Ob odstopu od predsedniške kandidature je Marko Kožar dejal, da njegovi odločitvi botruje nepozornost medijev. Zdaj je predsedniških kandidatov trinajst in nekako bi jih lahko opredelili na prepoznavne obraze z močnim političnim zaledjem in preteklostjo, in pa takšne, ki se prej na politični sceni niso pojavljali.

Je smiselno pričakovati enakomerno medijsko pokritost?

Po mnenju Marka Milosavljevića s Fakultete za družbene vede to ni realno. "Če bi na tem področju država narediti stvari bolj demokratično transparentne, bi lahko uvedla kakšna pravila, da bi imel vsak kandidat ali pravico do enakega medijskega prostora," pravi Milosavljević. Vendar si ne predstavlja, kako bi to delovalo. "V komercialnih medijih bi to denimo pomenilo poseg v neodvisnost medijev, lahko pa bi vodilo tudi v kakšne druge pritiske. Tega večina evropskih držav enostavno ne prakticira."

Razlog za neenakomerno poročanje o predsedniških kandidatih med drugim vidi v tem, da so slovenski mediji komercialne narave. "Glede tega se obnašajo tako, kot se komercialni mediji obnašajo tudi pri drugih zahodnih ali pa svetovnih državah. Iščejo torej tiste kandidate, ki so najbolj popularni in hkrati najbolj zanimivi. Zajeti skušajo čim večjo množico ljudi, podobno kot želijo biti politiki sredinski, da bodo zajeli čim večjo količino ljudi. Iščejo torej tiste kandidate, ki so na nek način najbolj privlačni tudi za njihovo občinstvo," je razložil Milosavljević.

"Komercialno naravnani mediji enostavno upoštevajo le še kakšnega od kandidatov, ki sicer ne sodijo v tisti najožji izbor. Vendar spet iz tistih atraktivnih razlogov. Tako imamo opravka z nekakšnimi vaškimi posebneži, cirkusanti ali karkoli že," meni Milosavljević. "Ti so v medijih na nek način dobrodošli, ker pritegnejo pozornost, zganjajo cirkus, počnejo neumnosti … Saj tudi naši mediji poročajo, ko se v ZDA pojavi kakšna porno igralka za predsednico."

V času gospodarske krize se komercialni pritisk poveča

"Tudi ko gre za informativne vsebine, je ta vidik zelo močan. Ni vedno prevladujoč, je pa seveda zelo močan. V času trenutne ekonomske krize, ko se na nek način gleda na vsako številko, se potem ta komercialni pritisk še poveča. Na ta način se lahko še zmanjša nek vidik, ki ga pogosto zagovarjajo ravno uredniki in novinarji – torej da gre za odgovornost do javnosti, za vprašanje javnega interesa, pravico javnosti do obveščenosti," razmišlja.

Spominja pa, da je pri medijih, ki so v javni lasti, drugače. "Tukaj bi morali biti kriteriji nekoliko drugačni, bolj zavezani potrebi javnosti do obveščenosti. Kot vemo tudi po načinu na RTV Slovenija, potem to pogosto nekoliko priredijo, da bi bili tudi oni bolj komercialno privlačni."

"Težko je tudi potegniti mejo med tistimi kandidati, ki so resnično zanimivi, in tistimi, ki so popolnoma obskurni. Potem imamo še kandidate, ki to v resnici počnejo, in takšne, ki to počnejo le zaradi svoje osebne promocije, ker so vaški posebneži. Morda si nabirajo pozornost, ker jo potrebujejo iz nekih psiholoških razlogov, ali pa mislijo, da jim bo to pomagalo pri bodoči karieri. Tukaj je to pojasnjevanje ali razlaganje, da želijo enak medijski prostor, lahko tudi nekoliko zavajajoče," je prepričan Milosavljević. Opozarja pa, da so nekateri kandidati tudi takšni, ki si resnično želijo nekaj spremeniti, čeprav se zavedajo, da nimajo realnih možnosti za uspeh.

Mandičeva: Na medijih je velika odgovornost

Sociologinji Srni Mandič se zdi, da mediji v takšnih primerih nosijo zelo veliko odgovornost: "Mediji se odločajo, komu bodo dali pozornost, kdo je pomembna oseba, kaj je pomembna izjava in pomemben dogodek. S pisanjem o osebi ji podelijo status pomembnosti. Brskajo za senzacionalnimi stvarmi, ki so konfliktne in spodbujajo pri ljudeh nizke strasti. Vprašanje pa je, ali želijo sodelovati na način, s katerim bi v Sloveniji oblikovali nek dostojen javni prostor in spodbudili neko dostojno razpravo in popolnoma ignorirali neke banalne in nepomembne stvari, ali obratno."

"Mislim, da so v Sloveniji kritični časi. V normalnih okoliščinah bi bila takšna logika, da bi imeli enako medijsko podporo vsi kandidati, ki se v prvi fazi pojavijo kot interesenti, dobra. Če bi imeli deset resnih ljudi in dva obrobneža, ki delata cirkus, bi bilo čisto simpatično," razmišlja. "Pri takšni druščini, kot jo imamo zdaj, pa je morajo mediji presodili, kaj je pomembno."

Povedala je, da "obrobnih predsedniških kandidatov" sama enostavno ne more jemati resno, pa tudi do "šovov", ki jih nekateri izvajajo, ni prizanesljiva. "Mislim, da je natikanje nogavic sicer važna reč. Če pa na slovensko krizo odgovarjaš z natikanjem nogavic in čiščenjem tal, se mi to zdi znak hude regresije. Ko se je morda pretežko soočiti z realnostjo in realnimi problemi, in se je lažje umakniti v neko otroško fazo," je ostra Mandićeva. Ta tovrstne poteze razume kot znak osebne stiske. "Pri marsikomu je prisotna podobna regresija, umik iz neke zelo problematične, težavne realnosti v neke manjše, obrobne probleme. In posameznik nato plasira v javnost takšne probleme - od simbolov, preteklosti, in tako naprej."