Tudi zaradi takšnih dialoških fraz so nekateri filmi postali ne le bigger than life ("večji od življenja"), kot se je glasil hollywoodski slogan, marveč večji od samih sebe. Dobili so status "nikoli zastarelih", "vedno gledljivih", "večno priljubljenih", ki ni nujno posledica tega, da zasedajo visoka mesta na kritiških lestvicah "stotih najboljših filmov".

Casablanca, "kultni" film z Ingrid Bergman in Humphreyjem Bogartom, v režiji Michaela Curtiza in produkciji hollywoodskega studia Warner Bros, je stara že 70 let, pa je na kritiških lestvicah (kot tudi lestvici Ameriškega filmskega inštituta) še vedno v bližini Wellesovega Državljana Kana (ta je večno prvi); toda Državljan Kane nikoli ni bil predelan v kakšen muzikal, kot je s Casablanco storila japonska ženska skupina glasbenega gledališča Takarazuka, ali parodijo, kot je Noč v Casablanci z brati Marx, nobena njegova dialoška vrstica ni tako citirana, kot je Bogartova "Louis, I think...", predvsem pa ga še vedno rajši gledajo cinefili in filmski kritiki kot "navadni" gledalci. Slavni ameriški kritik Roger Ebert je zadevo dobro definiral: "Državljan Kane je velik film, toda Casablanca je bolj priljubljena." Vendar je treba dodati, da sta oba filma, ki ju loči le eno leto (Državljan Kane, 1941, Casablanca, 1942), imela povsem različno "kinematografsko izhodišče": nad Wellesov film se je dvignila anatema tedanjega medijskega mogotca Williama Randolpha Hearsta, ki je zahteval, da se film fizično uniči (dosegel pa je, da ga skoraj v nobenem ameriškem kinu niso upali prikazati), medtem ko je bila Casablanca nominirana za osem oskarjev in osvojila tri: za najboljši film, za režijo in za scenarij.

Ko neki film postane tako "vesoljno" popularen kot Casablanca (na ameriških televizijah je to najpogosteje predvajan film), nastopi "hermenevtično" vprašanje, kaj je "tisto", kar ga dela za tako nezastarelega ter kritiško in gledalsko priljubljenega. Ob 50-letnici Casablance je zbor kritikov v Los Angeles Times ugotavljal, da je to "verjetno najbolj čist primer hollywoodske klasike, ki je znal mojstrsko uravnovesiti ljubezensko romanco, komedijo in politični triler, povrhu pa se odlikuje z duhovitimi dialogi". In celo Umberto Eco, ki je sicer imel Casablanco za povprečen film, je kot semiotik moral priznati: "Casablanca ni en sam film, ampak je več filmov, neke vrste antologija filmskih stereotipov in klišejev. Toda če dva ali trije klišeji delujejo smešno, pa jih sto na kupu, paradoksno, okrepi moč filma." Nemški tednik Spiegel ob 70-letnici Casablance piše, da je to propagandni film. Kar je res, le da ne toliko v smislu "anti-naci" propagande, kot menijo v Spieglu, kakor pa v tem, da je v času, ko je v ameriški politiki in javnosti še vedno prevladoval izolacionizem, "navijal" za ameriško posredovanje v 2. svetovni vojni. Za kar ni potrebno ravno kakšno "alegorično" branje zgodbe: ameriški lastnik bara v maroški Casablanci Rick skrbi za vtis nevtralnosti (ne za Nemce oziroma vichyjske oblasti v mestu, ne za begunce in upornike), nazadnje pa pomaga pobegniti vodji češkega odporniškega gibanja, Laszlu in njegovi ženi. Sicer pa je že eden izmed treh scenaristov, Howard Koch, videl film kot "politično alegorijo": Ricka (Humphrey Bogart) je primerjal s predsednikom Franklinom Rooseveltom in to primerjavo podkrepil še z naslovom filma: Casablanca namreč pomeni "bela hiša".

Casablanca v skladu s tedanjo hollywoodsko prakso seveda ni bila posneta v istoimenskem maroškem mestu, ampak v studiu. V filmu je to maroško mesto med 2. svetovno vojno zatočišče beguncev iz raznih evropskih držav, ki čakajo na priložnost, da bodo lahko emigrirali v ZDA, čeprav to ni ustrezalo zgodovinskim dejstvom: v vichyjevskem Maroku dejansko ni bilo nobenih evropskih beguncev. Zato pa je v filmu v stranskih vlogah nastopila cela vrsta igralcev in igralk, ki so pred nacizmom emigrirali v ZDA in so lahko kot prebegli nemški Judje v Casablanci igrali nacije.