Kako žirija leto za letom izbira nagrajenca in kako ji ga uspe najti v širokem, pa tudi globokem "bazenu" srednjeevropske literature? Obstaja kaj takega, kot je "institucija" srednjeevropske literature? V čem se razlikuje od drugih literatur in ali se sploh? Na vprašanja nam je odgovoril predsednik žirije, urednik in pisatelj Andrej Blatnik.
Po kakšnem sistemu, metodi, principu se žirija loti izbire vsakoletnega nagrajenca?
Žirija zbira predloge strokovne javnosti, ki večinoma prihajajo od petindvajsetih konzultantov, poznavalcev posameznih nacionalnih književnosti, pa tudi od preteklih udeležencev festivala in bralcev nasploh, svoje predloge pa posredujejo tudi člani žirije. Za avtorje, ki se uvrstijo v naslednji krog izbiranja, poprosimo predlagatelje za še natančnejšo utemeljitev in se oskrbimo s prevodi njihovih del v jezike, v katerih jih lahko posamezni člani žirije ovrednotijo. Navsezadnje se izbor skrči na dve do tri imena, o katerih na več sejah poteka poglobljena debata, na koncu pa se odločamo z glasovanjem - za pisno oddan glas poprosimo tudi tiste, ki se glasovalne seje ne morejo udeležiti.
Kaj kaže pregledovanje literature srednje Evrope? "Bazen" je verjetno dovolj širok, da je konkurenca izjemna.
Res je, književno življenje je v tem koncu sveta zelo raznoliko in tudi zelo kvalitetno. Žirijo bolj kot to, koga med nedvomno odličnimi avtorji izbrati, skrbi, kdo je morda prezrt zaradi neliterarnih razlogov: v srednji Evropi so jeziki, iz katerih se prevaja precej manj kot iz drugih, in to ne le v slovenščino, tudi v druge jezike, v katerih bere srednja Evropa s člani žirije vred. Tako da obstaja možnost, da živi recimo v Latviji kak odličen avtor, za katerega onkraj meja tega jezika ni slišal še skoraj nihče. Tu zelo pomagajo priporočila konzultantov in Vilenica marsikateremu od teh avtorjev pomaga ne le do Slovenije, na Vilenico, temveč tudi naprej. Spremljevalci literarnega življenja iz drugih kultur slišijo njegovo branje na festivalu, preberejo njegovo literaturo, v zborniku prevedeno tudi v angleščino, ne le slovenščino, in tako se lahko sproži snežna kepa, ki prinaša nove in nove prevode v druge jezike.
Kam bi sodobno srednjeevropsko literaturo umestili znotraj globalnih literarnih dogajanj? Je mogoče govoriti o specifikah ali o stapljanju s prevladujočimi trendi in dosežki?
O skupnih značilnostih srednjeevropske književnosti je debata, z ugovori vred, potekala že precej pred nastankom vileniškega srečanja. Že omenjenim specifikam bi dodal morda v premislek še eno, ki postaja v zadnjih letih vse bolj izrazita. V teh okoljih, pa naj gre za veliki nemški jezikovni prostor ali pa za precej manjši estonski, slovenski pa seveda tudi ni izjema, diktat uspeha še ni tako vseobsežen, kot se dogaja na bolj zahodnih literarnih prizoriščih. Literatura zmore biti, ne le zaradi zgodovinskega izročila, še vedno bolj zavezana aristokraciji živega duha kot tržnim zakonitostim. Tudi to je specifika, ki se jo Vilenica trudi ohranjati.
