Vsi v en glas zatrjujejo, da se brez edine nacionalne strehe - kajti sodobni ples pri nas nastaja izključno v zasebnih zavodih, društvih in s strani posameznih umetnikov - tej umetniški veji namesto kreiranja, raziskovanja in plodne produkcije obeta boj za preživetje oziroma ustvarjalna stagnacija. "Kakovostna sodobnoplesna umetniška dela bodo odslej le še slučajnost," je prepričan plesalec in koreograf Goran Bogdanovski.
Plesalec kot multipraktik
Tamara Bračič Vidmar iz zavoda Bunker razvoj sodobnega plesa pri nas vidi kot izjemno razdrobljeno dejavnost, saj si mora "vsak posamezen plesalec in vsaka posamezna iniciativa najti svoje načine za uspešno rast in razvoj, kajti na tem področju ne obstaja nikakršna nacionalna vizija". Res je, da se je v preteklih letih ta odsek umetnosti zelo razvejal in razvil, a je po njenem mnenju k temu pripomoglo predvsem sodelovanje s tujino, gostovanja slovenskih avtorjev na festivalih zunaj naših meja in izobraževanja domačih plesalcev v tujih elitnih šolah, saj pri nas na nivoju študija možnosti za izobraževanje na tem področju sploh ni. Nezanemarljivo pa je tudi črpanje iz mednarodnih finančnih virov.
Bogdanovski pojasnjuje, da so organizacijske razmere za sodobni ples pri nas sicer zadovoljive, saj pod okriljem raznih neodvisnih zavodov in društev, ki so povečini dobro administrativno podprta, nastajajo številne predstave, izobraževanja ali povezovanja, nekoliko pa šepata menedžment in promocija, saj se mora denimo za nastope v tujini dogovarjati kar sam. Medtem pa so razmere za kreacijo naravnost katastrofalne. "Ključen problem je v zagotavljanju časa in prostora za raziskovanje, produciranje in postprodukcijo, saj pridobljena sredstva ne dosegajo niti četrtine realno potrebnih financ. Poleg tega smo nenehno izpostavljeni nemogočim kulturnopolitičnim zahtevam, ki produkcijo umetnosti razumejo izključno v kvantitativnem smislu, s čimer pri umetnikih generirajo občutek hiperproduktivnosti, pregorelosti in posledično padec kakovosti umetniških del."
Tudi Živa Brecelj, direktorica Plesnega teatra Ljubljana (PTL), je prepričana, da bi bile razmere lahko znosnejše, če bi nevladne organizacije dobivale bistveno višja finančna sredstva, v trenutni situaciji pa "mora biti plesalec, da sploh lahko pleše, sam svoj koreograf, scenograf, lučkar, mecen, računovodja in še kaj". Opozarja pa še, da je trenutno vadbenih prostorov dovolj, vendar ustvarjalci povečini nimajo sredstev, da bi lahko plačali njihov najem. Tako v PTL kot v zavodu Bunker, ki ima svojo vadbeno in predstavitveno lokacijo v Stari mestni elektrarni, prostore za vajo posojajo vsem ustvarjalcem, ki jih za to zaprosijo, a priznavajo, da so na prednostni listi lastne produkcije in projekti, ki jih koproducirajo.
Degradacija in ignoranca
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) pojasnjujejo, da se vrata CSPU zapirajo, ker skladno s smernicami vlade o zmanjšanju proračunskih izdatkov država ne more zagotoviti zadostne količine finančnih sredstev, ki bi omogočala nemoteno delovanje zavoda. Medtem pa je bil zagon centra julija lani na administrativni ravni otežen, ker je Majda Širca s položaja ministrice za kulturo odstopila dan po sklepu o ustanovitvi zavoda. Prav zaradi teh kriznih trenutkov pristojnega ministrstva so bili po navedbah MIZKŠ onemogočeni optimalni pogoji za delovanje CSPU, saj so preprečevali imenovanje sveta in izbiro direktorja zavoda ter s tem tudi njegovo programsko delovanje.
Ustvarjalcev, ki so upali vsaj na kakšno alternativno rešitev s strani vlade, takšna razlaga seveda ne poteši, saj povečini menijo, da je 660.000 evrov, kolikor naj bi bil letni proračun centra, zgolj drobiž v državni blagajni. Umetniški vodja in direktor Zavoda En-Knap group in Centra kulture Španski borci Iztok Kovač se huduje, da bi morala vlada podati predlog, kako naj zavod v teh kriznih časih deluje, ne pa ga enostavno ukiniti. Delovanje CSPU Kovač za stroko dojema kot nujnost, saj bi takšen zavod predstavljal "učinkovito, nebirokratsko in kompetentno telo, ki bi zgradilo manjkajoče člene vzgojno-izobraževalne vertikale in povezalo obstoječe zdrave nevladne iniciative", za državo pa kot priložnost, kajti z minimalnimi sredstvi in močnim mednarodnim predznakom bi lahko končno vzpostavila strategijo za to zapostavljeno področje; njegovo zaprtje tako označuje kot "popolno degradacijo in vladno ignoranco vseh večletnih intenzivnih procesov institucionalizacije sodobnega plesa".
V CSPU so številne nevladne organizacije, ki gojijo sodobni ples, polagale velike upe, vse od tega, da bi pomagal povečati prepoznavnost te umetniške zvrsti ali zarisal mrežo tovrstnih ustanov, do tega, da naj bi prevzel razvoj vizije izobraževanja in umetnikom zagotovil ustvarjalne pogoje, primerljive z evropskim kulturnim kontekstom, medtem ko se je od vlade in državnih uslužbencev pričakovalo spoštovanje zaveze stroki. "Ustanovitev CSPU ni bila zgolj kaprica nekdanje ministrice v odhajanju, temveč pričakovan in logičen rezultat dolgotrajnega procesa in prizadevanj za institucionalizacijo sodobnoplesne umetnosti. V zadnjih 20 letih smo zrasli in se nočemo več igrati v peskovniku," svoj pogled ponudi Bogdanovski, ki s slednjo prispodobo namiguje, da je slovenski sodobni ples že zdavnaj dosegel vrhunskost, o čemer pričajo tudi številna priznanja v tujini.
Brecljeva pristavi, da imajo vse "priznane" umetniške zvrsti pri nas dolgoletno nacionalno podporo, medtem ko je sodobna plesna umetnost samorasla. "Ostaja se pri miselnosti izpred 20 let, ki izvira iz socializma, in kot edino zveličavno plesno umetnost priznava balet, ki je v sodobnem plesu videl konkurenco in ga je zato oblast načrtno tiščala v neurejenih razmerah, medtem ko imamo na področju baleta v dveh javnih zavodih več kot sto zaposlenih. Ukinitev strateško pomembnega centra je tako simbolno sporočilo vlade, da sodobnega plesa ne vidi kot umetniške zvrsti niti v tolikšni meri, da bi ji zagotovila vsaj en javni zavod." Že pred časom pa je direktor zavoda Maska Janez Janša opozarjal tudi na socialno varnost izvajalcev sodobnega plesa, saj države sploh ne zanima, kaj bodo ti čez desetletja, ko zaradi izgube prožnosti in vitalnosti ne bodo več sposobni izvajati istih koreografij, ki jih preplesujejo danes, sploh počeli.
Administrativno mrcvarjenje
Čeprav Tamara Bračič Vidmar razkrije, da se je Bunker s CSPU že dogovarjal za termine, kdaj bi svoje prostore v Stari mestni elektrarni lahko odstopil za vajo in predstave, je sogovornikom povsem jasno, da je v tem kratkem času svojega delovanja ustanova doživljala "politično administrativno mrcvarjenje", zaradi česar še ni imela priložnosti, da bi kar koli storila za same ustvarjalce oziroma neodvisne ustanove. Pristojno ministrstvo je sicer že nakupilo nekaj opreme, med drugim tudi prenosni montažni studio za vadbo, a je ostal še neuporabljen. Na MIZKŠ pojasnjujejo, da bo oprema prešla v njihovo last, primarno bo namenjena izvajanju dejavnosti na področju sodobnega plesa, izposojala pa se bo preko postopkov, ki jih določa zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Sporočajo še, da že potekajo intenzivni pogovori z različnimi subjekti oziroma potencialnimi partnerji glede lokacije namestitve montažnega studia.
Dejstvo, da so se z administrativnega vidika zadeve v centru zapletle že ob samem startu, pa Bračič-Vidmarjeva komentira: "Gotovo bi se dalo pred odprtjem o centru bolje premisliti in dodelati koncept, vendar pa je bil storjen korak v pravo smer. Morda bi bila boljša organizacijska oblika neka nova, hibridna tvorba, ki bi bila fleksibilnejša od administrativnih omejitev javnega zavoda in trdnejša od ranljivih pogojev, v katerih delujejo nevladne ustanove. Vendar nova oblika organizacije v okviru obstoječih zakonov v tem trenutku ni bila mogoča." Direktorica PTL, ki je sodelovala pri pogovorih o usklajevanju stališč nevladnih organizacij, ki naj bi se vključile v mrežo CSPU, pa dodaja, da je bilo o konceptu centra treba pošteno premisliti, saj si niso želeli še ene sorodne organizacije že obstoječim, a je bilo za tehtne premisleke daleč premalo časa.