Celjski župan Bojan Šrot je spomladi dejal, da je treba razmere na Ljudski univerzi čim prej urediti, saj vsi delajo po domače, se prepirajo med sabo, pišejo anonimke, podrejeni pa ukazujejo nadrejenim. Poslovni rezultati so bili katastrofalni, ugled zavoda pa uničen. Da je bilo stanje še bolj skrb zbujajoče, je zdaj pokazala preiskava komisije za preprečevanje korupcije. Po njenih podatkih je Štepihar leta 2009 z Elipso, d.o.o, podpisal pogodbo, po kateri naj bi družba sodelovala pri vodenju jezikovnega centra in pri trženju programov. Podobne pogodbe naj bi pred tem sklenil še z nekaterimi drugimi podjetji. Družba Elipso je v stoodstotni lasti I. G., ki je družinski član M. H. G, ta pa je na LU Celje zaposlena kot organizatorka izobraževanja. V obdobju od 2004 do 2010 je družba za več poslov, ki so bili narejeni mimo javnega naročila, dobila 88.500 evrov. Ljudska univerza Celje ji bila leta 2009 še vedno dolžna dobrih 25.000 evrov. Del dolga je poravnala tako, da je lastnico družbe zaposlila za nedoločen in polni čas in ji vsak mesec nakazala 1200 evrov neto plače. Kompenzacijsko zaposlovanje je v nasprotju z zakonom, v tem primeru pa je bilo nedopustno tudi zato, ker je lastnica družbe dobivala plačo tudi po tem, ko ji je Ljudska univerza Celje že poravnala dolg. Kot pravijo v komisiji za preprečevanje korupcije, doslej takšnega primera še niso imeli.

Podobno pogodbo je Štepihar podpisal tudi s samostojnim podjetnikom B. K., soprogom E. K, ki je bila do letošnjega poletja poslovna sekretarka na Ljudski univerzi Celje. Ko je direktorica postala Milovanovićeva, ki je že vnaprej napovedala, da ne bo dovolila spornih družinskih poslov, je E. K. dala odpoved. Njen mož je leta 2010 in 2011 prejel od Ljudske univerze Celje nekaj manj kot 14.000 evrov nakazil. Leta 2011 je s Štepiharjem podpisal še pogodbo o vzdrževalnih delih stavbe, za katera naj bi vsak mesec dobil 700 evrov. Komisija je ugotovila še več drugih nepravilnosti. Poslovna sekretarka si je za čas, ko je bila na dopustu ali bolniški, izplačevala stimulacijo, Štepihar pa ni ukrepal, čeprav je, kot je dejal komisiji, za to "na nek način" vedel. Negospodarno je ravnal tudi s tem, da je dovoljeval programe, ki so se jih udeleževali samo trije slušatelji. V zagovor je dejal, da je bil zaveden in da so mu drugi zatrjevali, da bodo programi kljub slabemu obisku finančni pokriti. Predavateljem je bilo seveda vseeno, če so predavali stenam, zanje je bilo najbolj pomembno, da so dobili plačilo.