To je nekaj nasvetov, ki so jih na okrogli mizi Kako do (samo)zaposlitve študentom s posebnimi potrebami postregli izkušeni udeleženci omizja, ki so ovire na poti k zaposlitvi že uspešno premagali. Elizabeta Bobnar Najžer, moderatorka omizja, ki ga je fakulteta za upravo pripravila v sodelovanju z Društvom invalidov Slovenije, je poudarila, da lahko ne le ljudi s posebnimi potrebami, ampak tudi posebne ljudi zgledi dobrih praks pogosto bolj opogumijo kot na tisoče besed.

Z zaposlitvijo posebno ranljive skupine ljudi je v časih krize, ko se lahko kdorkoli kadarkoli znajde brez dela, še težje, je opozorila Margit Horvath, koordinatorka za študente s posebnimi potrebami, in dodala, da so prav zato medse povabili tudi uspešne podjetnike, ki lahko iz prve roke povedo, kako se podati na trg dela in soočiti z ogromno konkurenco.

Ne prestrašite delodajalcev

Če boste izpostavljali svojo invalidnost, se vas bodo delodajalci prestrašili. Zato se ne delajte še večjih revežev, kot ste v resnici. Ostanite trdno na tleh, bodite se pripravljeni ves čas učiti, sprejemajte nove izzive in bodite prilagodljivi kot elastika, je bil prepričljiv podjetnik, slikar, pisatelj in pesnik, tetraplegik Benjamin Žnidaršič. "Ne bojte se česa narediti zastonj, sodelujete v vseh mogočih dejavnostih, zavozlajte se, ja, prav ste slišali, zavozlajte se v življenje in nenehno širite krog poznanstev, saj nikoli ne veste, kje se vam bo odprlo še kakšno stransko okno do uspeha," je bil jasen. Sam se je po padcu s češnje, ki mu je svet obrnil na glavo, dolgo pobiral. Predvsem zaradi težav, ki so ga privezale k postelji. Za nameček je izgubil ženo in stik s hčerama, kar je bilo še težje. "Bil sem na dnu. Pobirati sem se začel v domu upokojencev, kamor so me namestili. Najprej sem svoje tegobe zlival v pesmi, ki so z osebno rastjo postajale vse bolj optimistične. Po smrti očeta sem prevzel njegovo žago, s prijateljem sva zgradila manjšo hidroelektrarno...," niza dogodke podjetnik Žnidaršič. Hkrati se je na zvezi paraplegikov ves čas aktivno udejstvoval na polju kulturne ustvarjalnosti in danes sodeluje tudi v mednarodnih slikarskih vodah. Kot delodajalec za zdaj zaposluje le študente, saj bi sicer izgubil pokojnino, načrtuje pa že prave zaposlitve. Ustanovil je namreč tudi zavod Ars Viva in s pomočjo donacij v Ložu gradi kulturni center za integracijo in socializacijo družbenih skupin. V sklopu centra organizira različne izobraževalne delavnice in predavanja, nekoč naj bi bila tam tudi muzej in mladinski hotel...

Lahko začnete tudi plesati

"Država za ustanavljanje podjetij spodbuja tudi invalide, a se spodbude končajo pri samozaposlitvi, saj z zaposlovanjem drugih izgubiš olajšavo," je izkusil Robert Goreta, motivacijski trener, predavatelj in pisatelj z delno izgubo sluha. Povedal je, da so bila prva leta podjetništva težka. Pomoči ni bilo, konkurenca velika. Četudi je izbral drugačno poklicno pot, mu je izobrazba pomagala. Bil je, je poudaril, prvi diplomant ekonomske fakultete s 5-odstotno slišnostjo. Mladim svetuje, da verjamejo vase, se ne ustrašijo novih izzivov in iščejo, dokler se ne najdejo. Če je treba, naj iščejo znova, tako v poklicu kot v prostem času. Sam je pred letom, denimo, začel plesati.

Da se nikoli ne smeš vdati in predati, je prepričana tudi Petra Rezar, od rojstva gluha profesorica likovne vzgoje na srednji šoli pri Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Pravi, da je okolje ni sprejemalo le v srednji šoli, pedagoška fakulteta pa je bila zanjo "mala malica". Z zaposlitvijo ni šlo gladko. Najprej se je poskušala zaposliti na mariborskem zavodu za gluhe, a so jo zavrnili, češ da je gluhi ne bi razumeli, še danes ne more pozabiti Petra Rezar. Slabe spomine ima tudi na prvo službo v škofijski restavratorski delavnici, kjer je zaradi slabih odnosov zdržala le tri mesece, potem pa zaprosila za pripravništvo na ljubljanski šoli, kjer dela že 16 let. Pravi, da ob službi sodeluje in vodi veliko drugih projektov, spogleduje pa se z željo, da bi vpisala še en študij.

Ne čakajte na sanjsko službo

Tudi direktor doma paraplegikov v Pacugu, paraplegik Janez Trdina, se ni nikoli zadovoljil s službo, ki mu ne ustreza, niti se ni ustavil pred novimi izzivi. "Nekoč sem nekemu podjetju ponudil, da bom pri njih tri mesece delal zastonj, potem pa naj se sami odločijo, ali sem dovolj dober zanje. Res so me hoteli zaposliti, a sem ugotovil, da podjetje ni dovolj dobro zame," se je postavil Trdina, ki je deset let direktoroval tudi v zasebnem podjetju, kjer "te ne gledajo dolgo, če se ne izkažeš". Mladim na srce polaga, naj nikoli ne obupajo, naj se spopadajo z izzivi in ne čakajo na sanjsko službo, saj "vsaka širi obzorje in prinaša nove možnosti". Dodaja, da se ves čas udejstvuje tudi kot športnik in se nikoli ne ukvarja z omejitvami, temveč izključno s tem, kaj lahko še naredi. "Zato tudi mlajši sin v meni ne vidi invalida, marveč širjave možnosti, kaj vse lahko naredim. Zato mi je nekoč v svoji otroški prisrčnosti dejal, da ko bo velik, bo tudi on na vozičku."