"Kar boste napisali, tako bo," je dejal slednji in odtlej so bila Nebesa dolga leta zaščitni znak in blagovna znamka Idrije, Franc Lapanja pa je bil prvi, ki je z domačih miz idrijskih rudarjev žlikrofe prinesel tudi v gostilno in po njih zaslovel daleč naokrog. V času njegovega 26-letnega vodenja gostilne so izdelali več kot devet milijonov žlikrofov, Lapajne pa se iz tistih časov še danes drži vzdevek Nebeški oče.
Raziskovalec navad in običajev na Idrijskem Karl Bezeg je že leta 1954 zapisal, da je skrivnost žlikrofov v "kugl'ci" oziroma nadevu. Za te naj bi bilo toliko receptov kot dobrih kuharic in veljalo je, da "dene Idrijčanka vanje vse svoje kuharsko znanje, ljubezen in hrepenenje". Prav tako naj bi dobri žlikrofi poravnali družinske spore, dali praznikom pravi poudarek, proslavljali rojstva, god in svatbo ter potešili bolečino ob smrti. V večjih družinah so jih gospodinje za kosilo ali večerjo pripravile tudi po 700 kosov, prava porcija pa jih je štela 40.
V gostilne so prišli leta 1961
Žlikrofi so na Idrijskem, največkrat ob praznikih, na mizah že okoli 200 let, v gostilnah pa jih zaradi njihove zahtevne izdelave in strežbe dolgo niso ponujali. Prvi je to tradicijo prekinil Franc Lapanja leta 1961. "S tem smo želeli privabiti nove goste. Zanje smo se odločili zavestno, a vseeno z nekakšnim strahom, saj jih dotlej v gostilnah nismo stregli," pripoveduje danes 88-letni Franc. Žlikrofi z golažem in s pečenko so tako dodobra popestrili njihov klasični nebeški jedilnik z enostavnimi jedmi, makaroni, golažem, vampi ter juho in hitro so spoznali, da so bili žlikrofi zadetek v polno.
Kuhali so jih ob sredah in ob nedeljah, vmes pa samo po naročilu. Drobnjak so dobili z idrijskih vrtov, krompir od okoliških kmetov, zabelo pa so pripravljali kar v Nebesih. Prepričan je, da je za pravi in dober idrijski žlikrof samo en recept. "Za dober žlikrof so odločilni poper, čebula, majaron in predvsem zaseka," izda Franc.
Pravi žlikrof je le svež
"Stregli smo samo sveže žlikrofe. Ti so najboljši, če so narejeni in servirani isti dan," zagotavlja Lapanja in sam še danes prisega samo na sveže, najraje s telečjo ali svinjsko pečenko. Na dan so naredili po 3000 žlikrofov, dovolj za 100 porcij. In nekoč, ko so gostje pospravili že vse žlikrofe, se je na njihovih vratih pojavil primarij bolnišnice Golnik, njihov stalni gost. Hotel je žlikrofe. "Naredil je kar malo šundra. Opravičili smo se mu, ampak veliko ni zaleglo," pravi Franc. Njihov sloves je šel tudi čez meje, poznani so bili po vsej Jugoslaviji, njihovi redni gostje so bili Italijani, pa čeprav besede žlikrof nikakor niso mogli izreči. In prav žlikrofi so Franca nekoč rešili. Ko so šli s sodelavci na izlet v italijanski Videm, so kombi pustili na enem od parkirnih mest, ko so se hoteli vrniti domov, pa ga nikakor niso mogli več najti. Franc je med iskanjem pogrešanega kombija naletel na italijanskega policista, njihovega gosta. Ta ga je z motorjem toliko časa vozil po Udinah, dokler nista našla kombija.
In tako so leta minevala ob žlikrofih v Nebesih. Franc je po več kot dveh desetletjih in pol gostilno predal drugim. A njen čas se je izpel, žlikrofi pa ostajajo. Medtem so jih zaščitili kot jed z zajamčeno tradicionalno posebnostjo. Zaščitena sta recept in postopek izdelave, posebno pomembna pa je oblika žlikrofa. Danes prave idrijske žlikrofe izdeluje le šest certificiranih izdelovalcev - dve idrijski gostilni Kos in Žlikrof in štirje proizvajalci, ki svoje žlikrofe zamrznejo in jih prodajajo v druge gostilne in trgovine.