoječih praznikov uvede praznik sramovanja. Na ta dan bi se vsi le sramovali in bi vsak izpovedoval svoje razloge za sramovanje."

Praznik sramovanja.

Točno na to sem pomislil, ko sem bral novico o utopljeni somalski olimpijki Samii Jusuf Omar. Ne le v Bosni in Hercegovini, povsod po svetu imamo ljudje razloge, da se sramujemo. Imamo razloge, da se sramujemo stvari, ki jih vsakodnevno počnemo, in razloge, da se, morda še bolj, sramujemo stvari, ki jih ne počnemo. Vsi mi pa se temu izogibamo, ker se ne želimo videti takšne, kakršni v resnici smo, ker spregledujemo krivice, ki jih povzročamo drugim, in vidimo le krivice, ki jih drugi povzročajo nam. Ker želimo verjeti, da smo boljši od teh drugih. Čeprav nismo in nikoli nismo bili boljši.

En dan v letu bi zato, namesto da s prstom ponosno in slavnostno kažemo naokoli, vsak od nas moral razmisliti o tem, kakšna je njegova vloga v tem nepravičnem svetu, v katerem se celo tisti, ki smo jim še včeraj ploskali na milijarde evrov vrednih olimpijskih igrah, danes utapljajo na tihotapskih ladjah, s katerimi skušajo ubežati revščini, lakoti in oboroženim spopadom.

En dan v letu bi si pač vsak med nami moral zastaviti vprašanje, zakaj se mu zdi olimpijka Samia Jusuf Omar tako neskončno drugačna od Samie, prestrašenega afriškega dekleta, ki se utaplja v morju pred Sicilijo.

Morda bi tako prišli tudi do ugotovitve, da v resnici sploh nismo tako zelo drugačni od tistega srbskega vojaka, ki je nekoč v legendarnem jugoslovanskem igralcu in profesorju Boru Stjepanoviću videl zgolj neposlušnega "Srba", ki ga je treba poučiti o tem, kako se izkazuje lojalnost "lastnemu" narodu.