Otroci, tudi trije moji, bojo spet doživeli otipljivo razliko med filozofijo in stvarnostjo. V isto reko ne moreš stopiti dvakrat, v isto šolo pa moraš večkrat. Leto za letom, razred za razredom, v isti učilnici in pred isto tablo. Vaje za "pravo" življenje? Prej gre za utrjevanje zavesti, da je red nujen in da je točnost lepa čednost, znanje pa včasih moč. Krepijo se značaji, mogoče delovne navade. In široko razprte oči radovednosti? Kaj bo z njimi? To je ključno vprašanje humanega šolskega sistema - ali neguje ali duši otroško radovednost.

Radovednost, ki jo spravimo v primerno zvezo z informacijami in kritikami, dejstvi in razlagami, ima vse možnosti za to, da se preoblikuje v znanje. Znanje nam pomaga, da se skušamo znebiti predsodkov, se pravi, da skušamo ločiti seme od plev in bistvo od pojava. Če v čem, smoter izobraževanja tiči prav v sistematični odpravi predsodkov. Tam, kjer izobrazbi spodleti, predsodek postane samoumevni del sprejemljive javne govorice. Do družbene katastrofe potem ni preveč daleč.

Tiho, a zložno napredujem do reke, nato pa zakoračim na široki most in se ustavim. Ob ograji se usidram in naslonim, kot da mislim tu ostati, in dol v vodo se zazrem in v glavi lenobno pregledujem arhive, ki se mi motno odpirajo na bleščeče zeleni gladini, in ne vem prav dobro, kje spomin preide v dejstvo in kako doživetje pomaga domišljiji, slutim pa odlično, da upor proti tradiciji, običaju in navadi deluje odrešilno.

Našobim ustnice in se pretvarjam, da nekam proti Tromostovju požvižgavam košček pesmi, ki se začne takole:

V šolo hodim že od časov, ko so cigarete nudili

po kosu, žvižgajo in švigajo kometi čez črno nebo

mesta, še vedno tu živim, še vedno med oblikami

pozabljenih stvari...

Ampak: kako pozabiti navado, kako se otresti žametnega stiska postopne samozadovoljnosti in počasne predaje? Včasih za upor proti lastnim navadam zadošča že začasna zamenjava naslova. Vsake toliko, ne pogosto, vendar redno, smo z družino živeli v različnih mestih na dveh celinah. Tako smo se tudi minulo desetletje preselili v Chicago, natančneje rečeno, v njegovo univerzitetno predmestje.

Ob obali Michiganskega jezera, ki ima več vode kot Jadran, se razteza kampus Northwestern University, kjer sem bil dva semestra gostujoči predavatelj, Roberta Buffett Visiting Professor of International Studies. Stanovali smo v stokajoči in prepišni vili, ki jo je postavil učenec Franka Lloyda Wrighta, znamenitega začetnika prerijske šole arhitekture.

Evanston je snažno in zeleno mestece, ki se ponaša s peščenimi plažami, s starinskim rdeče-belim svetilnikom in zgodovinsko slavo protialkoholne lige. Na jugu v mogočnem zavoju, ki sledi obali, preide v Chicago, na severu pa se neopazno nadaljuje v naslednjem bogataškem mestecu. Ima enostavno zasnovo ulic: rešetke. Široke ulice in ceste za široke avtomobile, na vsakem prehodu pa semafor. Tu in tam je na njem čepel galeb.

Naše začasno domovanje je imelo nekaj slabosti, ki so prišle s starostjo, in eno prednost, ki je prišla z lokacijo. Pomembne točke na novem zemljevidu smo lahko dosegli peš ali - dokler ni prišla strašna zima s temperaturo pod minus petindvajset - s kolesom. Žena se je sprehodila do javne knjižnice, kjer je pisala novo knjigo, jaz na univerzo, kjer sem predaval o kulturni zgodovini Balkana, otroci pa v šolo: sedemletnik in devetletnik v Dewey Elementary School ter enajstletnica v Nichols Middle School.

Najbolje sta jo odnesla sinova. Šolsko poslopje in pripadajoče igrišče s peskovnikom, igrali, košarkarskim igriščem in atletsko stezo se je ograjeno košatilo od ulice do ulice, po dolgem in počez, to pa le par ulic od naše hiše. Program akademsko ni bil zahteven, dnevnih izletov ni manjkalo, pogosti pa so bili spoznavni dnevi, na primer dan Evrope, na katerem smo med degustacijo madžarskega golaža in italijanske pice gledali posnetke avstrijskih Alp in francoske sredozemske obale.

Hči se je morala bolj potruditi. Do šole je pešačila dva kilometra. Bolj pa se je morala potruditi tudi pri soočanju z izzivalnim okoljem ameriške "nižje gimnazije".

Nichols, veliko petnadstropno zgradbo z mnogimi notranjimi hodniki in ozkimi prehodi s številnimi steklenimi vrati, skozi katera sem šel večkrat nehote v isti smeri, ves zbegan v iskanju sobe za prvi roditeljski sestanek (in drugi žal tudi), so obiskovali dijaki različnih starosti. Nekateri so bili, se zdi, že polnoletni. Zelo drugače kot v osnovni šoli, namenjeni le čižkom do vključno četrtega razreda. Na Nicholsu tudi nisem čutil tistega družabnega ozračja, ki je prežemalo osnovno šolo, izžarevalo pa je "različnost v enosti", ta ameriški ideal, v katerem se zrcalijo različne kulturne in etnične sestavine ene nacije.

Na Nicholsu je bilo treba pripadati. Belci, črnci ali afriški Američani, Latinosi ali Hispanosi, Azijci. Vsaka skupina je imela stilske in vedenjske posebnosti. Identifikacijske vezi so sekale zvestobo šolskemu "razredu", etnične ločnice pa so potekale tudi na asfaltu.

Nekega mrzlega novembrskega dne sem hčerko po pouku prišel iskat z avtom. Parkiral sem točno pred šolskim vhodom, na prostem in zakonitem mestu, pa še z neoviranim razgledom na obokana vrata. Ko se je gruča šolarjev usula na ulico, nisem bil pozoren na dva repa, ki sta se izoblikovala iz odhajajočih. Črnski in latino otroci na siromašni jug, ostali na bogatejši sever. Oči sem imel le za Klaro, ki je veselo pritekla k avtu, takoj ob spuščeni šipi pa me tudi oštela. Mar ne vidiš, da si parkiral na napačnem mestu? Pa kako, saj je vse po predpisih! To že, ampak tukaj parkirajo starši črnskih otrok.

Zdrznil sem se. Res: pred mano in za mano so v parkiranih avtih čakale afriško-ameriške mame, redki očetje. Nihče mi ni rekel žal besede, še odklonilnih pogledov nisem zaznal, vendar pa sem prekršil nenapisano pravilo, prekoračil sem nevidno črto. Mogoče se jim je svetlikalo, da sem novinec. Ampak kolikokrat se človek lahko zanese na to, da ga bo naivnost odrešila, saj vemo, da se nevednost kaznuje?

Demografska sestava šolskih razredov je na Nicholsu, javni šoli brez šolnine, premišljeno oblikovana tako, da nobena od poglavitnih etničnih skupin nima znatne prevlade. Politične potrebe različnih skupnosti terjajo od posameznika, da se prepoznava v skupnosti, v kateri odrašča, in se hkrati "najde" v širši ameriški skupnosti. Pri tem gre pogosto v izgubo prav svoboda, ustanovitveni ideal ameriške republike.

Kris Kristofferson je v pesmi, ki jo je slavno zapela Janis Joplin, zgoščeno povzel protislovje, ki je vsajeno v željo po svobodi. Pravi, da je svoboda le drugo ime za to, da nimamo več česa izgubiti. Ta misel zelo dobro ponazarja ameriško zadrego: kakšno je ravnotežje med potrebami skupnosti in potrebami posameznika? Odgovor na to politično vprašanje ni nedolžen, saj predstavlja podlago za nastanek šolskih programov.

V razpravi sta se oblikovala dva tabora. Za konservativne komentatorje je najvažnejša prvina izobrazbe resnica. Resnica kot očigledno in samorazvidno dejstvo. Če ima iskanje resnice prednost pred vsemi drugimi dejavnostmi, potem resnica zagotavlja svobodo. Človeški razum namreč ponuja orodja, s katerimi je mogoče odkriti pravo resnico stvari, s tem pa tudi resnični človeški jaz. "Naravna luč razuma" omogoča zapopadenje resnice navzlic prividom, utvaram, strastem in čustvenim oviram. Pravilni stil poučevanja in ustrezna izobrazba lahko pripeljeta do končnega rezultata, ki je v tem, da se človek zave svoje resnične narave - sebe kot razumnega in moralnega bitja.

Liberalni tabor se namesto tega platonskega pristopa zavzema za sokratsko družbeno kritiko in vrhovni ideal svobode. V tem okviru je najpomembnejša zavest, da iskanje resnice ni neobremenjeno in nepristransko. Poteka namreč skozi filtre - mnogotere varuhe sistema, stereotipe, pristranskosti in cenzure. Še več: očigledne resnice in večne vrednote niso nič drugega kot izumi tistih družbenih skupin, ki nadzorujejo mehanizme politične moči. S tega vidika ima svoboda najvažnejšo vlogo v procesu izobrazbe, saj šolstvo tu pomeni inženirstvo duš, v katerem se mora um najpoprej prilagoditi odtujevalnim pravilom igre, preden sploh lahko začne iskati resnico. Svoboda onstran vladajočih družbenih skupin in njihovih dozdevno večnih vrednot šele ponuja ustrezne pogoje za pristno iskanje in celovito zapopadenje resnice.

V skladu s temi izhodišči se liberalni levičarji in konservativci opredeljujejo tudi do študijskih programov. Za liberalno levico na primer ni razloga, da se sočasno s temeljnimi deli ameriške anglosaksonsko-bele-protestantske kulture ne bi poučevale še manjšinske kulture. Zavzemati se za to, da bi šolarjem ob poučevanju kanoniziranih umetnin in političnih misli odprli tudi dostop do zamolčane zgodovine ljudstev, ki so jih v imenu demokratske civilizacije potisnili na obrobje (črnci) in fizično zdesetkali (Indijanci), zavzemati se za to, da bi šolarji poleg klasikov zahodne civilizacije brali tudi obredna zaklinjanja indijanskega poglavarja Črnega losa in življenjsko zgodbo radikalnega črnskega voditelja Malcolma X: to so same upravičene zahteve.

Na ravni šolske politike gre torej za potrebo po oblikovanju študijskih programov tako, da se v "ljudeh" iz znanega otvoritvenega stavka preambule k ameriški ustavi - "Mi, ljudje Združenih držav…" - ne bo prepoznalo samo belo, moško, heteroseksualno anglosaksonsko prebivalstvo, marveč tudi črna frizerka iz urbanega geta in salvadorski najemniški poljedelec, ukrajinski šofer in kitajska programerka.

Tako v Chicagu, v deželi med oceanoma, kjer kriki galebov odmevajo ne le v New Yorku in San Franciscu, na vzhodni in zahodni obali, ampak tudi ob Michiganskem jezeru, na ameriški "tretji obali".

Pri nas galebi le redko zatavajo po vodnih tokovih od Jadrana navzgor, preredko, da bi se nad rdečimi strehami pod gradom slišali njihovi kriki in bi jadrajoča krila rezala zrak nad Ljubljanico, preredko, da bi me iz sanjarij na mostu iztrgal njihov predirni žvižg.

Pri nas imamo golobe.

Njihov vrišč me je iztrgal iz prijetnega dremeža. Brez zamere. Vem, da se bojo znova in spet zgrnili v jato, potem ko jih bo razpodil otrok, ki se v lahnem drncu približuje šoli. To vem, ne vem pa,

če se cedi iz težke gobe, s katero brišem vse za sabo,dokumente vseh izletov, samo še tokrat, še zadnjič, se prijavim brez odkašljevanja in prežvečenih besed:pridem kot prostak, ki zažiga gnezda in ljubi golobe.