Ferfila, ki je z odhodom na Beringov preliv prvič obiskal severni pol že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko se je pred kratkim vrnil z norveškega Nordkappa, je v vmesnem času prečesal skorajda celotno Arktiko, doslej zanj neosvojljiv pa ostaja severni geomagnetni tečaj. Na drugem delu poloble se mu je uspelo prebiti vse do skrajne južne točke.

V začetku meseca se je pojavila novica, da je bil pod Antarktiko pred 50 milijoni let tropski gozd, medtem ko v knjigi Polarni predeli sveta, ki je izšla, še preden so v javnost prišle te informacije, že namignete, da je bilo na tem območju ob koncu kenozoika podnebje tropsko.

Med prvim obiskom Antarktike sem nekaj časa preživel tudi v ruski bazi Vostok, ki je poleg ameriške postaje edina pozicionirana v notranjosti celine in na kateri so trideset let vrtali v debelo ledeno preprogo. Pod to naj bi bilo po predvidevanjih sina znamenitega ruskega fizika, Petra Kapice, jezero, vendar takrat te teze še ni mogel potrditi. So pa med vrtanjem našli tudi ostanke palm, krokodilov in drugega materiala, ki je namigoval na tropske značilnosti.

Omenili ste bazo Vostok. So torej te raziskovalne postaje odprte za katerega koli obiskovalca?

Moja prva odprava na Antarktiko je bila urejena prek prijateljskih vezi v ruski diplomaciji, ki mi je omogočila obisk mimo vseh pravil. Sicer pa na postaje načeloma nimajo vstopa zunanji obiskovalci, čeprav nekatere baze svoja vrata odpirajo tudi turistom.

Kako je pravzaprav videti turizem na Antarktiki?

Gojita ga predvsem južnoameriški državi Čile in Argentina, ki najemata močne ruske ladje. Turiste peljejo do predantarktičnih otokov in zavijejo do skrajnega konca antarktičnega polotoka. Medtem ko so v notranjosti celine sam led, megla in tema, lahko ob sončnem vremenu ob obali uzreš veličastne prizore, ki vključujejo tamkajšnjo floro in favno. Turisti večino časa pravzaprav prebijejo v toplih ladijskih kabinah, z gumenjaki pa jih na njihovo željo prepeljejo tudi do obale, kjer je nameščena večina raziskovalnih postaj. Na srečo množičnega turizma za zdaj ni, kajti ta bi lahko kaj hitro prizadel tako krhko okolje.

Torej turisti za zdaj tu še niso glavni onesnaževalci?

Ne, vsekakor so veliko večji problem raziskovalne postaje, ki proizvajajo raznolike odpadke. Znano je recimo, da Rusi staro, izrabljeno opremo puščajo kar v naravi, zaradi česar nastajajo gomile odrabljenih motornih sani. Na Arktiki pa prihaja do onesnaževanja predvsem zaradi agresivnih prodorov različnih narodov, ki si želijo črpati čim več tamkajšnjih naravnih virov.

Arktika je imela med hladno vojno tudi pomembno vojaško pozicijo, kjer se je delalo jedrske poskuse in odlagalo radioaktivne odpadke.

To je ozemlje, kjer sta si velesili, torej ZDA in nekdanja Sovjetska zveza, neposredno zrli v oči, saj edino na tej točki prek morja mejita druga na drugo. Tako so tu pod ledom ves čas krožile podmornice, bombniki so bili stalno v zraku, da bi v primeru alarma lahko čim hitreje reagirali, Rusi pa so se nenehno ukvarjali še s tem, kako bi precizirali svoje podmorniške rakete, da bi nepoškodovane prebile arktični led in dosegle izbrani cilj. Nekaj bomb še vedno leži na dnu Arktičnega oceana, ena je padla celo v neko malo vasico, a nobena med njimi ni eksplodirala. Poleg tega naj bi Američani na Grenlandiji imeli bolnišnice, kamor so pošiljali ranjence, svojce katerih so že obvestili, da so mrtvi. Domov jih niso želeli poslati, saj so bili preveč iznakaženi in bi zato demoralizirali ameriško prebivalstvo. Takšnih in podobnih zgodb je še cel kup.

Po drugi strani pa na Antarktiki vlada prepoved vsakršne oborožitve, kajne?

Da, Antarktika ima zelo originalno politično ureditev, vir katere prav tako sega v obdobje hladne vojne. V strahu druga pred drugo so se države takrat dogovorile, da bo Antarktika ostala nikogaršnja zemlja, na kateri sta prepovedana vsakršna oborožitev in izkoriščanje naravnih virov. Obstajali so poskusi, da bi takšno ureditev prenesli tudi na osrednjo Arktiko, vendar je ta že preveč razkosana med nekatere velesile, ki ne dovolijo mešetarjenja po svojem dvorišču. Še posebej Rusi blizu svoje obale ne spustijo nobene ladje. Severovzhodni prehod, ki zaradi globalnega segrevanja postaja vse bolj ploven brez ledolomilcev, bi lahko tujim ladjam precej skrajšal pot v druga morja, toda Rusija ga pušča zaprtega.

Severni in južni pol pa se razlikujeta še po tem, da je prvi poseljen, medtem ko drugega obiskujejo zgolj raziskovalci in turisti. Zakaj je tako?

Če bi vas spustili nekje sredi ledene preproge bodisi Arktike bodisi Antarktike, najbrž ne bi vedeli, ali ste na severnem ali na južnem polu, sicer pa je med območjema kar nekaj razlik. Ker je ledeni pokrov na Arktiki precej tanjši, na tamkajšnje podnebje vpliva morje in zato so temperature tu bolj znosne. Medtem ko se na Antarktiki, ki je v celoti prekrita z ledeno preprogo in dostopna samo v poletnem času, temperature spustijo tudi do minus devetdeset stopinj Celzija, je arktični rekord nekje okoli minus petdeset. Določeni arktični zalivi, ki recimo spadajo pod finsko, švedsko ali norveško oblast, bolj spominjajo na hrvaško obalo kot pa na ledeno pokrajino. Ponekod je tako razvito tudi kmetovanje, v ruskem predelu pa so ob nahajališčih energetskih bogastev nastala ogromna mesta.

Je med prebivalci Arktike še kje mogoče najti tradicionalne Eskime?

Če mislite, da je Eskim danes takšen, kot si ga tradicionalno predstavljamo, torej odetega v oblačila iz kož, živečega v igluju in prevažajočega se s pasjo vprego, je to približno enako, kot če si predstavljate, da se po Rimu prebivalci sprehajajo v belih togah. Večina Eskimov danes živi podobno kot mi, kajti na Grenlandiji so zadnjega med njimi pokristjanili leta 1930, s tem pa so propadle tudi njihove tradicionalne navade in vrednote. Obstajata pa dve izjemi. Na tradicionalne Eskime je mogoče še naleteti v nekaterih delih vzhodne Sibirije in v mestu Qaanaaq, ki spada pod Dansko. Danska vlada je namreč tu v želji, da bi ohranila nekakšen živi muzej, Eskimom prepovedala uporabo sodobnih tehnologij, kar denimo pomeni, da se ne smejo voziti naokoli z motornimi sanmi, ampak s pasjo vprego, kita narvala, ki je zanje izjemno prehransko pomemben, saj uživanje njegovega mesa nadomešča zelenjavo, pa morajo najprej zadeti s harpuno, šele nato ga lahko ustrelijo. Seveda se poraja vprašanje, ali so te zahteve etične, saj so tradicionalne prakse lahko tudi zelo nevarne. Nekaj starih običajev pa se je ohranilo tudi samoiniciativno. Ko sva denimo z mojim eskimskim prijateljem in gostiteljem Quillaqom hodila na lov, je vsakič, ko sva uplenila tjulnja, odrezal en košček živali in ga vrgel nazaj v morje. Zanimivo je tudi, da so ohranili izjemno izostren čut za orientacijo. Ko je ta kolega spremljal svojo ženo v Koebenhavn, je kljub temu, da je bil prvič v tem mestu, njegova soproga pa je nekaj časa živela tu, on vodil njo, ko sta se izgubila.

Toda belci niso le poteptali tradicije Eskimov, temveč so mednje zanesli tudi slabe navade, kot je alkoholizem.

Da, z alkoholom so si belci podjarmili Eskime in na tak način mnoge med njimi pahnili v zasvojenost. Če v njihovi družbi ne piješ alkohola, te začnejo gledati postrani ali celo sovražiti. Poznam primer, ko so nekomu grozili z ugrabitvijo hčere, iznakazili njegove pse in mu uničili čoln samo zato, ker se ni želel opijati. Navada je, da se popoldan cela vas napije, nato pa se med seboj obiskujejo. V vašo hišo torej lahko pride kdor koli in se zlekne na vaš kavč. Res pa je, da ne pijejo velikih količin alkohola, temveč so pijani tako rekoč že po enem pivu, saj nimajo encimov za prebavo alkohola. Kljub temu ima popivanje na Arktiki hude posledice, saj je razlog za številne samomore in nasilje, mnogi pa zaradi opitosti tudi zmrznejo, bodisi na kopnem bodisi padejo v ledeno morje. Temperatura vode je tu lahko tudi minus dve stopinji Celzija, saj morje zaradi slanosti ne zamrzne pri ničli, človek, ki pade vanj, pa preživi le nekaj minut. Še preden zmrzne, mu poči hrbtenica.

Po kolikšnem času pa na kopnem mraz za človeka postane resnično okruten?

Pri temperaturi minus trideset ali minus štirideset stopinj te začne pošteno zebsti nekje po pol ure. Ko sem hodil po Arktiki, sem nase navlekel več plasti bund in čevljev, a me je na saneh še vedno izjemno zeblo, poleg tega pa sem se z vsemi temi oblekami tudi težko gibal. Ko sem bil na Antarktiki, pa sva se z direktorjem ruskega programa za nekaj časa pridružila ameriškemu antarktičnemu programu in Američani so nama posodili opremo, ki je spominjala na vesoljsko odpravo. Ne vem, iz kakšnega materiala so bile te obleke, ampak v njih me sploh ni zeblo. V ameriškem oporišču sem recimo naletel tudi na tekočino, ki si jo vbrizgaš v čevelj in ti zaradi nje noge kar dva dni ostanejo tople. Po drugi strani pa se Rusi naokoli sprehajajo kar v volnenih puloverjih in kučmah.

Vam je mraz kdaj preprečil kakšne načrte na tamkajšnjih odpravah?

Dvakrat sem se namenil na severni geomagnetni tečaj. Prvič sem se odpravil s čolnom, a se je v neki ožini nakopičil led, drugič pa sem želel odriniti s sanmi na pasjo vprego, vendar sem se ustrašil strašanskega mraza, saj bi moral zunaj preživeti tri tedne. Pri temperaturi minus štirideset je grozljivo iti predvsem na stranišče, saj ti vsi nezavarovani predeli zmrznejo, še preden se slečeš. (Smeh.) Ubijalsko je tudi spanje, saj Eskimi na prostem prespijo tako, da šotor postavijo kar na sani, vendar so sami seveda dobro fizično prilagojeni na mraz z nizko rastjo, hitrejšim srčnim utripom, kratkimi okončinami ali močno konstitucijo.