Otroci v šolah se o človekovih pravicah učijo, mediji opozarjajo na kršitve, število iniciativ, ki se na tak ali drugače način borijo za človekove pravice doma in po svetu, narašča. Vse to seveda lahko predstavlja izredno pozitiven napredek v razumevanju človeka v svetu in razvoja pravičnejše družbe. Po drugi strani se o človekovih pravicah pogosto govori izredno lahkotno in zazdi se, da je danes - poleg trajnostnega razvoja - to ena bolj pogosto uporabljenih in zlorabljenih besednih zvez. Človekove pravice se pojavljajo v govorih najbolj avtokratskih in tiranskih vladarjev, zanje se deklarativno zavzemajo korporacije, ki so znane po svojih izkoriščevalskih razmerjih do ljudi in narave. Nenazadnje - v imenu svobode, kot ključne človekove pravice, ustvarjamo vojne.

V tem kontekstu bi lahko torej rekli, da je izjava, ki jo je dal minister za pravosodje Senko Pličanič v intervjuju za Dnevnikov Objektiv 18. avgusta letos, ne le izredno direktna, temveč tudi zelo pogumna. Ne spomnim se, kdaj je nazadnje kakšen (slovenski) politik javno in tako zelo jasno izrekel, da so nekatere človekove pravice odvisne od denarja. Kot je bilo zapisano v intervjuju, po mnenju gospoda Pličaniča obstajata dve vrsti človekovih pravic - tiste, v katere se ne sme poseči, in tiste, ki jih prilagajamo finančni situaciji, v kateri smo se znašli. S to izjavo je gospod Pličanič zelo jasno artikuliral tisto, kar se večina politikov zaradi nabiranja političnih točk redko upa in na kar številna družbena gibanja in protesti po Evropi, svetu in tudi v Sloveniji opozarjajo že dlje časa: da finančna struktura, ki jo napaja neoliberalna ideologija, državi odvzema odgovornost za spoštovanje, varovanje in uresničevanje temeljnih ekonomskih in socialnih pravic (ki so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948, kot temeljnem dokumentu razumevanja človekovih pravic v sodobnem svetu) in jih prepušča logiki trga in njegovi nevidni roki, kamor posledično postavlja tudi človeka samega.

Žalostno pri tem je seveda to, da gospod Pličanič - še enkrat poudarimo, da je minister za pravosodje in v mojem razumevanju predstavlja eno izmed institucij, ki naj bi varovale naše temeljne človekove pravice - te izjave ni podal kritično, temveč kot samoumevno pot, ki jo moramo izbrati; pot, ki je nujna in kateri moramo slediti. Če ne želimo končati kot Grčija. Izbira je jasna - ali smo del razvitih z Nemčijo na vrhu ali del nerazvitih z Grčijo na dnu. In ker seveda vsi hočemo med razvite in ne želimo ostati na dnu, je jasno, da moramo za to žrtvovati del svojih pravic. Pravijo, da je to edina realnost, vse ostalo pa le teorija, a jaz temu pravim manipulativna izbira.

Bolj kot tisti, ki izbira, ima moč tisti, ki izbiro postavi. Zato se bi morali veliko bolj kot o tem, katera izmed izbir, ki nam jo ponujajo, je boljša, spraševati o tem, kaj nam politične in ekonomske elite sploh predstavljajo kot izbiro.

A če se vrnemo malo nazaj h govoru o človekovih pravicah. Leta 2010 so na Pravni fakulteti na Kraljevi univerzi v Belfastu objavili poročilo, v katerem so opozorili na odsotnost govora o človekovih pravicah, še posebej ekonomskih in socialnih, na ključnih medvladnih forumih in srečanjih, ki so se ukvarjali z reševanjem krize. In to kljub osrednji vlogi, zapišejo, ki bi jo te pravice morale igrati tako v krizi kot tudi v samem načinu, kako se o krizi govori. S tem se strinja tudi direktor Centra za ekonomske in socialne pravice Ignacio Saiz, ki je v svoji analizi leta 2012 Pravice v času recesije zapisal, da je treba človekove pravice ponovno postaviti v center tovrstnih razprav, spoštovanje človeškega dostojanstva pa v center političnih odzivov.

O človekovih pravicah seveda, kot rečeno na začetku, ne smemo razmišljati preveč lahkotno in nekritično. Moderni koncept človekovih pravic, ki svoje korenine vleče iz francoske revolucije (Deklaracije o pravicah človeka in državljana), še posebej pa se je razširil po drugi svetovni vojni s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, je seveda s seboj prinesel določen način videnja in razmišljanja. Zato je o samem konceptu ne le mogoče, temveč tudi nujno kritično razmišljati. O tem je veliko pisala ena izmed velikih političnih teoretičark in filozofinj 20. stoletja Hannah Arendt, 18. in 19. stoletje pa so zaznamovali tudi Jeremy Bentham, Edmund Burke, Friedrich Nietzsche. V svojih analizah in razpravah so spodbujali razmišljanja o razmerju med političnim in družbenim, človekovimi in državljanskimi pravicami, o zgodovinskih in naravnih pravicah, pod vprašaj so postavili razumevanje univerzalnosti človekovih pravic. Vprašanja, ki si jih moramo nujno postavljati vsi, še posebej tisti, ki na tem polju delujemo. A ne glede na kritike in razmišljanja težko zanikamo etiko in moralno držo, h kateri naj bi v tem svetu stremeli. Relativnost se nanaša na fiziko, ne na etiko, je rekel Einstein.

Same izjave o nujnem in samoumevnem kratenju človekovih pravic v imenu reševanja kapitala (ali Kapitala) morda niti niso tako zaskrbljujoče, kot je strah vzbujajoč odziv oziroma neodziv na takšne izjave. Kar niti ne pripisujem apatičnosti. Pravzaprav menim, da je s finančno krizo prišlo do velikih premikov na področju družbenih gibanj in drugih civilnih iniciativ, tako v svetu kot tudi v Sloveniji. Bolj me skrbi, da nam takšna retorika postaja samoumevna in da to postaja miselni okvir, ki ga počasi ponotranjamo. Okvir, ki nam bo predstavljal temelj našega razumevanja družbe in lastnega delovanja v svetu. Okvir, ki nam ga nalagata ideja svobodnega trga in kapitalizem v svoji neoliberalni podobi. Fleksibilna delovna sila (in ne delavske pravice), vitka država (in ne socialna država), nenehna rast (in ne trajnostni razvoj), gospodarstvo in trg (brez družbe in okolja), pravica potrošnika (in ne pravica človeka), banke (in ne ljudje) - so to očala, skozi katera želimo razumeti svet?

Miselni okvir, ki temelji na človekovih pravicah, ali pa če raje rečemo etični drži, ni samoumeven in nam to tudi ne sme postati. Obe moji babici - ena pravnica, druga učiteljica - sta to vedeli in v javnosti vsaka po svoje tudi zagovarjali. Prav strah pred samoumevnostjo in ponotranjanjem ideologij, proti katerim se želimo boriti, nas sili, da z vso močjo gojimo kritično držo - do drugih in do sebe, pri tem pa ne pozabimo, da imajo tudi besede težo in posledice, čeprav se nam zdi, da smo jih že naslednji dan pozabili.

Pa še nekaj o teoretikih, praktikih in realistih, o katerih politiki tako radi govorijo - za spremembo družbe ni dovolj biti realist, ampak je treba imeti tudi vizijo, nič pa ne škodi tudi malce domišljije.

Barbara Vodopivec, mag. kulturne antropologije in razvojne sociologije, zaposlena na Društvu za človekove pravice Humanitas